Jedro

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, se vlagatelj v njej ne more sklicevati na pritožbene navedbe.

S pritrjevanjem prepričljivim in popolnim razlogom prvostopenjske sodbe višje sodišče zadosti zakonski zahtevi (1. odstavek 395. člena ZKP), da mora sodišče druge stopnje obrazloženo presoditi pritožbene navedbe o vseh odločilnih dejstvih.

Primernosti izrečene kazenske sankcije ni mogoče uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti kot razlog za izpodbijanje pravnomočne sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni M.K. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega nasilja po 3. odstavku 181. člena KZ in na podlagi iste zakonske določbe obsojen na eno leto zapora. V postopku na prvi in drugi stopnji mu je bilo naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, povprečnina po 70.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP" in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovna državna tožilka, specialistka A.M., je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala njeno zavrnitev. Ugotavlja, da obsojenec v pretežnem delu zahteve uveljavlja zakonsko nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP). Zavrača zagovornikov očitek o kršitvi 1. odstavka 395. člena ZKP, saj ni mogoče trditi, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, če sodišče prve stopnje navede razloge o odločilnih dejstvih, sodišče druge stopnje pa tem razlogom pritrdi tako, da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja. Tudi kazenska sankcija je bila izrečena v predpisanih zakonskih mejah in sodišče s tem v zvezi ni prekoračilo svojih pravic, kot zatrjuje vložnik zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki Vrhovno sodišče zavezuje le k preizkusu kršitev materialnega in procesnega zakona v pravnomočni sodni odločbi in postopku, ki je tekel pred takšno odločbo, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Če želi vložnik zahteve z vloženim pravnim sredstov doseči pričakovani cilj, mora v zahtevi navesti konkretne kršitve zakona, na katere se sklicuje in jih v obrazložitvi tudi utemeljiti, saj posplošenih trditev ni mogoče preizkusiti; enako velja, če se vložnik v zahtevi sklicuje na pritožbene navedbe, saj je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo.

Vložena zahteva za varstvo zakonitosti omenjenim zakonskim zahtevam ni zadostila.

V prvi točki zahteve zagovornik sodišču prve stopnje očita "neustrezno" obrazložitev presoje, zakaj šteje izpovedbo oškodovanca za verodostojno. Pri tem se sklicuje, da naj bi to pojasnil že v pritožbi; tam naj bi podrobneje utemeljil tudi kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (v zvezi z obstojem znakov kaznivega dejanja), zato predlaga, da naj Vrhovno sodišče te navedbe "upošteva za potrebe zahteve za varstvo zakonitosti". Dalje zagovornik pritožbenemu sodišču očita, da je "nekritično in s pavšalno obrazložitvijo utemeljilo zavrnitev dokaznih predlogov", ne pove pa, na katere dokazne predloge se očitek nanaša in v čem naj bi bila zatrjevana pomanjkljivost obrazložitve. Navaja tudi, da se to sodišče ni konkretno opredelilo do pritožbenih navedb, s katerimi je izpodbijal verodostojnost oškodovanca; tudi v tem vidi kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in se pri tem znova, kot navaja, "v izogib ponavljanju", sklicuje na pritožbene navedbe. Zaradi posplošenosti vseh teh navedb oziroma zato, ker se pritožnik sklicuje na pritožbene navedbe, Vrhovno sodišče utemeljenosti zahteve v tem delu ni moglo preizkusiti.

Glede na strogo določene meje preizkusa pravnomočne sodbe je treba kot povsem nedoločne označiti tudi trditve v zahtevi, da naj bi sodišče prve stopnje "neutemeljeno in brez navedbe ustreznih razlogov oziroma obrazložitve" zavrnilo izvedbo dveh dokazov: vpogled v oškodovančev bančni račun ter zaslišanje priče E.K. Oba dokaza naj bi bila po mnenju zagovornika pomembna za presojo verodostojnosti oškodovanca oziroma obsojenca, z njuno izvedbo bi se, kot navaja, nakazovala verjetnost drugačne ocene dejanskega stanja.

Tudi v tem delu utemeljitve zahteve zagovornik ne navaja nobenih konkretnih kršitev zakona, teh pa ni mogoče prepoznati niti iz vsebine obrazložitve zahteve. S pojasnilom, da bi izvedba predlaganih dokazov utegnila pripeljati do drugačne ugotovitve dejanskega stanja pa vložnik zahteve pravzaprav tudi sam izrecno izraža svoje nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v pravnomočni sodbi, kar pomeni, da v nasprotju z zakonom uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Navzlic posplošenosti zagovornikovih navedb se je Vrhovno sodišče s pregledom izpodbijanih sodb prepričalo, da je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo izčrpne in primerne razloge o tem, kako presoja verodostojnost izpovedb obsojenca in oškodovanca v delu, kjer se njuni izpovedbi razhajata. Tudi sodišče druge stopnje se je določno in obrazloženo opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dokazno oceno omenjenih izpovedb in med drugim poudarilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo obsojenčev zagovor, da naj bi spolne stike z oškodovancem imel proti plačilu in da naj bi ga oškodovanec izsiljeval. S pritrjevanjem prepričljivim in popolnim razlogom prvostopenjske sodbe je višje sodišče, kot je pravilno poudarila že vrhovna državna tožilka v svojem odgovoru na zahtevo, zadostilo zakonski zahtevi (1. odstavek 395. člena ZKP), da mora sodišče druge stopnje obrazloženo presoditi pritožbene navedbe o vseh odločilnih dejstvih.

Zagovornik v drugi točki zahteve Vrhovnemu sodišču predlaga, da skladno s 427. členom ZKP zaradi dvoma o resničnosti odločilnih dejstev razveljavi izpodbijani sodbi. S takšno zahtevo nedovoljeno razširja razloge, ki jih sme uveljavljati v zahtevi (1. odstavek 420. člena ZKP), pri čemer je treba vendarle dodati, da se takšen dvom Vrhovnemu sodišču ob obravnavanju zahteve za varstvo zakonitosti ni pojavil. V tretji točki zahteve zagovornik izpodbija kazensko sankcijo in s tem v zvezi očita sodišču prve stopnje "prekoračitev pravice, ki jo ima po zakonu". Vendar obrazložitev zahteve temu očitku ne sledi, saj zagovornik izraža zgolj nestrinjanje z izbiro in odmero kazni ter predlaga izrek pogojne obsodbe, pri tem pa v podkrepitev navaja vrsto okoliščin, ki naj bi opravičevale takšno kazensko sankcijo. Glede na omejen preizkus pravnomočne sodbe v okviru tega izrednega pravnega sredstva tudi primernosti izrečene kazenske sankcije ni mogoče uveljavljati kot razlog za izpodbijanje pravnomočne sodbe.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.