Jedro

Objava sklica skupščine v Uradnem listu RS ni več možna. Zato v primeru, če statut družbe še vedno določa objavo sklica skupščine v Uradnem listu, je sklic pravilno objavljen, če je objavljen na spletni strani AJPES.

Glede izključitve manjšinskih delničarjev se posebnost ureditve v ZPre-1 nanaša le na kogentnost določb o višini denarne odpravnine, če 1.) je bil 90% prag dosežen na podlagi uspešne prevzemne ponudbe in 2.) je sklep o izključitvi manjšinskih delničarjev sprejet v treh mesecih po objavi izida uspešne prevzemne ponudbe. Tudi v primeru izključitve v poprevzemnem obdobju se pri izračunu praga za izključitev manjšinskih delničarjev ne upoštevajo lastne delnice družbe.

Ker je višina odpravnine v poprevzemnem obdobju kogentno določena, zatrjevana kršitev pravice do obveščenosti na njen položaj v smislu izkupička za prenesene delnice ne vpliva, saj je namen predložitve dokumentov po tretjem odstavku 386. člena ZGD-1 ravno v tem, da se delničarji lahko prepričajo o primernosti denarne odpravnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora toženi stranki ter stranskemu intervenientu v 15 dneh povrniti njune stroške pritožbenega postopka v znesku 1.125,54 EUR in sicer vsakemu 562,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti sklepa, sprejetega na skupščini družbe A. d. d. (A. d. d.) dne 22. 5. 2020, s katerim je konzorcij delničarjev v poprevzemnem obdobju izključil manjšinske delničarje iz družbe (I. točka izreka). Ponujena odpravnina 3,00 EUR na delnico je bila enaka ceni določeni v prevzemni ponudbi za delnice družbe A. d. d. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na razveljavitev navedenega sklepa (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka in stranski intervenient zavzemata za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev ničnosti sklepa skupščine družbe A. d. d., s katerim je konzorcij delničarjev izključil manjšinske delničarje iz družbe. Konzorcij delničarjev je uspel s prevzemno ponudbo za delnice A. d. d., s katero je pridobil še 31.646 delnic, pri čemer je bil pred tem konzorcij imetnik 397.351 delnic, družba pa ima osnovni kapital razdeljen na 495.700 delnic. V zvezi s tem je ATVP izdala odločbo z dne 28. 2. 2022 o uspešnosti prevzemne ponudbe. Sporni sklep je že bil vpisan v sodni register na podlagi sklepa registrskega sodišča z dne 21. 12. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani VSL IV Cpg 173/2021 z dne 21. 4. 2021. 6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da ni podane ničnosti sklepa zaradi domnevnega nepravilnega sklica skupščine. Pritožnica navaja, da bi moral biti sklic skupščine v skladu s statutom družbe objavljen v Uradnem listu RS. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno presodilo, da je objava na spletni strani AJPES ustrezna ter da gre za uskladitev s spremembo določil Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

7. Višje sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje. Četrti odstavek 296. člena ZGD-1 določa obveznost objave sklica skupščine na spletni strani AJPES ali dnevniku, ki izhaja na celotnem območju Republike Slovenije. Takšna ureditev je v veljavi od novele ZGD-1G iz leta 2012. Pred tem je zakon določal obveznost objave v Uradnem listu RS ali dnevniku, ki izhaja na celotnem območju Republike Slovenije. Objava sklica skupščine v Uradnem listu RS niti ni več možna. Zakon o uradnem listu Republike Slovenije (ZUL) v 7. členu določa, kaj se objavlja v uradnem listu. Med njimi so navedeni tudi „drugi akti, katerih objavo v uradnem listu določa zakon ali drug predpis“. V uradnem listu se objavljajo tudi javni razpisi, javni natečaji, vpisi v registre, preklici in druge objave, ki se morajo po zakonu ali drugem predpisu objaviti v uradnem listu. Med navedenimi akti ni sklica skupščine in noben zakon ali predpis že več let ne določa, da bi se sklic skupščine objavil v Uradnem listu RS. Tudi če statut družbe še vedno določa objavo sklica skupščine v Uradnem listu, je zato sklic pravilno objavljen, če je objavljen na spletni strani AJPES. Objava sklica skupščine na spletni strani AJPES je namreč nadomestila objavo sklica v Uradnem listu RS. Zato ni res, da eden od alternativno določenih načinov sklica skupščine ni bil več možen, kot to želi prikazati pritožnica. Tudi sklicevanje tožeče stranke na sodbo VSRS III Ips 146/1999 z dne 3. 2. 2002 ne more biti uspešno, saj se je tam situacija nanašala na obdobje, ko je bil sklic skupščine še možen v Uradnem listu RS. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da zatrjevani ničnostni razlog ni podan.

8. Tožeča stranka je podredno zahtevala razveljavitev zgoraj navedenega sklepa skupščine, kar je utemeljevala s trditvami, da 1.) prevzemnik ni dosegel praga za izključitev manjšinskih delničarjev in 2.) je bila pri sprejetju sklepa kršena pravica delničarjev do obveščenosti.

9. Tožeča stranka je trdila, da konzorcij delničarjev kot prevzemnik ni dosegel 90% praga za izključitev manjšinskih delničarjev, ker bi se pri ugotavljanju, ali je ta prag dosežen, morale upoštevati tudi lastne delnice A. d. d., ki jih je bilo 37.519. Ob upoštevanju teh lastnih delnic konzorcij prevzemnikov ne dosega zahtevanega 90% praga za izključitev delničarjev, ker doseže le 86,54% vseh delnic. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno takoj uporabilo določila ZGD-1 glede izključitve manjšinskih delničarjev, ne da bi prej uporabilo 68. člen Zakona o prevzemih (ZPre-1). Slednji govori o pridobitvi 90% vseh delnic ciljne družbe z glasovalno pravico. Navedeno po stališču pritožnice pomeni, da je treba upoštevati tudi lastne delnice, saj lastne delnice ne ustvarjajo novega razreda delnic brez glasovalne pravice, ampak so brez glasovalne pravice le začasno.

10. Višje sodišče s pritožbo ne soglaša. ZPre-1 v 68. členu določa: „ (1) Za izključitev manjšinskih delničarjev ciljne družbe, v kateri je prevzemnik pridobil najmanj 90-odstotni delež vseh delnic te družbe z glasovalno pravico in je tak delež pridobil s sprejemom uspešne obvezne prevzemne ponudbe [...], se uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, o izključitvi manjšinskih delničarjev iz družbe, če ni v drugem odstavku tega člena določeno drugače. (2.) Če skupščina ciljne družbe na predlog prevzemnika kot glavnega delničarja v treh mesecih po objavi izida prevzemne ponudbe iz prejšnjega odstavka sprejme sklep o prenosu delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja, mora prevzemnik kot denarno odpravnino namesto denarnega zneska, določenega po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, ponuditi nadomestilo take vrste in v taki višini, kakor je bilo določeno v prevzemni ponudbi.“ Zakon o prevzemih ne določa povsem nove ureditve izključitve manjšinskih delničarjev, ampak napotuje na ZGD-1, ki predstavlja matični zakon za ta institut. Posebnost ureditve v ZPre-1 se nanaša le na kogentnost določb o višini denarne odpravnine, če 1.) je bil 90% prag dosežen na podlagi uspešne prevzemne ponudbe in 2.) je sklep o izključitvi manjšinskih delničarjev sprejet v treh mesecih po objavi izida uspešne prevzemne ponudbe.1 Oba pogoja sta v obravnavanem primeru izpolnjena. Po stališču višjega sodišča se tudi v primeru izključitve v poprevzemnem obdobju pri izračunu praga za izključitev manjšinskih delničarjev ne upoštevajo lastne delnice družbe, kot to določa ZGD-1 (drugi odstavek 384. člena v zvezi z drugim odstavkom 528. člena). Določilo 1. točke četrtega odstavka 6. člena ZPre-1, ki določa, da se pri osnovi za ugotavljanje deleža glasovalnih pravic upoštevajo glasovalne pravice iz vseh delnic z glasovalno pravico ciljne družbe, vključno z lastnimi delnicami, po stališču višjega sodišča služi ugotavljanju, ali določen subjekt dosega prevzemni prag in ni uporabljivo v postopku izključitve manjšinskih delničarjev po 68. členu ZPre-1. Tožeča stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na sklep VSRS III Ips 67/2013, saj v 8. - 10. točki obrazložitve Vrhovno sodišče le povzema ugotovljeno dejansko stanje v dotedanjem postopku in ne zavzema stališča kot ga navaja tožeča stranka. Iz navedenih razlogov višje sodišče tudi ne soglaša z mnenjem ATVP, ki ga je pridobila tožeča stranka in bi naj potrjevalo njeno stališče o upoštevanju lastnih delnic.2 Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo, da je lahko glavni delničar v postopku izključitve manjšinskih delničarjev tudi konzorcij delničarjev, če gre za izključitev v poprevzemnem obdobju v skladu z določili ZPre-1.3 Zato ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem, ali je lahko glavni delničar tudi konzorcij delničarjev ni ukvarjalo, saj je v zvezi s tem sprejelo jasen zaključek. Prav tako se za neutemeljene izkažejo pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do uporabe prava EU (Direktive 2004/25/ES). V 21. točki obrazložitve je navedlo, da možnost izstisnitve manjšinskih delničarjev, ki jo omogoča prvi odstavek 68. člena ZPre-1 v zvezi s 384. členom ZGD-1 in pogoji za ugotavljanje deleža delnic glavnega delničarja, upoštevaje kriterije iz drugega odstavka 528. člena ZGD-1 v zvezi z drugim odstavkom 384. člena ZGD-1, ni v nasprotju z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. 4. 2004, s čimer se višje sodišče strinja.

11. Tožeča stranka nazadnje vztraja pri trditvah o izpodbojnosti sklepa zaradi kršitve pravice do obveščenosti, ker da ji ni bil omogočen vpogled v zadnje letno poročilo za leto 2019 in revizorjevo poročilo. Sodišče prve stopnje je njene navedbe zavrnilo z obrazložitvijo, da tožena stranka do dneva skupščine še ni bila zakonsko zavezana pripraviti letnega poročila za leto 2019 zaradi posebne ureditve med epidemijo COVID 19 ter da denarna odpravnina ne bi mogla biti drugačna, četudi bi bilo letno poročilo izdelano in bi bil tožeči stranki omogočen vpogled vanj. S takšno razlago višje sodišče soglaša. V skladu z drugim odstavkom 68. člena ZPre-1 mora prevzemnik v poprevzemnem obdobju izključenim delničarjem ponuditi nadomestilo take vrste in v taki višini, kakor je bilo določeno v prevzemni ponudbi, kar v obravnavnem primeru pomeni 3,00 EUR na delnico. Ker je višina odpravnine kogentno določena, zatrjevana kršitev pravice do obveščenosti na njen položaj v smislu izkupička za prenesene delnice ne vpliva, saj je namen predložitve dokumentov po tretjem odstavku 386. člena ZGD-1 ravno v tem, da se delničarji lahko prepričajo o primernosti denarne odpravnine. Pritožbene navedbe v tem delu pa so usmerjene prav v vprašanje primernosti denarne odpravnine, saj tožeča stranka trdi, da bi se v primeru, če bi imela na voljo letno poročilo za leto 2019 lahko odločila o sprožitvi sodnega postopka za preizkus primernosti denarne odpravnine. Pritožnica ima sicer prav, da novejša sodna praksa dopušča tudi možnost preizkusa denarne odpravnine v primerih, ko se uporabi ZPre-1. Vendar pa iz sodne prakse, ki jo tudi sama citira (VSK Cpg 105/2019), izhaja, da to pride v poštev predvsem v primerih nepoštenega ravnanja prevzemnika (prevara, prisila, nedovoljeno dogovarjanje, zloraba notranjih informacij ipd.). Takšnega ravnanja prevzemnika pritožnica ne navaja, zato ji v tem pogledu ni mogoče slediti.

12. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišča ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Mora pa toženi stranki in stranskemu intervenientu (ki imata skupnega pooblaščenca) povrniti stroške pritožbenega postopka, priglašene v stroškovniku k odgovoru na pritožbo (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), v znesku 1.125,54 EUR in sicer vsakemu polovico, to je 562,77 EUR (tretji odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika). Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT), po kateri vrednost točke znaša 0,60 EUR. V skladu s tretjim odstavkom 7. člena OT se vrednost storitve poviša za 10%. Tožena stranka in stranski intervenient sta upravičena do povrnitve (vsak do polovice) stroškov za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 v zvezi s tretjim dostavkom 7. člena OT) – 1.512,50 točk, materialnih stroškov v skladu z 11. členom OT – 25,13 točk in 22% DDV, kar znaša skupaj 1.125,54 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 Prim. tudi Sklep VSRS III Ips 67/2013, 17. točka obrazložitve. 2 Višje sodišče je takšno stališče sprejelo že v sklepu IV Cpg 173/2021 in pri njem vztraja tudi sedaj. 3 Tako tudi M. Kocbek v Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. kniga, 2. dopolnjena izdaja, GV Založba, 2014, str. 534.