Jedro

Ker pa ta terjatev v izvršilnem naslovu ni denarna, ampak zgolj nedenarna, in le z neposredno izvršljivostjo tako določene obveznosti je v izvršilnem naslovu soglašal dolžnik, medtem ko upniki v izvršilnem predlogu terjajo izpolnitev v denarju, je edini pravilen prvostopenjski zaključek, da obveznost, katere prisilno izvršbo zahtevajo upniki v predlogu za izvršbo ne izhaja iz izvršilnega naslova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencih pritožujejo upniki, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišču prve stopnje očitajo, da je pri odločanju o predlogu za izvršbo prekoračilo materialno - procesne meje odločanja in s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka, saj se ukvarjalo s samo vsebino notarskega zapisa SV 12089/01 z dne 20. 11. 2001 in na tej podlagi podalo napačne pravne zaključke, ki izhajajo iz 6. do 9. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sprejeti pravni zaključki naj bi bili preuranjeni, saj bi ob morebitnem dolžnikovem nasprotovanju upnikovi terjatvi lahko bili le predmet eventualnega kasnejšega dokaznega postopka (v pravdi, če bi do nje sploh prišlo), vendar šele po uspešnem dolžnikovem ugovoru. Sodišče bi moralo ob izdaji sklepa o izvršbi presojati le formalne predpostavke in pri tem izvršljivost in primernost notarskega zapisa - pogodbe o prevzemu dolga, kot izvršilnega naslova, v skladu z določili ZIZ, pa tega ni storilo. S tem ko se je spustilo v meritorno presojo upravičenosti upnikove terjatve in njene višine, do primernosti izvršilnega naslova pa se sploh ni opredelilo in sklep o tem nima nobene obrazložitve, je storilo bistveno kršitev določb postopka. Ocenjujejo, da ima izpodbijani sklep takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti oziroma ne vsebuje potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti nejasni ter med seboj v nasprotju, zato sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da dovoli predlagano izvršbo. Dodatno pa upniki v pritožbi pojasnijo, da je veljavni pravni temelj prehoda terjatve s prvotnega upnika (P. d.o.o. - v stečaju) na sedanje upnike in njeno višino. Navajajo, da je celotna terjatev v znesku glavnice 58.526,34 bila prenesena na upnike na podlagi drugega odstavka 74. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki so s prevzemom soglašali in tako kot prevzemniki terjatve pridobili položaj prvotnega upnika družbe P. d.o.o. - v stečaju. Na pravno nasledstvo, ki se je izvršilo skladno s sklepom St 1432/2008 z dne 2. 8. 2011 in temelji na pravnomočni razdelitvi terjatve v stečajnem postopku, je sodišče neposredno vezano. Terjatev so upniki prevzeli v identični višini, kot jo je imel njihov pravni prednik in sicer v znesku 58.526,34 EUR s pripadki in ne zahtevajo nič več (kot zmotno meni sodišče prve stopnje), kot jim pripada. Zahtevajo zgolj odstotni delež, ki jim pripada od celotne terjatve, kar je jasno iz obrazložitve njihovega predloga za izvršbo in zahtevajo celo nižji znesek dolga, in sicer 35.194,23 EUR glavnice s pripadki, to pa zato, ker so bili v predmetnem izvršilnem postopku aktivni le nekateri od upnikov, ki so terjatev nasledili. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da predlagano izvršbo upnikov z dne 5. 11. 2014 dovoli ter dolžniku naloži v plačilo stroške izvršilnega postopka Podrejeno pa predlagajo, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, pri tem pa dolžniku naloži tudi plačilo stroškov tega postopka. Priglašajo pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Po opravljanem preizkusu ocenjuje, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je v obrazložitvi sklepa tudi ustrezno obrazložilo, pri svojem delu pa ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka.

5. Za dovolitev izvršbe na podlagi izvršilnega naslova mora sodišče prve stopnje upoštevati določilo prvega odstavka 17. člena ZIZ ima (v povezavi s prvim odstavkom 44. člena ZIZ, ki določa obvezne sestavine predloga za izvršbo), ki ima procesnopravno in materialnopravno vsebino. V skladu s prvo je obstoj izvršilnega naslova procesna predpostavka, druga pa se nanaša na presojo, ali obstoji upnikovo materialno pravno upravičenje, dolžnikova obveznost, obstoj, veljavnost in zapadlost terjatve iz izvršilnega naslova. Izvršbo mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu kot izhaja iz izvršilnega naslova, hkrati pa na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče pazi po uradni dolžnosti. Upniku tako gre procesno varstvo šele, ko je jasno, da ima njegov predlog za sodno varstvo glede prisilne izvršbe podlago v izvršilnem naslovu. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, ali je izvršilni naslov primeren za izvršbo (prvi odstavek 21. člena ZIZ) pravilno presojalo, kaj je vsebina notarskega zapisa oziroma kaj lahko upniki zahtevajo od dolžnika. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme, zaradi načela stroge formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ), terjati dodatnega vsebinskega odločanja. V izvršilnem postopku je namreč sodišče vezano na izvršilni naslov, zato ne more upniku prisoditi manj ali kaj drugega kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako pa ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega, ter vanj posegati. Izvršilni postopek je v tem smislu namenjen le realizaciji upnikove terjatve, pri čemer morajo tako vsi elementi za določitev obsega obveznosti izhajati iz samega izvršilnega naslova.

6. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni presojalo pravilnosti in veljavnosti izvršilnega naslova - notarskega zapisa SV 12089/01 z dne 20. 11. 2001 in se ni spuščalo v presojo utemeljenosti v njem opredeljene terjatve, kot zmotno ocenjuje pritožba, temveč je v skladu z že navedenim pooblastili ZIZ presojalo obstoj materialno pravnega upravičenja upnikov, torej dolžnikove obveznosti in obstoja, veljavnosti ter zapadlost terjatve iz izvršilnega naslova. Sodišče druge stopnje povsem soglaša s prvostopenjskim materialnopravnim zaključkom, da obveznost dolžnika, katere izterjavo zahtevajo upniki, nima podlage v neposredno izvršljivem notarskem zapisu. Iz pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s skladnostjo v predlogu za izvršbo opredeljene terjatve z izvršilnim naslovom izhaja, da so upniki na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru, izdanega v stečajnem postopku St 1432/2008 dne 28. 9. 2010, prevzeli terjatev prvotnega upnika družbe P. d.o.o. iz izvršilnega postopka Okrajnega sodišča v Mariboru II Ig 04/02618, ki se je zaradi ugovora nadaljeval v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru II Pg 797/2010, kjer so novi upniki že vstopili v postopek, vendar se je s sklepom z dne 22. 1. 2013 tožba štela za umaknjeno in je bil sklep o izvršbi Ig 2618/2004 z dne 5. 12. 2007 razveljavljen. Upniki zmotno menijo, da pravnomočen sklep stečajnega sodišča o prenosu terjatve na upnike razen izkaza aktivne legitimacije upnikov, izkazuje tudi obstoj, veljavnost in zapadlost prevzete terjatve. Materialnopravno upravičenje upnikov, ki naj bi izhajalo iz izvršilnega naslova - notarskega zapisa SV 12089/01 z dne 20. 11. 2001 presoja izvršilno sodišče ob dovolitvi izvršbe. Izvršilni postopek II Ig 04/02618 je prvotni upnik družba P. d.o.o. začel na podlagi verodostojne listine - izpiska iz konta z dne 11. 2. 2004 v zvezi z notarskim zapisom z dne 20. 11. 2001. Terjatev, ki so jo prevzeli upniki in je bila predmet izvršilnega postopka II Ig 04/02618, je morala imeti določeno zapadlost pred vložitvijo izvršilnega predloga. Z notarskega zapisa SV 12089/01 z dne 20. 11. 2001 izhajata dve terjatvi prvotnega upnika do dolžnika, prva z zapadlostjo pred vložitvijo izvršilnega predloga (zapadlost dne 31. 12. 2002) in druga z zapadlostjo po vložitvi izvršilnega predloga (zapadlost dne 31. 12. 2004). Torej je bila predmet izvršilnega postopka II Ig 04/02618 le prva terjatev z zapadlostjo dne 31. 12. 2002 in le ta terjatev je lahko bila prenesena na upnike ter le zanjo je podano upravičenje za izterjavo. Ker pa ta terjatev v izvršilnem naslovu ni denarna, ampak zgolj nedenarna, in le z neposredno izvršljivostjo tako določene obveznosti je v izvršilnem naslovu soglašal dolžnik, medtem ko upniki v izvršilnem predlogu terjajo izpolnitev v denarju, je edini pravilen prvostopenjski zaključek, da obveznost, katere prisilno izvršbo zahtevajo upniki v predlogu za izvršbo ne izhaja iz izvršilnega naslova. Zanjo ne obstoji veljavni izvršilni naslov. Predloženi izvršilni naslov ne omogoča izterjave takšne obveznosti, zato izvršbe za tako opredeljeno obveznost dolžnika v izvršilnem predlogu ni mogoče dovoliti. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno odločitev in pri tem ni prešlo materialno procesnih mej odločanja, kot zmotno menijo upnik, ki s pritožbenimi navedbami ne morejo uspeti.

7. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo upnikov in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

8. Upniki s pritožbo niso uspeli, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.