Jedro

Če tujec vloži prošnjo za azil zato, da bi se izognil odstranitvi iz Republike Slovenije, se šteje, da je zlorabil postopek za pridobitev pravice do azila, zato je treba njegovo vlogo kot očitno neutemeljeno zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 157/2004-6 z dne 11.2.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.12.2003, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka) in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v treh dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku (2. točka); v sklepu (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je prvostopno sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, navedenim v izpodbijani odločbi tožene stranke, ki je bila izdana na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 61/99, 113/2000-odlUS, 124/2000 -odlUS, 67/2001 in 98/2003). Po tej določbi lahko organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je izpolnjen kateri od razlogov, navedenih v tej določbi oziroma v 36. členu ZAzil. Sodišče prve stopnje se strinja z razlogom za zavrnitev azila, ki ga je navedla tožena stranka, da je tožnik zlorabil postopek za pridobitev pravice do azila v smislu 5. alinee 1. odstavka 36. ZAzil, ker je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Po določbi 1. odstavka 7. člena ZAzil mora namreč tujec že ob vstopu v Republiko Slovenijo izjaviti, da namerava v Sloveniji vložiti prošnjo za azil, česar pa tožnik ni storil, saj je v Slovenijo vstopil preko Republike Hrvaške, organom za notranje zadeve pa je bil izročen na meji z Republiko Avstrijo, kjer so avstrijske oblasti ugotovile, da potuje v avtobusu s ponarejenim bratovim potnim listom, pa tudi sam je izjavil, da je bil namenjen na Dansko, ne pa v Slovenijo. Po 1. odstavku 8. člena ZAzil pa mora tujec, ki vstopi v Republiko Slovenijo nezakonito, zaprositi za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu. Iz prej navedenih okoliščin pa izhaja, da tožnik ni imel namena zaprositi za azil v Republiki Sloveniji, temveč je to storil šele tedaj, ko je bil nameščen v center za tujce zaradi odstranitve iz države. V svoji vlogi za azil pa razen ekonomskih razlogov ni navedel nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale, da bi pridobil pravico do azila v Republiki Sloveniji v smislu 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi ter razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo toženi stranki v nov postopek. Meni, da je izpodbijana sodba preuranjena in da bi bilo treba o njegovi prošnji za azil odločati v okviru rednega azilnega postopka. Ni namreč ugotovljeno, zakaj je tožnik zapustil svojo matično državo. Imeti bi moral možnost sodelovanja v postopku, kjer bi lahko izpovedal in dokazal okoliščine, ki bi utemeljevale pridobitev pravice do azila. V obravnavanem primeru pa tožena stranka na podlagi razpoložljivih dokazov ni mogla z gotovostjo skleniti, da je podan izključno ekonomski razlog za zapustitev matične države in za prošnjo za azil. Glede tega bi bila lahko tožena stranka v dvomu, kar pa bi narekovalo njeno odločitev v korist tožnika. Zato bi morala dopustiti njegovo dokazovanje o okoliščinah, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Ne vzdrži ugotovitev tožene stranke, ki ji pritrjuje tudi prvostopno sodišče, da naj bi tožnik prošnjo za azil vložil le zaradi preprečitve prisilne odstranitve iz Slovenije in da naj bi zlorabljal azilni postopke. Preveriti bi bilo treba zatrjevano tožnikovo ogroženost ob vrnitvi v matično državo. Ne morejo vzdržati ugotovitve, da naj bi Slovenijo uporabil le kot tranzitno državo za pot na Dansko.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru odločilo pravilno in zakonito ter svojo odločitev oprlo na utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Glede na ugotovitve tožene stranke, ki izhajajo iz tožnikovih izjav, kar potrjujejo tudi podatki upravnih spisov, da je tožnik kot državljan Republike Makedonije z avtobusom makedonskega prevoznika Kire dne 5.10.2003 potoval iz Makedonije preko Republike Hrvaške, da je bil namenjen na Dansko, organom za notranje zadeve Republike Slovenije pa je bil predan na mejnem prehodu Š., ker so avstrijski organi ugotovili, da potuje s ponarejenim bratovim potnim listom, da je zahtevo za azil vložil šele 20.11.2003, to je po tem, ko je bil nameščen v center za tujce zaradi odstranitve iz Republike Slovenije, ne pa ob prihodu v Republiko Slovenijo iz Republike Hrvaške, je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tožnikova vloga za azil očitno neutemeljena. Glede na take okoliščine je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik želel zlorabiti inštitut azila za to, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Takšno ravnanje pa se po 5. alinei 36. člena ZAzil šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka, kar pa je razlog za zavrnitev prošnje za azil po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. To sta pravilno navedla že prvostopno sodišče in tožena stranka. Glede na takšne tožnikove navedbe tožena stranka niti ni mogla biti v dvomu glede tožnikovega namena v trenutku, ko je zaprosil za azil v Republiki Sloveniji, namreč, da je za azil zaprosil le zato, da ga ne bi odstranili iz Republike Slovenije.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, ne obstojajo pa niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.