Jedro

V tem tristranskem razmerju je torej asignat (Občina P.) izpolnila obveznost namesto svojemu upniku (asignantu, tožeči stranki) asignantovemu upniku (asignatarju, toženi stranki). S tem plačilom pa je na podlagi asignacije z dne 19.1.2012 ugasnila tudi terjatev tožeče stranke do Občine P. v enaki višini. Zato je v konkretnem primeru tožba sklepčna, saj je zaradi tega več kot očitno prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če izpodbijano dejanje ne bi bilo opravljeno (prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavijo učinki pooblastila tožeče stranke Občini P., da izpolni obveznost tožeče stranke do tožene stranke v višini 21.146,80 EUR ter učinki plačila denarnega zneska v višini 21.146,80 EUR, izvedenega v korist tožene stranke, vse po pogodbi o asignaciji z dne 19.1.2012 za znesek v višini 21.146,80 EUR, sklenjeni med tožečo stranko, toženo stranko ter Občino P.. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožeči stranki 21.146,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2012 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 1.968,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. V pritožbi opozarja, da je tožba nesklepčna. Tožena stranka je namreč prejela plačilo od asignata Občine P., ni ga pa prejela od tožeče stranke. V tej zvezi pritožba opozarja na odločbo VSL I Cpg 813/2011. Prav tako pritožnik opozarja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče R.V., ki vodi finančno računovodske posle za toženo stranko, prav tako pa ni pridobilo relevantne dokumentacije pri tožeči stranki, iz katere bi bilo razvidno, na kakšen način in v kakšnih rokih je tožeča stranka plačevala opravljene storitve drugim svojim podizvajalcem. V tej zvezi sodišče tudi ni postavilo ustreznega izvedenca finančne oziroma druge stroke, ki bi po pregledu relevantne dokumentacije pri tožeči stranki odgovoril na relevantna vprašanja, zlasti ali je šlo v konkretnem primeru pri plačilu z asignacijo za običajen način plačila ali ne, upoštevaje takratne specifične okoliščine na strani tožeče stranke. Prav tako sodišče prve stopnje v zvezi z problemom običajnega plačevanja ni zaslišalo predlagane priče B.B., ki je bil pri tožeči stranki kot direktor za kooperante zadolžen za odrejanje izplačil podizvajalcem. Z izvedbo predlaganih dokazov bi prvostopno sodišče lahko ugotovilo, da je bilo plačevanje podizvajalcem z asignacijami tudi popolnoma običajen način plačila. Tožena stranka je v tej zvezi predlagala tudi izvedbo dokaza z izvedencem finančno računovodske stroke, ki bi lahko odgovoril na vprašanje, ali je šlo pri tožeči stranki za običajen način plačil z asignacijami. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, pri tem pa niti ni obrazložilo, zakaj jih ni izvedlo. Pritožba nadalje opozarja, da je bila tožena stranka kot podizvajalec odvisna od tožeče stranke in njenih naročil. Svoja dela je opravljala vestno in pošteno. Tožena stranka je bila prisiljena prijaviti v stečajno maso terjatev v višini 146.592,46 EUR in pripadajoče obresti v višini 16.184,74 EUR. Za nameček pa naj bi morala sedaj tožena stranka vrniti tudi prejeti znesek v vtoževani višini. V konkretnem primeru se z sporno asignacijo tudi ni zmanjšala vrednost čistega premoženja pri tožeči stranki. Podan ni tudi subjektivni element izpodbijanja. 15.9.2011 je tožeča stranka dogovorila pogodbo z bankami o moratoriju. Tožeča stranka tudi ni imela trajne blokade transakcijskih računov. Iz tega izhaja, da tožena stranka ni vedela in ni mogla vedeti za insolvenčno stanje tožeče stranke. Tudi iz zadnjega revidiranega letnega poročila za poslovno leto 2010, ki je bilo objavljeno 5.9.2011, ni izkazan element insolventnosti. V letu 2011 se je izvajala sanacija tožeče stranke in finančna konsolidacija. Šele 6.3.2012 je nastopila plačilna nesposobnost pri tožeči stranki. Vsakršne finančne težave še niso insolventnost. Iz izpiska predloženih knjigovodskih kartic tudi izhaja, da je tožeča stranka plačevala račune tudi z asignacijami, in sicer v povprečnem roku, ki je v letu 2011 znašal 252 dni. V konkretnem primeru pa je bilo plačilo, ki je predmet izpodbijanja, izvršeno v roku 255 dni. Šlo je za običajno prakso med pravdnima strankama.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da je imela tožena stranka (iz naslova opravljenih del po podizvajalskih pogodbah; račun št. 58/2010 z dne 8.11.2011 v višini 1.537,20 EUR, ki je zapadel 19.1.2011, račun št. 16/2011 z dne 9.5.2011 v višini 19.523,50 EUR, ki je zapadel 29.7.2011, in račun št. 11/2011 v višini 86,10 EUR) do tožeče stranke denarno terjatev v višini 21.146,80 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila 19.1.2012 med tožečo stranko, toženo stranko in Občino P. sklenjena asignacijska pogodba (priloga A6), s katero je tožeča stranka pooblastila Občino P., da omenjeno denarno terjatev (ki jo ima tožena stranka do tožeče stranke) poravna toženi stranki, pri čemer so se stranke asignacijske pogodbe tudi dogovorile, da se s to izpolnitvijo poravna (ugasne) tudi terjatev tožeče stranke do Občine P. v enaki višini.

V konkretni pravdi je predmet izpodbijanja učinek pooblastila tožeče stranke Občini P., da izpolni obveznost tožeče stranke do tožene stranke v višini 21.146,80 EUR ter učinek poplačila tožene stranke v tej višini, do katerega je prišlo na podlagi asignacijske pogodbe z dne 19.1.2012. Predmet izpodbijanja so bili torej učinki omenjene asignacijske pogodbe, saj je tožeča stranka s tožbo zahtevala, da se prav ti učinki razveljavijo, in sicer v razmerju med pravdnima strankama (prvi odstavek 275. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju: ZFPPIPP). V tej zvezi se pritožbeno sodišče ne more pridružiti pritožbeni kritiki (ki temelji na stališču sodne odločbe VSL I Cp 813/2011, ki pa ni ustaljena sodna praksa), da predmetna tožba ni sklepčna, ker plačila, ki ga želi tožeča stranka izpodbiti, ni izvedla neposredno tožeča stranka. Pritožba na tem mestu spregleda bistveno okoliščino, in sicer, da je tretja oseba (Občina P.) sprejela pooblastilo tožeče stranke, da izvede sporno plačilo, tožena stranka pa je sprejela pooblastilo tožeče stranke, da omenjeno plačilo sprejme (1035. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Z asignacijo z dne 19.1.2012 sta se s plačilom enega dolga v bistvu poplačala dva dolga, saj je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bil s to asignacijo poplačan (poleg dolga tožeče stranke do tožene stranke v višini 21.146,80 EUR) tudi dolg Občine P. do tožeče stranke v enaki višini. Občina P. je opravila sporno plačilo toženi stranki, ker je sama imela dolg do tožeče stranke v enaki višini (kritno razmerje). V tem tristranskem razmerju je torej asignat (Občina P.) izpolnila obveznost namesto svojemu upniku (asignantu, tožeči stranki) asignantovemu upniku (asignatarju, toženi stranki). S tem plačilom pa je na podlagi asignacije z dne 19.1.2012 ugasnila tudi terjatev tožeče stranke do Občine P. v enaki višini (21.146,80 EUR). Zato je v konkretnem primeru tožba sklepčna, saj je zaradi tega več kot očitno prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če izpodbijano dejanje ne bi bilo opravljeno (prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ponudila ustrezno procesno gradivo tudi v smeri obstoja domneve objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izpodbijana izpolnitev stečajnega dolžnika (tožeče stranke po omenjeni asignacijski pogodbi) ni bila opravljena po načelu sočasnosti, saj je tožena stranka svojo izpolnitev opravila že konec leta 2010 – račun št. 58/2010 z dne 8.11.2010, oziroma v prvi polovici leta 2011 – račun št. 16/2011 z dne 9.5.2011 (pritožnik v pritožbi navaja, da je znašala zamuda celo 255 dni), in sicer je tožeča stranka svojo izpolnitev po omenjeni asignacijski pogodbi opravila po večmesečni zamudi od zapadlosti omenjenih računov (ob tem je dogovorjena valuta plačil po teh računih znašala 60 dni). Seveda bi tožena stranka lahko to domnevo izpodbila tako, da bi dokazala, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi poslov enakih značilnosti, kot jih ima pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP). Teh okoliščin pa tožena stranka niti po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil med strankama ves čas pogodbenega sodelovanja dogovorjen 60-dnevni oziroma 90-dnevni rok plačila (kar izhaja tudi iz spornih računov), zato tudi po oceni pritožbenega sodišča plačil, ki so se izvajala krepko po izteku dogovorjenega plačilnega roka (v roku 252 oziroma celo 255 dni, na kar opozarja konkretna pritožba) ni mogoče šteti kot običajnega roka izpolnitve v smislu drugega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Do teh občutnih zamikov s plačili je prišlo zgolj zaradi specifičnih razlogov na strani tožeče stranke (po pritožbi zaradi slabšanja ekonomskega in finančnega položaja te pravne osebe), torej se je dejanska praksa plačevanja zaradi tega enostransko in ves čas spreminjala, kar gotovo ni mogoče opredeliti kot običajen rok izpolnitve obveznosti v smislu drugega odstavka 272. člena ZFPPIPP, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Običajni rok izpolnitve obveznosti je po oceni pritožbenega sodišča lahko le rok, katerega sta pogodbeni stranki prostovoljno dogovorili, ali sta nanj že v času sklenitve pogodbenega razmerja prostovoljno pristali (gledano tudi skozi prostovoljno in ustaljeno prakso med strankama). Enostransko izsiljeno podaljšanje dejanskega roka plačila (zaradi specifičnih ekonomskih in finančnih razmer na strani tožeče stranke) pa ne ustreza pojmu običajnega roka izpolnitve iz drugega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

Iz teh razlogov je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru podan objektivni pogoj izpodbojnosti, upoštevaje ob tem, da je bila posledica izpodbijanega dejanja tudi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika po prvi alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (ugasnitev terjatve, ki jo je imel stečajni dolžnik do Občine P. v višini 21.146,80 EUR). Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje (resda brez navedbe konkretnih razlogov, kar pa je lahko le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe) utemeljeno kot nepotrebno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče R.V. in priče B.B. (v zvezi z dejanskimi roki plačil v omenjeni specifični situaciji, v kateri se je znašla tožeča stranka). Enako velja za odločitev, da se ne sledi predlogu tožene stranke za postavitev izvedenca gradbene oziroma finančne stroke. Prav tako pa ni bilo nobene potrebe po izvedbi dokaza s pridobitvijo dokumentacije glede dejanskih plačil tožeče stranke drugim podizvajalcem v spornem obdobju.

Tožeča stranka je tudi prepričljivo dokazala, da je bila v trenutku sklenitve asignacijske pogodbe z dne 19.1.2012 že insolventna, upoštevaje ob tem, da se je nad tožečo stranko 21.6.2012 (na predlog z dne 14.6.2012) začel stečajni postopek, kot je to dejstvo pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik 1.) v daljšem obdobju ni sposoben poravnavati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, ali 2.) postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). V tej zvezi zato nikakor ne drži pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotavljalo položaj insolventnosti stečajnega dolžnika (tudi v povezavi z obstojem subjektivnega elementa izpodbojnosti) v spornem obdobju zgolj na podlagi splošnih ugotovitev o težavah v poslovanju tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku prepričljivo ugotovilo, da je bila tožeča stranka v trenutku sklenitve izpodbijane asignacijske pogodbe v insolvenčnem stanju. V tej zvezi je sodišče prve stopnje upoštevalo podatke iz konto kartic (priloga A 13 – A19 spisa), iz katerih izhaja, da so bila plačila toženi stranki v letih 2010, 2011 in 2012 (za razliko od prejšnjih let) opravljena z vedno večjimi časovnimi zamiki (najprej z nekaj mesečnimi, nato pa z večmesečnimi ali celo z letno zamudo). Sodišče prve stopnje je glede na predložene medijske članke (priloge A20 do A22) in splošno znana dejstva v konkretnem geografskem okolju tudi utemeljeno zaključilo, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju insolventna, saj praktično vseh svojih obveznosti ni več zmogla poravnavati, pri čemer brez pomoči bank (moratorij na vračanje zapadlih kreditov) za preživetje tožeče stranke ni bilo več nobene rešitve. Da je bila tožeča stranka v času izpodbojne asignacije insolventna jasno izhaja tudi iz poročila uprave tožeče stranke o likvidnostnem stanju na dan 3.10.2011 (A35 spisa) in poročila uprave tožeče stranke o likvidnostnem stanju na dan 5.9.2011 (priloga A36). Iz teh dveh poročil je več kot očitno razvidno, da je bila tožeča stranka že tedaj kratkoročno in trajneje nelikvidna, saj v daljšem časovnem obdobju ni bila sposobna poravnavati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, zlasti pa ni bila trajno sposobna izpolnjevati vseh svojih obveznosti. Tožeča stranka ni bila sposobna zagotavljati plačilne sposobnosti za celotno obdobje poslovanja, ker je poslovala z izgubo in je financirala dolgoročne naložbe s kratkoročnimi obveznostmi. Tožeča stranka je bila zato po oceni pritožbenega sodišča v spornem obdobju tudi dolgoročno plačilno nesposobna. Dolgoročna plačilna sposobnost je namreč trajna sposobnost pravne osebe izpolnjevati vse obveznosti ob njihovi zapadlosti, pri čemer tožeča stranka v spornem obdobju ni zagotavljala dolgoročnih virov financiranja (četrti odstavek 11. člena ZFPPIPP), ki so primerni za zagotavljanje dolgoročne plačilne sposobnosti. Merilo kapitalske ustreznosti (dolgoročne plačilne sposobnosti) gospodarskega subjekta je namreč obseg dolgoročnih virov financiranja (obratni kapital). Iz omenjenih poročil pa jasno izhaja, da je bil pri tožeči stranki že pred sklenitvijo sporne asignacijske pogodbe obratni kapital negativen (obdobje 2006 do 2010, tabele blokad in rezervacij). Teh pravno pomembnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbena izvajanja ne morejo v ničemer omajati. Tudi podatki iz revidiranega poročila za leto 2010 ne morejo ovreči prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka v času sklenitve izpodbijane asignacije dne 19.1.2012 insolventna, upoštevaje ob tem tudi, da gre za podatke o računovodskem stanju tožeče stranke na dan 31.12.2010. Pravilni in zakoniti so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bil to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je tožena stranka, ki je delovala v okviru širšega tožnikovega območja, s tožnikom poslovno sodelovala vrsto let, pri čemer je bilo toženi stranki znano ali bi ji vsaj moralo biti znano, da je bil tožnik v spornem obdobju (sklenitev asignacijske pogodbe z dne 19.1.2012) insolventen, in sicer ne zgolj na podlagi splošno znanih dejstev o tožnikovi insolventnosti (kar potrjujejo tudi v sodni spis predloženi medijski članki – priloge A20 do A22), pač pa predvsem na podlagi prakse medsebojnega poslovanja pravdnih strank v obdobju med leti 2006 in 2012. Iz priloženih konto kartic (priloge A13 – A19 spisa) namreč jasno izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki spočetka plačila izvajala ob zapadlosti ali z manjšo zamudo, v letih od 2010 naprej pa je začelo prihajati do vedno večjih zamud pri plačilih (najprej mesec dni, potem več mesecev in na koncu celo leto dni zamude). Iz podatkov o plačilih za drugo polovico leta 2011 in za leto 2012 pa je celo razvidno, da so bila plačila kljub izstavljenim računom vedno redkejša, na koncu pa tožeča stranka računov sploh ni več plačevala. Sicer pa tudi iz pritožbenih navedb očitno izhaja, da je tožeča stranka v izpodbojnem obdobju pred stečajem tudi druge podizvajalce plačevala z izredno dolgimi časovnimi zamudami (običajno v 252 dneh), kar dodatno dokazuje, da je toženec (januar 2012) vedel ali bi vsaj moral vedeti za tožnikovo insolvenčno stanje. Okoliščina, da je bilo septembra 2011 javno objavljeno revidirano letno poročilo za tožečo stranko za leto 2010, te ugotovitve ne more izpodbiti. Ne le zaradi tega, ker se poročilo nanaša na stanje na dan 31.10.2010, marveč tudi zato, ker se tudi v tem poročilu že omenjajo resne težave tožeče stranke (likvidnostne težave, izredno visoki zneski kratkoročnih obveznosti), kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Vse to pomeni, da bi tožena stranka (če bi ravnala s potrebno skrbnostjo) vsaj morala vedeti, da je bila tožeča stranka v času sklenitve sporne asignacije v insolvenčnem stanju, oziroma da tedaj insolvenčno stanje pri tožeči stranki ni bilo (kljub poskusom) uspešno odpravljeno (ni prišlo do uspešnega dogovora z večjimi upniki, zlasti bankami glede finančne sanacije v smeri odloga oziroma znižanja plačil – izpisek o kronologiji dogajanja z dne 6.6.2012, ki ga je v spis predložila sama tožena stranka).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.