Jedro

Ker ni sporno, da toženec ni plačeval dogovorjene najemnine, je sodišče na podlagi določil najemne pogodbe in 567. člena ZOR z ugoditvijo tožbenemu zahtevku materialnopravno pravilno odločili.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora v 15 dneh povrniti tožniku 879,11 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora plačati tožniku tolarsko vrednost 36.378,00 EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sodbe z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so opredeljeni v izreku sodbe. Prisojeni znesek zajema najemnino na podlagi najemne pogodbe s 7. 7. 1995 za polovico poslovnega prostora in opreme za obdobje od zadnjih treh mesecev sezone 1996/1997 do vključno sezone 2000/2001. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Sklicuje se na 8. člen pogodbe o najemu poslovnih prostorov, po katerem se najemna pogodba sklepa za eno leto in je torej po navedeni pogodbeni določbi in v skladu s 595. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) pogodba prenehala 10. 7. 1996 s samim potekom časa. Določba 596. člena ZOR o spremembi najemne pogodbe za določen čas v najemno pogodbo za nedoločen čas v obravnavani zadevi ne pride v poštev, ker sploh ne gre za najemno pogodbo. Tožnik je namreč s pogodbo s 17. 10. 1989 od F. P. kot soustanovitelja skupne obratovalnice odkupil njegov delež, kar kaže, da je pridobil premoženjski vložek v skupni investiciji s tožencem. Zato je dejansko razmerje med pogodbenimi strankami razmerje iz družbene pogodbe, kar potrjuje tudi pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki 17. 10. 1989, ki jo toženec prilaga reviziji. Ko se je tožnik leta 1995 odločil, da gostinske dejavnosti v skupnem lokalu ne bo več opravljal, ni bil upravičen skleniti najemne pogodbe, pač pa bi moral skleniti pogodbo, s katero bi razpolagal s svojim premoženjskim vložkom. Zato tožnik sploh ni imel stvari, ki bi jo lahko dal v najem.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Odločilna dejstva, na katerih temeljita odločbi obeh sodišč, so v tej zadevi ugotovitve, da sta pravdni stranki 7. 7. 1995 sklenili najemno pogodbo, s katero je tožnik tožencu oddal v najem polovico poslovnega prostora in gostinske opreme za v pogodbi določeno višino najemnine. V postopku ni bilo sporno, da toženec v obravnavanem obdobju ni plačeval dogovorjene najemnine, saj je tudi sam v odgovoru na tožbo navedel, da je „zadržal plačilo najemnine do končne ureditve nastalih problemov med tožnikom in tožencem“. Zato sta sodišči na podlagi določil najemne pogodbe in 567. člena ZOR z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma zavrnitvijo toženčeve pritožbe materialnopravno pravilno odločili.

7. Toženec je v postopku na prvi stopnji v zvezi z omenjenimi problemi med pravdnima strankama uveljavljal ugovore, ki sta jih sodišči zavrnili s pravilnimi razlogi. Pri teh ugovorih toženec v reviziji ne vztraja in omenjenih razlogov sodišč ne graja, uveljavlja pa nov ugovor o omejeni časovni veljavnosti pogodbe in o njeni drugačni ali nepravilni pravni naravi. Toženec s sklicevanjem na del 8. člena najemne pogodbe ne more utemeljiti krajšega obdobja najemnega razmerja, saj iz nadaljnjih odstavkov iste pogodbene določbe izhaja dogovor o avtomatičnem podaljševanju pogodbe in najdaljši dobi trajanja deset let. Sama vsebina pogodbe je povsem jasna, gre za pogodbo o najemu poslovnih prostorov, kot je tudi označeno v njenem naslovu. Toženec drugačne pravne narave te pogodbe z novimi trditvami o zgodovini poslovnih odnosov med strankama in z novimi dokazi (reviziji priložena pogodba o medsebojnem sodelovanju, ki sta jo 17. 10. 1989 sklenili obe pravdni stranki) ne more več uveljavljati, saj Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v tretjem odstavku 370. člena v revizijski fazi postopka prepoveduje uveljavljati zmotnost ali nepopolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Toženec v postopku ni zatrjeval, da bi v morebitni drugi pravdi uveljavljal ničnost ali izpodbojnost pogodbe, zato je najemna pogodba v obravnavanem obdobju veljala. Neupoštevno je torej njegovo stališče o nezakonitosti najemne pogodbe oziroma o tem, kakšno drugo vrsto pogodbe bi bil tožnik upravičen skleniti z njim.

8. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo skupaj z njegovimi revizijskimi stroški, o tožnikovih revizijskih stroških pa odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določb odvetniške ter taksne tarife.