Jedro

Od več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok šteje samo tista okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice. Prijava urbanistični inšpekciji (ne glede na to, ali je ta resnična ali ne) pa ne pripelje do izdaje nepravilne ali nezakonite odločbe, saj je izdaja pravilne odločbe naloga organa, ki postopek vodi.

Pojma protipravnosti ravnanja upravnega organa kot ene od nujnih predpostavk civilnega delikta ni mogoče preprosto enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je bila kasneje prvotna odločba upravnega organa spremenjena ali razveljavljena. Za odškodninsko odgovornost bi šlo tako le v primeru, če bi ravnanje upravnih organov oz. njihovih delavcev kazalo na njihovo namero, da se izigrajo neke sicer z zakonom določene pravice stranke v postopku na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so ji toženci nerazdelno dolžni plačati odškodnino v višini 155.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Tožeči stranki je naložilo, da prvo in drugotoženima povrne 3.704,20 EUR, tretjetoženki pa 2.205,12 EUR stroškov pravdnega postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka osebno in po pooblaščencu.

V pritožbi po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpodbija odločitev sodišča, da ni upravičena do plačila odškodnine. Meni, da sodišče ni vpogledalo inšpekcijskih odločb, zlasti ne odločbe z dne 21. 9. 1993 in odločbe z dne 7. 2. 2008, spregledalo pa tudi, da je tožeča stranka popravila pomoto pri zapisu parcelne številke in napačno zapisalo datum izdaje sodbe. Tudi o dveh prijavah se izraža v množini, iz pisnih prijav pa je razvidno, da je bilo teh več, saj sta toženca podala tudi ustne prijave. Iz teh izhaja tudi, da so podane, ker tožnik gradi brez gradbenega dovoljenja in ne zaradi previsoko zgrajenih tlakov. Nedvomno je do prepovedi inšpektorjev prišlo na podlagi zavestno lažnih pisnih prijav obeh tožencev, saj sta vedela, da tožnik dovoljenje ima. Iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da se prepoved nanaša na objekt, stoječ na parc. št. 38/2, torej za celotni objekt in ne le za njegov del, zato tožnik v objektu ni mogel poslovati. Protipravno ravnanje tretjetoženke izhaja že iz same obrazložitve odločbe z dne 7. 2. 2008, da inšpektor ni bil seznanjen z vsemi ostalimi dejstvi in okoliščinami, ki bi vplivale na to, da bi v tej zadevi sploh izdal odločbo in ali je v tej zadevi stvarno pristojen. Sam bi moral pribaviti vse listine, ki vplivajo na njegovo odločbo, ob izdaji prepovedne odločbe pa so bile v spisu popolnoma enake listine in enaki podatki kot leta 2008. Ker gre za dve nasprotujoči si odločbi, mora biti ena nujno nezakonita in s tem protipravna. Uveljavlja tudi bistveno kršitev pravdnega postopka, saj pri izpovedi tožnik ni smel uporabljati svojih zapiskov in na zahtevo stranke prilaga zagovor, ki ga tožnik ni smel uporabiti pri svojem zaslišanju. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožnik v pritožbi osebno prav tako uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka, ker pri izpovedi ni smel uporabljati svojih zapiskov, opozarja, da je pravila obligacijskega prava potrebno upoštevati tudi v procesu in da je sodba absolutno nična. Razlaga svoje aktivnosti in posreduje svoj pogled na sodni sistem in na sojenje v predmetni zadevi, predlaga pa razpis pritožbene obravnave.

Tožena stranka na vročeni pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljena.

Tožeča stranka zatrjuje, da je do 21. 9. 1993 opravljala obrtno ključavničarsko dejavnost v objektu, stoječem na parceli 38/2 (v tožbi pomotoma 38/1), k.o. K.. Tedaj pa je bila s strani organa tretjetoženke na osnovi zavestno neresničnih prijav prvo in drugotoženca, podanih z namenom škodovati tožniku, izdana inšpekcijska odločba, s katero je bilo med drugim na celotnem objektu prepovedano opravljanje dejavnosti in dajanje v najem. Pri tem pa inšpektor, ki je odločbo izdal, ni natančno ugotovil dejanskega stanja in ni dosledno upošteval določb ZUP (v času izdaje veljavni Zakon o splošnem upravnem postopku, Ur. l. FLRJ, št. 52/1956 s spremembami). Prepovedi so bile vpisane tudi v zemljiško knjigo, izbrisane pa šele s sklepom, ki ga je tožnik prejel 22. 2. 2008. Meni, da je tako upravičen do odškodnine vsaj v višini 900,00 EUR mesečno za ves ta čas, ki naj jo solidarno plačajo vsi trije toženci.

Tožnik tožbeni zahtevek opira na splošno, krivdno odgovornost za povzročeno škodo, urejeno v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika, pred tem v 1. odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Zahteva za povračilo škode je utemeljena, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je uzakonjeno načelo obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da je na tožencu breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, ostale elemente pa mora dokazati tožnik (212. člen ZPP).

Tožnikovemu stališču pa ni mogoče pritrditi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila odločba urbanistične inšpekcije z dne 21. 9. 1993 (A10), ki je omenjene prepovedi izrekla, izdana v postopku po uradni dolžnosti. Drži sicer stališče pritožbe, da iz nje izhaja tudi, da je „izdana“ na podlagi prijav prvo in drugotožencev, kar pa še ne pomeni, da je bila z morda neresničnimi prijavami s strani prvo in drugotožencev tožniku povzročena škoda. Toženca sta res podala prijave, ki so bile lahko tudi neresnične, a med njunimi prijavami (pritožnik ima prav, da je bilo teh glede na zapis odločbe z dne 07.02.2008 več) in škodo tožnika ni pravno upoštevne vzročne zveze. Nedvomno je inšpekcijski postopek tekel po uradni dolžnosti. Postopek po uradni dolžnosti mora pristojni organ začeti ali nadaljevati, če so izpolnjeni pogoji za njegov začetek ali tek, ne glede na to, ali je podana prijava ali ne (1). Dejanje prvo in drugotožencev je bilo lahko povod, pobuda, da je pristojni organ pričel postopek po uradni dolžnosti, njihovo nadaljnje ravnanje, da je bila izdana „napačna oziroma nepravilna“ (kot zatrjuje tožnik) odločba z dne 21. 9. 1993, ki je omenjene prepovedi izrekla, pa ni bilo pogojeno z njuno prijavo. Od več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok šteje samo tista okoliščina, ki lahko pripelje do take posledice. Prijava urbanistični inšpekciji pa (ne glede na to, ali je ta resnična ali ne) ne pripelje do izdaje nepravilne ali nezakonite odločbe, saj je izdaja pravilne odločbe oz. odločitev, ali bo odločba sploh izdana, naloga organa, ki postopek vodi. Ker tako ni podan eden izmed štirih kumulativno potrebnih pogojev odškodninske odgovornosti, te prvo in drugotožencu ni mogoče naprtiti (2).

Te pa ne nosi niti tretjetoženka, katere organ oz. njegov delavec naj po zatrjevanju tožeče stranke pred izdajo sporne odločbe ne bi pravilno oz. popolno ugotovil dejanskega stanja in ravnal v nasprotju z določbami ZUP. Da je odločba z dne 21. 9. 1993 nezakonita, naj bi po njenem izhajalo že iz tega, da je bila ta kasneje na podlagi istih podatkov spisa odpravljena (odločba z dne 12. 1. 1996 na A11), inšpekcijski postopek pa ustavljen (odločba Inšpektorata za okolje in prostor RS, inšpekcijske pisarne Domžale, z dne 7. 2. 2008 na A 13). Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je d oločena v 26. členu Ustave Republike Slovenije in v 172. členu ZOR oz. 148. členu OZ. Pojma protipravnosti ravnanja upravnega organa kot ene izmed nujnih predpostavk civilnega delikta pa ni mogoče preprosto enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je bila kasneje prvotna odločba upravnega organa spremenjena ali razveljavljena. Za odškodninsko odgovornost bi šlo tako le v primeru, če bi ravnanje upravnih organov oz. njihovih delavcev kazalo na njihovo namero, da se izigrajo neke sicer z zakonom določene pravice stranke v postopku na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava (3). Da bi organi urbanistične inšpekcije ob izdaji odločbe z dne 21. 9. 1993 ravnali z namenom škodovati tožniku, pa ta ni niti zatrjeval niti dokazoval. Nenazadnje pa gre pritrditi sodišču prve stopnje, da se odločba z dne 21. 9. 1993 in v njej vsebovane prepovedi, vpisane tudi v zemljiški knjigi pri nepremičnini, parc. št. 38/2, k.o, K., ne nanašajo na celoten objekt, stoječ na tej nepremičnini. Kot izhaja iz omenjene odločbe, se prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 s spremembami) nanašajo zgolj na objekt, opisan v 1. točki omenjene odločbe, to je nadzidek in prizidek obstoječega objekta, v katerem je tožnik po lastnih navedbah pred tem že opravljal obrtno ključavničarsko dejavnost. Tudi njihov zapis v zemljiški knjigi ne pomeni, da te prepovedi veljajo za celoten objekt. Zaznamba nekega pravnega dejstva sama po sebi ne ustvarja pravnih posledic, njen namen pa je le opozoriti morebitne tretje, da določeno dejstvo obstoji, načelo zaupanja v zemljiški knjigi pa velja le za pravice. Tožnik, ki je bil z odločbo z dne 21. 9. 1993 tudi seznanjen in je zoper njo očitno tudi uveljavljal pravna sredstva, saj je prišlo do njene odprave in ponovnega postopka, bi lahko na podlagi takšne odločbe v do tedaj obstoječem objektu še naprej opravljal svojo dejavnost in ga tudi oddajal v najem. Ker tožnikova morebitna škoda ne izvira iz omenjene odločbe oz. protipravnega dejanja kateregakoli izmed tožencev, med njihovim ravnanjem in škodo ne obstoji za odškodninsko odgovornost potrebna vzročna zveza in posledično ne odškodninska odgovornost tožencev.

Sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo uveljavljene bistvene kršitve pravdnega postopka, ko tožniku pri izpovedi ni dovolilo uporabiti svojih zapiskov. ZPP določa, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja in da mora vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke (4. in 5. člen ZPP). Te določbe se nanašajo na podajanje navedb oz. trditev, ki jih stranke lahko podajo pisno (v obliki tožbe, odgovora na tožbo, pripravljalnih vlog) ali ustno na naroku. Tovrstno možnost je tožnik imel, saj so v spisu poleg tožbe tudi pripravljalne vloge in nasprotnega niti ne zatrjuje v pritožbi. Zaslišanje stranke (tožnika) pa je le dokazno sredstvo, katerega namen je ugotoviti resničnost podanih navedb. Naloga sodišča je, da na podlagi lastnega zaznavanja v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) presodi, ali je podana izpovedba resnična ali ne, kar bi bilo ob možnosti, da bi zaslišani svojo vnaprej pripravljeno izpovedbo prebral, onemogočeno.

Res pa je ob zapisu datuma v glavi sodbe sodišča prve stopnje prišlo do napake in se datum pravilno, kot izhaja iz zapisnika o zadnji glavni obravnavi na listovni št. 63 spisa, glasi 19. 6. 2009. Takšen zapis sodišča nima narave absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, to pa tudi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP).

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa ob pravilni uporabi materialnega prava ne more biti utemeljen, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), pri tem pa ni odgovarjalo na pritožbena naziranja, ki niso odločilnega pomena za presojo tožbenega zahtevka.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

(1) Glej tudi Sodba U 825/92-4, Sklep I Up 171/2002...

(2) Glej tudi VSK sodba I Cp 922/2005...

(3) O protipravnosti ravnanja državnih organov glej tudi VS II Ips 509/2000, VS VIII Ips 64/2008, VSL sklep II Cp 724/96...