Jedro

Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica v postopku pri toženi stranki ni prejela ustreznih pojasnil glede njenih ravnanj, ki so vplivala na oceno po kriteriju zanesljivosti pri delu, ter da so bili tudi v sodnem postopku navedeni očitki pavšalni. Komisija za preizkus ocene je namreč ugotovila, da je tožnica pogosto nasprotovala odločitvam ravnateljice B., ter da so tudi podrejeni opazili neskladja med njima in skrhan odnos. Ravnateljica je namreč pri tožnici pogrešala transparentnost in doslednost ter boljšo komunikacijo, ter že v postopku preizkusa ocene pri toženi stranki pojasnila, da tožnica ne dosega njenih pričakovanj pri sodelovanju in točnosti pri prenosu informacij. Tožena stranka je torej že v postopku preverjanja ocene ugotovila razloge, zaradi katerih je bila tožnica pri elementu zanesljivosti pri opravljanju dela ocenjena z oceno povprečno. Tožena stranka je za oceno nadpovprečno utemeljeno pričakovala, da mora tožnica presegati pričakovanja, ki pa jih ni niti dosegala. Tožena stranka je torej oceno ustrezno utemeljila v postopku preizkusa, prav tako pa tudi v delovnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se tožba zavrže v delu, v katerem tožnica zahteva ugotovitev, da je bila njena delovna uspešnost po elementu zanesljivosti pri delu za leto 2017, nadpovprečna (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa št. ... z dne 8. 5. 2018 in ocene iz ocenjevalnega lista pri elementu delovne uspešnosti — 3. zanesljivost pri opravljanju dela (točka II izreka) ter odločilo, da mora tožnica toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 777,83 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje zmotno šteje, da je bila letna ocena za leto 2017, ki vključuje tudi izpodbijani kriterij zanesljivosti pri opravljanju dela, v zadostni meri obrazložena ter da tožena stranka pri ocenjevanju ni kršila postopkovnih določb. Zmotno je ugotovilo je, da ocenjevalka A.A. ni bila subjektivna, ter da so ravnanja tožnice, ki so vplivala na njeno letno oceno, opazili tudi ostali zaposleni, zaradi česar je ocena objektivna in nepristranska. Ocenjevanje javnih uslužbencev sicer res ni podrobneje določen postopek, vendar pa je po stališču pritožbe ocenjevalec dolžan uslužbenca seznaniti z oceno in razlogih zanjo. Obrazložitev letne ocene je mogoče dati tudi v samem sodnem postopku, vendar pa tožnica meni, da tožena stranka tega ni storila niti v sodnem postopku. V tožničinem ocenjevalnem listu za leto 2017 se navaja zgolj to, da je njena sposobnost organiziranja dela pri toženi stranki odlična, njen odnos do uporabnikov profesionalen, da pa je sporna komunikacija z nadrejeno delavko. Tožnica je hotela že ob seznanitvi z letno oceno prejeti dodatna pojasnila, ki se nanašajo na sporno komunikacijo, prenašanje informacij na podrejene, pa tudi izpolnjevanje pričakovanega rezultata in zanesljivosti opravljanja delovnih nalog, vendar ustreznih pojasnil ni prejela. Nadalje navaja, da je A.A. izpovedala, da tožnica po kriteriju zanesljivosti v letu 2017 ni izpolnila pričakovanj, pri čemer ni pojasnila, kakšna naj bi bila ta pričakovanja in tudi ne, kdaj je bila tožnica z zatrjevanimi pričakovanji seznanjena. Očitki tožnici so bili pavšalni in jih ni mogoče preizkusiti. Tudi ocenjevalka v svojem zaslišanju ni mogla podati konkretnih očitkov ter ni znala pojasniti, da bi tožnica kdajkoli sprejemala odločitve, ne da bi se predhodno posvetovala z njo. Vsi očitki so neresnični in izmišljeni za potrebe letne ocene. Tožnica je v zvezi z očitkom nasprotovanja ocenjevalkinim odločitvam (pisno, e-mail in na kolegijih) pojasnila, da je v prvih mesecih leta 2018 in ne v letu 2017 res podajala pisne predloge in pripombe na ocenjevalkin predlog reorganizacije, vendar to ni bilo nasprotovanje njenim odločitvam. Dajanje pripomb in predlogov v okviru reorganizacije ne more in ne sme negativno vplivati na letno oceno tožnice, tudi če bi se to dejansko nanašalo na ocenjevalno obdobje 2017. Nerazumljivo je, da je bila tožnica s strani iste ocenjevalke v obdobjih od 2014 do 2016 in nato tudi za leto 2019 po vseh ocenjevalnih kriterijih ocenjena z nadpovprečno oceno, le za leti 2017 in 2018 pa po kriteriju zanesljivosti z oceno povprečno. Razlog za nižjo oceno je bilo tožničino glasovanje o ponovnem mandatu ocenjevalke, za kar je bila tožnica konec leta 2017 tudi pozvana k ocenjevalki. Za tožnico je bila v ocenjevalnem listu za leto 2017 izkazana visoka raven strokovnosti v sklopu elementa "rezultati dela". Ker je strokovnost tudi kriterij ocenjevanja v sklopu elementa zanesljivosti pri opravljanju dela, je tudi iz navedenega mogoče ugotoviti nepravilno ocenitev tožnice po kriteriju zanesljivosti. Če je znotraj enega elementa strokovnost ocenjena z nadpovprečno oceno, je nelogično in neživljenjsko, da bi bila pri drugem kriteriju oziroma elementu ocenjena le s povprečno oceno. Enako je mogoče ugotoviti iz ocene po kriteriju odnos do uporabnikov in storitev v okviru elementa druge sposobnosti, glede katerih je tožnica ocenjena kot nadpovprečna. Tudi navedeno potrjuje tožničine navedbe, daje bila letna ocena za leto 2017 po kriteriju zanesljivosti neustrezna. Tožnica je svoje delo vseskozi opravljala vestno, kar potrjujejo tudi njene letne ocene v obdobju od 2014 dalje (izjema sta oceni za leti 2017 in 2018). Nelogično je, da bi tožnica v letih 2017 in 2018 spremenila svoje delovne navade, prej in potem pa naj bi nadpovprečno opravljala delo.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno očita obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker je sprejelo nepreverljivo dokazno oceno v zvezi z vprašanjem objektivnosti in nepristranskosti ocenjevalke, njej nadrejene delavke A.A., ravnateljice B.. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je vestna in skrbna ter analitično pripelje do zaključka o ugotovitvah dejanskega stanja. Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, dokazna ocena ni protislovna in nelogična v delu, v katerem ugotavlja, da je ocena za leto 2017 glede kriterija "zanesljivost pri opravljanju dela", povprečna. Dejstvo, da je bila tožnica v predhodnem obdobju, to je med letu 2014 in 2016, pa tudi kasneje, v letu 2019, glede zanesljivosti pri delu ocenjena z oceno "nadpovprečno", na takšno ugotovitev ne vpliva, saj je sodišče presojalo le dejstva, ki so odločilna za oblikovanje tožničine ocene za leto 2017. Dokazan ocena sodišča je v tem delu objektivna in nepristranska, pa tudi preverljiva, ter da ne temelji na pavšalnih očitkih.

7. Tožnica je pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu "vodja področja/enote" v organizacijski enoti C.. Tožena stranka je tožničino delovno uspešnost za leto 2017 ocenjevala po petih elementih in sicer: 1. rezultati dela, 2. samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, 3. zanesljivost pri opravljanju dela, 4. kakovost sodelovanja in organizacija dela ter 5. druge sposobnosti v zvezi z delom. Pri vsakem elementu so možne tri ocene in sicer a) nadpovprečno, b) povprečno in c) podpovprečno. Tožnica je pri elementu 3. zanesljivost pri opravljanju dela prejela oceno "povprečno", pri ostalih štirih elementih pa oceno "nadpovprečno". Tožnica zato izpodbija oceno za leto 2017 v delu, ki se nanaša na element zanesljivosti pri opravljanju dela. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo v delu, v katerem je tožnica zahtevala, da sodišče spremeni oceno v "nadpovprečno" (odločitev je v tem delu pravnomočna), zahtevek za razveljavitev ocene pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je ocena pravilna, saj je objektivna in nepristranska.

8. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tožena stranka pri oblikovanju ocene pravilno uporabila Pravilnik o napredovanju zaposlenih Univerze v D. v plačne razrede (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 29/17 in nasl.), ki je bil sprejet na podlagi četrtega odstavka 17. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS. št. 56/2002 in nasl.). Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica v postopku pri toženi stranki ni prejela ustreznih pojasnil glede njenih ravnanj, ki so po vplivala na oceno po kriteriju zanesljivosti pri delu, ter da so bili tudi v sodnem postopku navedeni očitki pavšalni. Komisija za preizkus ocene je namreč ugotovila, da je tožnica pogosto nasprotovala odločitvam ravnateljice B. A.A., ter da so tudi podrejeni opazili neskladja med njima in skrhan odnos. Ravnateljica je namreč pri tožnici pogrešala transparentnost in doslednost ter boljšo komunikacijo, ter že v postopku preizkusa ocene pri toženi stranki pojasnila, da tožnica ne dosega njenih pričakovanj pri sodelovanju in točnosti pri prenosu informacij. Tožena stranka je torej že v postopku preverjanja ocene ugotovila razloge, zaradi katerih je bila tožnica pri elementu zanesljivosti pri opravljanju dela ocenjena z oceno povprečno. Tožena stranka je za oceno nadpovprečno utemeljeno pričakovala, da mora tožnica presegati pričakovanja, ki pa jih ni niti dosegala. Tožena stranka je torej oceno ustrezno utemeljila v postopku preizkusa, prav tako pa tudi v delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je namreč zaslišalo vse tri članice komisije za preizkus ocene, E.E., F.F. in G.G. ter ugotovilo, da so očitki, ki so bili ustrezno konkretizirani v zapisniku za preizkus ocene, utemeljeni.

9. Zaslišana kot priča je tudi ravnateljica v sodnem postopku prepričljivo izpovedala o razlogih za oceno „povprečno“, pri čemer je pojasnila, da je morala večkrat preveriti, ali je tožnica pravilno prenesla informacije, ki jih je prejela na kolegiju ravnateljice, na oddelčne sestanke, saj so bile informacije prilagojene in vzete iz konteksta, kar je ravnateljica dojemala kot zlonamerno potvarjanje. Tožnici je morala vedno znova pojasnjevati razloge za svoje odločitve in jo prepričevati, naj naloge izvede tako, kot ji je odrejeno, ter preverjati, ali je bilo delo dejansko izvedeno. Poleg tega je tožnica tudi sprejemala odločitve, ne da bi se pred tem posvetovala z ravnateljico, zaradi česar do tožnice ni mogla vzpostaviti občutka zaupanja. Izpoved ravnateljice je potrdila tudi priča G.G., ki je pojasnila, da so informacije namesto od tožnice velikokrat slišali šele od drugih vodij, čeprav bi jim jih morala predati tožnica ter da je tožnica večkrat tudi povedala, da se z ravnateljico ne strinja.

10. Sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno ni moglo upoštevati izpovedi tožnice, da ni nikoli nasprotovala odločitvam nadrejene, temveč da je šlo za argumentirane pripombe v smeri izboljšanja delovnega procesa, saj je prav njeno ravnanje prispevalo k nižji stopnji zaupanja v delo, kot ga je ravnateljica ugotovila pri ostalih zaposlenih. Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da je bila tožnica v predhodnem ocenjevalnem obdobju, pa tudi v letu 2019, po tem kriteriju ocenjena z oceno nadpovprečno, saj to nima vpliva na presojo ocene, ki se omeji na tožničino delo v letu 2017. 11. Prav tako ni utemeljeno sklepanje pritožbe, da gre za nelogičnost pri ocenjevanju za leto 2017, ker je ugotovljena visoka raven strokovnosti v sklopu elementa rezultati dela, hkrati pa povprečna ocena za zanesljivost pri opravljanju dela. Ugotovitev o visoki, nadpovprečni ravni rezultatov dela samo po sebi ne pogojuje enake ocene tudi pri elementu zanesljivosti pri delu. Tudi nadpovprečna ocena pri elementu drugih sposobnosti v zvezi z delom ne pomeni, da ocena glede zanesljivosti ne more temeljiti na zgoraj navedenih ugotovitvah ocenjevalke glede elementa zaupanja pri opravljanju dela. Glede na vse navedeno torej pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je bila tožnica nepravilno ocenjena zaradi povračilnega ukrepa ocenjevalke v posledici tožničinega glasu pri glasovanju o ponovnem mandatu ocenjevalke A.A..

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

14. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožena stranka sama krije svoje stroške te vloge (prvi odstavek 155. člena ZPP).