Jedro

Vprašanje dobrovernosti posesti je materialnopravni zaključek, podlaga za tak zaključek pa so dejanske ugotovitve. Prav te posamezne dejanske ugotovitve toženkine revizija izpodbija kar pa ni dovoljeno, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

1. Revizija proti sodbi se zavrne.

2. Revizija proti sklepu se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožeča stranka na podlagi priposestvovanja lastnica do 1/4 parcele št. 4303/1, 4308/1 in 4037 (pravilno: 4307), vpisanih v vl. št. 3160 k.o...

S sklepom z dne 15.11.2001 je prvostopenjsko sodišče odmerilo sodno takso za pritožbo tožene stranke v znesku 51.630 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožene stranke in potrdilo sodbo ter sklep sodišča prve stopnje.

Proti sodbi in sklepu Višjega sodišča v Kopru je tožena stranka vložila revizijo. Vložila jo je po pooblaščenem odvetniku in nato še osebno. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je odločitev višjega sodišča ni prepričala.

Toženka je v pritožbi opozorila, da je tožeča stranka vedela oziroma bi morala vedeti, ker je konkretni pravni posel izpeljala profesionalna oseba, odvetnik, da konkretnega zemljišča ni kupila, ker ga ni mogla, saj je bil v času sklenitve kupoprodajne pogodbe promet s tem zemljiščem prepovedan. Izpade, kot da odvetnik, ki je sestavljal pogodbo, ni imel v roki zemljiškoknjižnega izpiska, v katerem točno piše "prepoved odsvojitve, delitve ali dajanja v zakup za dobo 20 let". Ta razlog in sigurno tudi dejstvo, da prodajalec po pogodbi z dne 2.12.1963 ni bil lastnik spornega zemljišča do celote, je vodil kupca oziroma pravnega zastopnika, da sta v pogodbo namerno opazno napisala in podčrtala "tudi morebiti izpuščene parcele", vezano na "vse svoje nepremičnine". Ob tem ni sporno, da je tožnica kupila konkretno zemljišče, da si pridobi v izključno last vse "okoli hiše". To dejstvo predstavlja dodaten dokaz, da je tožnica vedela, kaj hoče, vendar je tudi vedela, oziroma bi morala vedeti, da vsega takoj ne more dobiti. Z odvetnikom S. sta našla rešitev v navedbi "tudi morebiti izpuščene parcele". Toženka meni, da gre za ravnanje, ki meri na prevaro. Trdi tudi, da tožeča stranka konkretne posesti ni pridobila na pristen način, ampak z zvijačo. Ključnih ljudi ni več med živimi, listine pa pritrjujejo stališču toženke, da je kupec vedel kaj kupuje. Specifično navajanje je že tedaj imelo točno določen namen. Neprepričljivo je stališče sodišča druge stopnje, ki se sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. P 220/88. Primerjava in sklicevanje na sodno odločitev iz leta 1988 je nekorektna in nepotrebna. V tisti zadevi tožena stranka sploh ni podala pripomb na dobro vero. Toženka je po vsem tem še vedno prepričana, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zmotna uporaba materialnega prava je v tem, da sta sodišči zmotno uporabili določila o posesti (70. in ostali členi ZTLR) ter določila o pridobitvi lastninske pravice (20. in ostali členi istega zakona) s priposestvovanjem.

Sodišči sta tudi zmotno razlagali listine, ki jih je toženka kot dokaz dostavila sodišču, zaradi argumenta vezanega na dobro vero tožnico. Ni pomembno trajanje posesti, če posest ni dobroverna.

Pritožbeno sodišče se je prehitro postavilo na stališče, da je tožnica izpolnila oba pogoja za pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču. Toženka ne sprejema niti stališča Višjega sodišča, da je določene trditve samo zavrgla, brez kakršnekoli dokazne podlage. To preprosto ne drži. Tako razmišljanje je pristransko, večina očitkov ima podlago v priloženih listinah. Niso protispisne pritožbene trditve o tem, kaj pokriva sporno zemljišče. To je nazorno prikazano na priloženih mapnih kopijah, celo barvno označeno, zato ni težko ugotoviti, da je dokazna ocena obeh sodišč napačna tudi glede dejanskega stanja oziroma lege spornega zemljišča. Tožena stranka ocenjuje, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje nepravilni v dejanskem in pravnem pogledu ter predlaga njuno razveljavitev.

Tožena stranka vlaga revizijo tudi zoper sklep, s katerim je drugostopenjsko sodišče zavrnilo njeno pritožbo v zvezi s sklepom o odmeri sodnih taks. Izračun sodne takse je napačen.

Tožena stranka je v reviziji, ki jo je pravočasno vložila osebno, navedla, da priposestvovanje ne pride v poštev, saj so M. od samega začetka (leta 1963) vedeli, da niso mogli kupiti parcele št. 3809/1, ker je bil promet s to parcelo prepovedan vse do 3.2.1967. Reviziji prilaga listine, označene z B 34 do B 43. Toženka osebno je dne 7.4.2003 vložila pri sodišču vlogo z naslovom pojasnilo, ki je ni mogoče upoštevati, ker je vložena po izteku roka za revizijo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti sodbi ni utemeljena, revizija proti sklepu pa ni dovoljena.

Obe pravočasno vloženi vlogi tožene stranke je revizijsko sodišče obravnavalo kot enotno revizijo, pri čemer priloženih dokazov (B 34 do B 43) ni upoštevalo, saj stranke v reviziji ne smejo navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, razen če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka (372. člen ZPP). Tožena stranka listin ni predložila zaradi dokazovanja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

V reviziji proti sodbi je toženka navedla, naj revizijsko sodišče upošteva vse njene dosedanje navedbe. Takega splošnega predloga ni mogoče upoštevati, saj ni konkretiziran, predvsem pa je bistveno, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži samo iz točno določenih razlogov (370. člen ZPP), revizijsko sodišče pa preizkuša izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Razen pri uradnem preizkusu glede pravilne uporabe materialnega prava zato revizijsko sodišče upošteva in obravnava samo konkretne navedbe v reviziji.

Tožena stranka je uvodoma navedla, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. S tem je tožena stranka delno ponovila zakonski določbi 1. in 2. točke 1. odstavka 370. člena ZPP. V reviziji pa tožena stranka ni konkretno navedla nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti z opisom kršitve niti z navedbo ustrezne določbe Zakona o pravdnem postopku. Uveljavljane, a ne konkretizirane in obrazložene bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

V okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava zatrjuje toženka zmotno uporabo določb o posesti in določb o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem. Omenja "70. in ostale člene ZTLR" (Zakon o temeljih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90) ter "20. in ostale člene istega zakona". Revizijsko sodišče se z navedenimi revizijskimi trditvami ne strinja. S strani sodišč prve in druge stopnje je ugotovljena tožničina dobroverna posest v obdobju od leta 1963 do 1988 na nekdanji parceli št. 3809/1 vl. št. 3499 k.o..., ki naj bi jo tožnica kupila v okviru celotnega posestva od prodajalca M.B. s kupoprodajno pogodbo z dne 2.12.1963. Nižji sodišči ugotavljata, da se je naknadno (leta 1988) izkazalo, da je bil ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe solastnik parcele št. 3809/1 toženkin prednik A.M. Po 4. odstavku 28. člena ZTLR pridobi dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, po preteku 20 let lastninsko pravico s priposestvovanjem. Po 2. odstavku 72. člena ZTLR je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova. Po 3. odstavku 72. člena ZTLR se domneva, da je posest dobroverna, kar pomeni, da mora nasprotnik dokazati nedobrovernost. Podobno je bilo urejeno v pravnih pravilih ODZ, ki so se uporabljala do leta 1980 (par. 1460, 1461, 1463, 1464 in 1477). Ne glede na določbe ODZ o dolžini priposestvovalne dobe je sodna praksa že v letu 1960 sprejela stališče o 20-letni priposestvovalni dobi za priposestvovanje nepremičnin (načelno pravno mnenje Zveznega sodišča št. 3/60 z dne 4.4.1960, poročilo VSS 1/61, stran 9 do 12). Ko sta nižji sodišči na podlagi dejanskih ugotovitev zaključili, da je tožnica imela več kot 20 let dobroverno posest tudi na delu parc. št. 3809/1, ki je pripadal toženki oziroma njenim pravnim prednikom, sta materialnopravno pravilno ugotovili priposestvovanje in s tem pridobitev lastninske pravice v tožničino korist na sporni nepremičnini.

Toženka ugotovitvi priposestvovanja oporeka s trditvijo, da tožnica ni bila dobroverna. Pojasnjeno je že bilo, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova, oziroma po ODZ, da je posestnik pošten, kadar ima iz verjetnih razlogov stvar, ki jo poseduje, za svojo, ta posest pa mora biti pristna, torej ne pridobljena s silo, z zvijačo ali na skrivaj. Vprašanje dobrovernosti posesti je sicer materialnopravni zaključek, podlaga za tak zaključek pa so dejanske ugotovitve. Prav te posamezne dejanske ugotovitve pa toženkina revizija izpodbija, kar pa ni dovoljeno, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). Revizijske trditve so sicer uvodoma opredeljene v skladu s 1., 2. in 3. točko 1. odstavka 370. člena ZPP, po svoji vsebini pa gre za argumentacijo, ki nasprotuje posameznim elementom dejanskega stanja, ki so nižji sodišči pripeljali do ugotovitev o tožničini dobrovernosti. Celovita ocena nižjih sodišč o tožničini prepričanosti, da je s pridobitvijo v posest celotnega posestva M. B. postala lastnica celote, vključno z 1/4 parcele št. 3809/1 k.o..., veže revizijsko sodišče, ki zato ne more upoštevati na nižjih stopnjah sojenja neugotovljenega dejstva, da bi bil leta 1963 promet s spornim zemljiščem prepovedan. Prav tako revizija neuspešno izpodbija dejansko stanje, ko trdi, da je glede na okoliščine primera, in tudi glede na to, da je posel izpeljal odvetnik, tožnica vedela, da konkretnega zemljišča ni kupila, ker ga ni mogla. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč so povsem drugačne in naj bodo le primeroma poudarjene pomembnejše ugotovitve o tem, da je tožnica sporno parcelo v celoti uporabljala kot svojo, ne samo zato, ker ji je bila prikazana kot prodajalčeva, ampak tudi po legi, ko je kot sadovnjak popolnoma obkrožala istočasno kupljeno stanovanjsko hišo; ker jo je imela dolgo obdobje v nemoteni posesti gospodarskega izkoriščanja kljub sosedstvu tožene stranke in ob tem, ko ne toženka ne njeni predniki sami niso vedeli za kakšno svojo pravico na sporni nepremičnini vse do leta 1988 in je toženkin oče dedoval delež na sporni parceli šele z dodatnim sklepom o dedovanju z dne 30.11.1992. Revizijski očitki o nepristnosti posesti, češ da je bila pridobljena z zvijačo, so neskladni z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč, da je bila tožnica uvedena v posest vseh kupljenih zemljišč, vključno s parcelo, št. 3809/1 oziroma njenim spornim idealnim deležem, s strani prodajalca in so torej neupoštevni. Sicer pa toženka zatrjuje zvijačo v zapisu pogodbe in ne v pridobitvi posesti proti toženki oziroma njenim prednikom. Te trditve so nove in tudi kot take v revizijskem postopku neupoštevne. Revizijskemu sodišču ni treba odgovarjati na trditve, kjer toženka navaja dejstva, ki naj bi pomenila dodaten dokaz in kjer navaja trditve, zaradi katerih naj bi bila dokazna ocena sodišč napačna, ter končno kjer postavlja retorično vprašanje. Sklicevanje pritožbenega sodišča na sodbo Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. P 220/88, kot na dokaz v tukaj obravnavani zadevi, je res nepotrebno; navedena sodba je relevantna le v toliko, kolikor izkazuje tožničino lastninsko pravico na 3/4 parcele št. 3809/1 k.o. Piran. Revizijsko sodišče skratka šteje toženkine revizijske trditve kot nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev, ob tem, ko je še poudariti, da tožena stranka ni uveljavljala konkretnih procesnih kršitev. Glede na ugotovljeno dejansko podlago sta torej nižji sodišči pravilno odločili, da je bila tožnica v več kot dvajsetletni dobroverni posesti idealnega deleža nepremičnine, označene nekoč s parc. št. 3809/1 vl. št. 3499 k.o..., sedaj pa s parc. št. 4303/1, 4308/1 in 4307, vl. št. 3160 k.o... Posledica tako dolge kvalificirane posesti je pridobitev lastninske pravice, kar je materialnopravno utemeljeno ugotovljeno v izpodbijanih sodbah.

Revizijo zoper sodbo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Toženka izpodbija tudi sklep o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o odmeri sodne takse. V pravdnem postopku je revizija zoper sklep dovoljena izjemoma (1. in 3. odstavek 384. člena ZPP). Sklep v zvezi z odmero sodne takse ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, niti ni sklep, ki bi obravnaval dovoljenost revizije. Tako je treba ugotoviti, da izpodbijani sklep in sklep, zoper katerega bi bila dovoljena revizija (2. odstavek 374. člena ZPP v zvezi z 384. členom ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo proti sklepu kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP v zvezi s 4. odstavkom 384. člena ZPP).