Jedro

Če blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ/76 plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oziroma na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih davščin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene strank z dne 25.8.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice MS z dne 30.4.1999, s katero je obračunala carino in druge uvozne dajatve v znesku 72.618,00 SIT za blago, uvoženo po UCD z dne 9.11.1993, zaradi neizpolnitve obveznosti izvoza blaga, ki je vezan na poprejšnji uvoz.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je v rubriko 8 navedene UCD kot carinski zavezanec vpisana tožeča stranka. Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka oziroma organ prve stopnje, ob naknadni kontroli dokumentacije v zvezi z uvozom blaga v smislu 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1993 (Uradni list RS, št. 15/93, v nadaljevanju Uredba/93) ter ob upoštevanju podatkov in evidenc uporabnika blaga ugotovila, da blago ni bilo izvoženo v predpisani vrednosti. O teh ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik z dne 11.11.1997 in dopolnilni zapisnik z dne 15.6.1998, v katerem je navedeno, da je bilo blago, uvoženo po sporni UCD, izvoženo le v višini 78 % predpisane vrednosti. Ker blago ni bilo izvoženo v tujino v vrednosti iz 5. člena Uredbe/93, je tožena stranka carinske dajatve pravilno obračunala na podlagi predpisov, ki so veljali na dan, ko poteče enoletni rok za izvoz; to je v obravnavani zadevi 9.11.1994. Tožeča stranka kot carinski zavezanec je imela možnost dokazovati, da je uporabnik blaga svojo obveznost izpolnil, tega pa ni dokazala. Po določbi 56. člena Carinskega zakona (CZ/76) pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. V obravnavani zadevi je rok za izvoz potekel 11.11.1994, kar pomeni, da je bilo o stvari odločeno v zakonskem roku (30.4.1999). Neutemeljen je tožbeni ugovor, da temelji odločitev tožene stranke na podzakonskih predpisih in da ji je bilo zato kršeno načelo zakonitosti, saj temelji Uredba/93 na določbi 1. odstavka 50. člena CZ/76, medtem ko je bila Uredba o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95, 72/95, 33/96) sprejeta na podlagi 72. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, CZ). Ker je bila tožeča stranka seznanjena tako z ugotovitvami osnovnega zapisnika o naknadni kontroli blaga, kot tudi z ugotovitvami dopolnilnega zapisnika z dne 15.6.1998, je neutemeljen ugovor, da zapisnik ni bil sestavljen v skladu s 77. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), oziroma, da ni bil sestavljen na ustni obravnavi ter ji ni bila dana možnost, da se izjavi o okoliščinah in dejstvih, na katerih temelji izpodbijana odločba. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da bi odločilo na glavni obravnavi, ker je presodilo, da je bilo dejansko stanje v zadevi pravilno in popolno ugotovljeno, konkretni ugovori tožeče stranke pa se nanašajo le na pravna vprašanja upravnega postopka. Tožeča stranka pa niti ne zatrjuje, da je svojo obveznost izpolnila v drugačni meri, kot je bilo to ugotovljeno v carinskem postopku.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi uveljavlja kršitve ustavnih pravic in kršitve načela demokratičnosti, načela pravne države, legalitetnega načela, načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, 2. odstavka 120. člena in 153. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje ji ni vročilo odgovora na tožbo, s tem pa je storilo bistveno kršitev postopka po 8. točki 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Pravica do vročitve odgovora pa izhaja tudi iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. V upravnem postopku je bilo kršeno načelo zakonitosti, saj izpodbijana odločba temelji na 5. členu Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 in 1. točki 3. odstavka 156. člena Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom. Pravna podlaga za naknadno kontrolo blaga je 274. člen CZ v povezavi z 272. členom CZ/76. Poznejši obračun carinskih dajatev je bil mogoč po starem zakonu, in sicer po 272. členu samo v dveh letih po nastanku carinskega dolga. Splošni rok iz 56. člena CZ pride v poštev samo, če niso predpisani posebni roki. V novem carinskem zakonu so tudi predpisani splošni zastaralni roki v 157. členu CZ in specialni v 154. členu CZ točka b. Rok po 272. členu CZ se ujema s specialnim rokom po točki b 154. člena CZ. Kršena je tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena ustave in enakost pred zakonom iz 22. člena ustave. Tudi načelo kontradiktornosti ima svoj temelj v 22. členu ustave. Carinarnica pa je opravila ogled blaga brez sklica ustne obravnave, čeprav bi jo morala razpisati vedno, kadar je treba opraviti ogled ali zaslišati priče ali izvedence. Zapisnik ni bil sestavljen v skladu s 77., 149. členom in 1. odstavkom 174. člena ZUP/86. Ni v skladu z navedenim zakonom, da se zapisnik sestavlja pozneje, brez navzočnosti stranke. V tožbi je predlagala zaslišanje direktorja družbe M. B.K. in direktorja ZT I.Š. glede pridobljenih dokazov. Predlaga, da pritožbeno sodišče, po opravljeni glavni obravnavi, tožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Z opustitvijo vročitve odgovora na tožbo, naj bi sodišče prve stopnje poseglo v pravico tožeče stranke do obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu s 16. členom ZUS za vprašanja postopka, ki jih ZUS ne ureja, primerno uporabiti določbe ZPP. Glede na določbo 279. člena ZPP bi tako moralo tožeči stranki vročiti odgovor tožene stranke na tožbo. Vendar pa pravica stranke, da je seznanjena z vsemi navedbami nasprotne stranke, ne zahteva od sodišča, da ji vroči vse vloge. Sodišče je dolžno seznaniti stranko z novimi navedbami nasprotne stranke, če so te navedbe odločilne za odločanje o stvari. Kršitev je torej podana le, če sodišče stranki ne vroči vloge, ki vsebuje navedbe, na katere bi oprlo svojo odločitev, nasprotna stranka pa z njimi še ni bila seznanjena in nanje ni imela možnosti odgovoriti. V obravnavani zadevi odgovor na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe. Ne vsebuje novih navedb in dokaznih predlogov, s katerimi pritožnica še ni bila seznanjena in ne bi imela možnosti odgovoriti, niti ni sodišče prve stopnje na tej vlogi temeljilo svoje odločitve. Glede na navedeno opustitev vročitve ni imela narave bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Po določbi 5. člena Uredbe/93 so lahko pravne osebe in podjetniki posamezniki uvažali surovine in reprodukcijski material brez plačila carine pod pogoji, da se je uvoženo blago v celoti uporabilo v proizvodnji za izvoz, da se je najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozilo v tujino, in da je vrednost izvoženega blaga najmanj 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Če pa blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ/76 plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin. Pritožbeni ugovor o protiustavni uporabi 5. člena Uredbe/93 ni utemeljen. Že Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi, št. U-I-85/97 z dne 22.5.1997, v zvezi s presojo ustavnosti, 5. člen Uredbe/94 ugotovilo, da s povzetjem CZ v uredbo vlada ni kršila ustave in zakona, zato se uporabniki nanjo lahko sklicujejo pri izdaji odločbe. To smiselno velja tudi za Uredbo/93. Pooblastilo za naknadno preverjanje podatkov, ki so bili ugotovljeni v carinskem postopku na podlagi dejstev, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih dajatev o uvoženem blagu je v 274. členu CZ/76. Namen preverjanja podatkov je ugotovitev, ali je uvoznik glede na uvozno carinsko deklaracijo, po kateri je uvozil blago brez plačila carine, svojo obveznost izpolnil. Ker je bilo ugotovljeno, da prevzeta obveznost, da bo uvoženo blago v celoti uporabila pri proizvodnji blaga za izvoz in ga najpozneje v enem letu od dneva prehoda blaga čez carinsko črto vrnila v tujino, pri čemer bo vrednost izvoženega blaga za 30 % višja od vrednosti uvoženega blaga, ni bila izpolnjena, ne gre za poznejše obračunavanje carinskih dajatev, temveč gre za obračun zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki so pogoj za carinsko oprostitev. Pri presoji ugovora zastaranja zato ni mogoče upoštevati določila 272. člena CZ/76. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pravica do izterjave carine in drugih davščin glede na določbo 56. člena CZ/76 ni zastarala. Od dneva nastanka carinske obveznosti, ko je potekel rok za izvoz (11.11.1994) je bilo glede na navedeno zakonsko določbo odločeno v petletnem zastaralnem roku (30.4.1999).

Neutemeljen je pritožbeni ugovor glede trditev tožeče stranke o nezakonitosti zapisnika. Zapisnik o naknadni kontroli blaga ni zapisnik, ki bi bil sestavljen na podlagi določb ZUP/86, ampak zapisnik, ki je bil sestavljen na podlagi CZ. Glede na navedeno se tožeča stranka ne more sklicevati na kršitev določb ZUP/86. V skladu z določilom 142. člena ZUP/86 uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog tožeče stranke razpiše ustno obravnavo, kadar je to koristno za razjasnitev stvari. Tožeča stranka v obravnavani zadevi predloga za razpis ustne obravnave ni podala, carinski postopek pa je po svoji naravi listinski postopek, zato po presoji pritožbenega sodišča ni podana zatrjevana kršitev upravnega postopka. Naknadna kontrola blaga ne pomeni ogleda v smislu določil ZUP/86, zato ni utemeljen pritožbeni ugovor obligatornosti ustne obravnave. Dejstev, ki jih je zatrjevala ni dokazala, niti ni predlagala dokazov. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ne gre za kršitev določb Ustave RS, če je carinski organ, ob neizpolnjenih obveznostih, postopal v skladu s CZ in na njegovi podlagi izdano Uredbo.

Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog iz 3. točke 1. odstavka 72. člena tega zakona (zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presodilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, zato je vse tožbene ugovore, ki so se nanašali na dejansko stanje, presodilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Ker izpodbijana sodba v celoti temelji na takem dejanskem stanju, presoja pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni preizkusilo, ker to presega okvir možne presoje v pritožbenem postopku.

Predlogu pritožbe, da se opravi glavna obravnava pritožbeno sodišče ni ugodilo, ker niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 77. člena ZUS. Po tej določbi namreč pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa meni, da je treba ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.