Jedro

Že pred vložitvijo predloga za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom izvršbe je dolžnik delno poplačal upnikove terjatve, izvršba se je že vodila z več izvršilnimi sredstvi (tj. na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, na dolžnikovo plačo in na dolžnikove premičnine) in je bila izvršba že delno uspešna. Vendar pa to ne pomeni, da upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z dodatnim izvršilnim sredstvom ni bil potreben za izvršbo in da upnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu v zvezi z njim utemeljeno nastali.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se zahtevek upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 24. 5. 2021 glede povrnitve stroškov v znesku 111,99 EUR zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu točke II izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Upnik je dolžan dolžniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 26,03 EUR.

IV. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu upnika za nadaljevanje izvršilnega postopka in izvršbo, dovoljeno s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 105847/2021 z dne 16. 12. 2020, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 10. 2. 2021, nadaljevalo z novim izvršilnim sredstvom - zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri nepremičninah: k.o. X parcela A in k.o. X parcela B, obe v lasti dolžnika do 1/1 celote, z ugotovitvijo vrednosti nepremičnin, s prodajo nepremičnin in s poplačilom upnika iz zneska dobljenega s prodajo (točka I izreka). Dolžniku je naložilo, da upniku v roku 8 dni povrne nadaljnje izvršilne stroške v višini 141,99 EUR (točka II izreka) in odločilo, da upnik pristopi k že začeti izvršbi, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici pod opr. št. I 112/2020 (točka III izreka).

2. Zoper odločitev o odmeri stroškov v točki II izreka se je pravočasno pritožil dolžnik in predlagal, da pritožbeno sodišče sklep v tem delu razveljavi in predlog upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov zavrne, upniku pa naloži, da dolžniku povrne stroške njegove pritožbe. Navedel je, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s petim odstavkom 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj stroški predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom niso bili potrebni za izvršbo in kažejo na upnikovo neekonomično vodenje postopka. Upnik je predlog za razširitev izvršbe vložil pol leta po vložitvi predloga za izvršbo in bi lahko izvršbo na nepremičnine predlagal že v predlogu za izvršbo. Poleg tega je predlog za razširitev izvršbe vložil 24. 5. 2021, to je po tem, ko je izvršitelj 3. 5. 2021 opravil rubež in zarubil premičnine, ocenjene na 300,00 EUR, in bi se upnik v celoti lahko poplačal iz zarubljenih premičnin. Upnik je od dolžnikovega delodajalca tudi prejemal zneske v višini 44,96 EUR in je bilo očitno, da bo izvršilni postopek zaključen in upnikova terjatev poplačana, preden bo izvršba z rubežem in prodajo dolžnikovih nepremičnin realizirana. Dolžnik je tekom izvršilnega postopka pred vložitvijo predloga za razširitev izvršbe tudi zunaj postopka na TRR upnika prostovoljno plačal dolg po izterjevanih računih, in sicer 24. 12. 2020 računa št. v znesku 13,15 in 12,89 EUR, 19. 1. 2021 račun št. v znesku 12,89 EUR, 24. 2. 2021 pa račun št. v znesku 12,89 EUR in račun št. v znesku 12,89 EUR. 5. 5. 2021 je dolžnik na TRR upnika plačal 111,00 EUR, 12. 5. 2021 pa 150,00 EUR, s čimer je v celoti poplačal terjatev upnika, ki se izterjuje v postopku VL 25954/2021, pri čemer je terjatev preplačal za 33,59 EUR, ta presežek pa je prav tako treba upoštevati na račun poplačila terjatev obravnavani zadevi. Tudi po vložitvi predloga za razširitev izvršbe je upnik v postopku VL 105847/2020 25. 5. 2021 prejel še znesek 103,32 EUR, ki ga je dolžniku odtegnila banka, 23. 6. 2021 znesek 293,87 EUR, ki ga je dolžniku odtegnila banka, 17. 6. 2021 pa znesek 44,96 EUR, ki ga je upniku nakazal dolžnikov delodajalec, in je bila tako upnikova terjatev v celoti poplačana. Upnik torej vodi izvršbo z več izvršilnimi sredstvi, pri čemer očitno ne vodi evidence prejetih plačil po predlaganih izvršilnih sredstvih in s tem dolžniku povzroča dodatne ter nepotrebne stroške. Glede na znesek glavnic, ki se izterjuje v predmetnem izvršilnem postopku, je upnik do vložitve predloga za razširitev izvršbe prejel plačila, ki presegajo glavnice izterjevanih računov in zakonske zamudne obresti od teh računov, ter še celo določen znesek na račun izvršilnih stroškov. Upnik tudi ni navedel razlogov za vložitev predloga za nadaljevanje izvršbe z dodatnim sredstvom in ni utemeljil potrebnosti takšnega svojega ravnanja, čeprav bi moral vsaj zatrjevati pa tudi izkazati, da je bila vložitev samostojnega predloga za razširitev izvršbe v šestih mesecih po vložitvi predloga za izvršbo potrebna. Upnikova navedba v predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, da izvršilni postopek doslej ni bil uspešen, je sicer podlaga za ugoditev predlogu, ne zadošča pa za oceno potrebnosti nastalih stroškov in ugoditev stroškovnemu zahtevku.

3. Upnik je v odgovoru na pritožbo pojasnil, da je zoper dolžnika vodil dva izvršilna postopka. 23. 11. 2020 je vložil predlog za izvršbo zaradi izterjave terjatev po zapadlih neplačanih računih za komunalne storitve za obdobje od 1. 8. 2020 do 31. 10. 2020 skupnem znesku 77,60 EUR, sodišče pa je izvršbo za izterjavo teh terjatev dovolilo s sklepom VL 105847/2020 z dne 16. 12. 2020, s katerim je upniku priznalo tudi nadaljnje izvršilne stroške v znesku 147,20 EUR. 22. 4. 2021 je nato vložil predlog za izvršbo zaradi izterjave terjatev po zapadlih in neplačanih računih za komunalne storitve za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 3. 2021 v skupnem znesku 79,14 EUR. Izvršbo za izterjavo teh terjatev je sodišče dovolilo s sklepom o izvršbi VL 25954/2021 z dne 23. 4. 2021, s katerim je upniku priznalo tudi nadaljnje izvršilne stroške v znesku 147,20 EUR. Upnik je nadalje pojasnil, kako je na račun terjatev, ki so predmet izterjave v zadevah VL 105847/2020 in VL 25954/2021, upošteval prejeta delna plačila. Navedel je, da je od dolžnika 24. 12. 2020 prejel plačilo 13,15 EUR in 12,89 EUR (skupno 26,04 EUR), s katerim je delno poravnal stroške postopka po sklepu o izvršbi VL 105847/2020 z dne 23. 11. 2020. Nato je dolžnik 19. 1. 2021 plačal 12,89 EUR, s čimer je delno poravnal stroške postopka po sklepu o izvršbi v zadevi VL 105847/2020. 24. 2. 2021 je dolžnik plačal še 12,89 EUR in 12,89 EUR (skupno 25,78 EUR), s čimer je delno poravnal stroške postopka po sklepu o izvršbi v zadevi VL 105847/2020. Po plačilu teh zneskov je v zadevi VL 105847/2020 ostal odprt dolg v višini celotne glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa dalje do plačila in izvršilni stroški, priznani po sklepu o izvršbi v višini 82,40 EUR. Nato je dolžnik 5. 5. 2021 plačal 111,00 EUR, vendar je to plačilo na položnici navedel pod identičnimi podatki sklica kot pri položnici za mesec januar 2021 v znesku 14,69 EUR, ta položnica pa je predmet izvršbe v zadevi VL 25954/2021. Upnik je zato za znesek 14,69 EUR poplačal del izvršilnih stroškov po sklepu o izvršbi v zadevi VL 25954/2021, z razliko od plačanega zneska, to je 96,31 EUR, pa je zaprl celotne stroške izvršilnega postopka v znesku 82,40 EUR, ki so bili še odprti po sklepu o izvršbi v zadevi VL 105847/2020, in delno stroške izvršitelja nastale z rubežem dne 3. 5. 2021 v višini 28,60 EUR, ki so bili priznani s sklepom VL 105847/2020 z dne 3. 6. 2021. Z dolžnikovim plačilom 150,00 EUR dne 12. 5. 2021 pa je upnik v celoti poplačal stroške po sklepu o izvršbi v zadevi VL 25954/2021 in delno glavnico v znesku 17,49 EUR. S plačilom, ki ga je izvedel delodajalec dne 17. 5. 2021 v višini 44,96 EUR je upnik zaprl stroške izvršitelja v višini 44,96 EUR za izveden rubež 3. 5. 2021. Pri tem je upnik izpostavil, da je 17. 5. 2021 prejel le eno nakazilo dolžnikovega delodajalca v višini 44,96 EUR, 44,96 EUR pa je od delodajalca prejel še 17. 6. 2021. 25. 5. 2021 je dolžnik plačal 103,32 EUR, s čimer je upnik poravnal del izvršilnih stroškov v postopku VL 105847/2020, plačilo pa je bilo pri upnikovi banki vidno šele 26. 5. 2021. Po izračunih upnika je bila na dan vložitve predloga za izvršbo z novim izvršilnim sredstvom upnikova terjatev še vedno odprta za glavnico 77,60 EUR z zamudnimi obrestmi in del izvršilnih stroškov (104,93 EUR), po plačilu 103,32 EUR pa še za izvršilne stroške 1,61 EUR in celotno glavnico 77,60 EUR z zamudnimi obrestmi. Predlog upnika za izvršbo z novim izvršilnim sredstvom je bil tako utemeljen, posledično pa je sodišče prve stopnje upniku pravilno priznalo stroške, povezane z vložitvijo tega predloga.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami o potrebnosti vložitve upnikovega predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je o uspešni izvršbi mogoče govoriti šele tedaj, ko je terjatev, ki je predmet izvršbe, v celoti poplačana. V skladu s 34. členom ZIZ pa ima upnik popolno svobodo pri tem, katera sredstva in predmete izvršbe bo za dosego tega namena predlagal, kar velja tako ob vložitvi predloga za izvršbo kot tudi kadarkoli do konca izvršilnega postopka. Pri tem upnik tudi ni zavezan vseh izvršilnih sredstev predlagati že v predlogu za izvršbo, temveč lahko dodatna izvršilna sredstva, če izvršba s predhodno predlaganimi sredstvi izvršbe ni uspešna, predlaga tudi pozneje, vse do konca izvršilnega postopka (tretji odstavek 34. člena ZIZ). Upnik predloga za nadaljevanje izvršbe z novimi sredstvi izvršbe tudi ni dolžan obrazložiti1 in tudi ne utemeljiti njegove potrebnosti, temveč mora v njem zgolj navesti sredstvo oziroma predmet izvršbe, s katerim naj sodišče nadaljuje izvršbo. Sodišče mora predlogu upnika, če so za to izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ, slediti in predlagano izvršbo dovoliti, pri čemer ne preizkuša, ali je dovolitev izvršbe z novim sredstvom izvršbe ob že dovoljenih sredstvih izvršbe potrebna za poplačilo upnikove terjatve. O morebitnih omejitvah na zgolj posamezna sredstva ali predmete izvršbe, če se izkaže, da za poplačilo upnikove terjatve ta zadoščajo, se namreč odloča šele v naslednji fazi postopka, na predlog dolžnika (drugi odstavek 34. člena ZIZ), ki takega predloga v obravnavani zadevi ni podal. 7. Drži sicer in med strankama niti ni sporno, da je že pred vložitvijo predloga za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom izvršbe dolžnik delno poplačal upnikove terjatve, da se je izvršba že vodila z več izvršilnimi sredstvi (tj. na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, na dolžnikovo plačo in na dolžnikove premičnine) in da je bila izvršba že delno uspešna. Vendar pa to ne pomeni, da upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z dodatnim izvršilnim sredstvom ni bil potreben za izvršbo in da upnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu v zvezi z njim utemeljeno nastali. Dolžnik v pritožbi namreč niti ni trdil, da bi bile 24. 5. 2021, ko je upnik vložil predlog za dovolitev izvršbe na nepremičnine, terjatve, ki so bile v tem trenutku predmet izvršbe, že v celoti poplačane (kar bi sicer bil razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom sredstvom, četudi izvršilni postopek formalno še ni bil ustavljen, ni bil potreben za izvršbo), ampak je sam navedel, da so bile v tem trenutku odprte še terjatve iz naslova izvršilnih stroškov.2 Glede na podane navedbe strank o opravljenih plačilih ter upoštevaje terjatve, za izterjavo katerih je bila na dan 24. 5. 2021 s sklepi sodišča že dovoljena izvršba,3 pa je pritožbeno sodišče upoštevaje določbe 287. in 288. člena OZ tudi samo opravilo obračun delnih plačil in ugotovilo, da terjatve upnika 24. 5. 2021 še niso bile v celoti poplačane. Prav tako te niso bile v celoti poplačane ob izdaji izpodbijanega sklepa z dne 3. 6. 2021, ko so bili upniku s sklepom z dne 3. 6. 2021 priznani in dolžniku v plačilo dodatno naloženi še nadaljnji izvršilni stroški (stroški izvršitelja) v znesku 163,71 EUR.

8. Neutemeljeno je tudi dolžnikovo sklicevanje na 3. 5. 2021 izveden uspešen rubež. Iz podatkov spisa sicer res izhaja, da je bil rubež tega dne izveden in da je izvršitelj dolžniku zarubil premičnine v ocenjeni vrednosti 300,00 EUR. Vendar pa zgolj rubež premičnin še ne pomeni tudi uspešnega zaključka premičninske izvršbe, saj je ta uspešno končana šele, ko je upnik iz kupnine, dobljene s prodajo premičnin, tudi dokončno poplačan. Do prodaje premičnin (in nanjo vezanega poplačila upnika) pa niti do 24. 5. 2021 niti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa še ni prišlo. Sicer pa zgolj opravljen uspešen rubež tudi ni zagotovilo, da bodo zarubljene premičnine v prihodnje dejansko prodane in da bo iz prejete kupnine mogoče v celoti poplačati upnikove terjatve. Prav tako tudi dejstvo, da je dolžnikov delodajalec 17. 5. 2021 delno izvršil sklep o izvršbi, ni bilo zagotovilo, da se bo izvršba s tem sredstvom uspešno nadaljevala tudi v prihodnje in da bo upnikova terjatev v bližnji prihodnosti že s tem izvršilnim sredstvom lahko v celoti poplačana. Dolžnik pa ni niti trdil niti izkazal, da bi bil upnik ob vložitvi spornega predloga morebiti seznanjen z višino dolžnikovih mesečnih prejemkov in bi ob vložitvi predloga za izvršbo lahko dejansko vedel, da bo terjatev, ki je predmet izvršbe, lahko v celoti poplačana z rubežem dolžnikove plače pred obdobjem, v katerem bi bilo mogoče doseči poplačilo z izvršbo na nepremičnine. Tako ni mogoče slediti dolžnikovim navedbam, da je upnik z vložitvijo predloga za nadaljevanje izvršbe na nepremičnine ravnal nepošteno. Dolžnikove navedbe o upnikovem ravnanju v zadevi VL 25954/2012 pa za odločitev o obravnavani pritožbi niso relevantne.

9. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče zaključilo, da je upnik upravičen do povrnitve stroškov, ki so bili potrebni v zvezi z njegovim predlogom za nadaljevanje izvršbe z izvršbo na nepremičnine, in pritožba dolžnika v zvezi s tem ni utemeljena. V okviru uradnega pritožbenega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ) pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upniku poleg stroška sodne takse, plačane za postopek s predlogom upnika za dodatno izvršilno sredstvo v višini 30,00 EUR (tar. št. 4012 Zakona o sodnih taksah – ZST-1), kot potrebne stroške priznalo in dolžniku v plačilo naložilo tudi stroške iz naslova odvetniške nagrade za obrazloženo vlogo po tretji alineji tar. št. 27/7 Odvetniške tarife (OT) v višini 150 točk in na tako odmerjeno nagrado vezane materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 3 točke (skupaj 91,80 EUR) ter 22 % DDV od zneska priznane odvetniške nagrade in stroškov v višini 20,19 EUR (skupaj 111,99 EUR).

10. Določba tretje alineje točke 7 tar. št. 27 OT določa višino nagrade za druge obrazložene vloge v postopku izvršbe na nepremičnine. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, pa vloge, s katero upnik predlaga nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZIZ, ni mogoče šteti za obrazloženo vlogo, saj mora upnik v njej navesti le, s katerim izvršilnim sredstvom naj sodišče prve stopnje nadaljuje izvršbo in posebno utemeljevanje predloga ni potrebno. Odvetniku zato za vlogo, s katero predlaga nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom oziroma predmetom izvršbe, ne pripada nagrada po tar. št. 27/7 OT. Kot je Višje sodišče v Mariboru pojasnilo že v sklepih I Ip 1154/2019 z dne 6. 3. 2020 in I Ip 375/2020 z dne 6. 8. 2020, predlog za novo izvršilno sredstvo dejansko zgolj dopolnjuje zahtevo za sodno varstvo, uveljavljano v predlogu za izvršbo, zaradi česar je nagrada za predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom zajeta že v nagradi za predlog za izvršbo. Takšno razlogovanje utemeljuje tudi ureditev OT, v kateri predlog za izvršbo ni vrednoten po vrsti in številu izvršilnih sredstev, ampak po vrednosti izterjevane obveznosti. V skladu s splošnih načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), ki v bistveno enakem položaju ne dopušča drugačne obravnave, ustavnoskladna razlaga narekuje enako vrednotenje tudi pri naknadni kumulaciji izvršilnih sredstev. Ker začetna kumulacija izvršilnih sredstev za opredelitev nagrade za sestavo predloga za izvršbo ni bistvena, na višino nagrade ne sme vplivati niti naknadna kumulacija sredstev izvršbe. Glede na omejitev nagrade za predlog za izvršbo na največ 200 točk (tar. št. 27/1 OT) pa bi nagrajevanje naknadne kumulacije izvršilnih sredstev lahko pripeljalo tudi do nedopustnega zaobida najvišjega zneska predmetne nagrade.

11. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in stroškovno odločitev, sprejeto v izpodbijani točki II izreka sklepa sodišča prve stopnje, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, da je upnikov stroškovni zahtevek za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 111,99 EUR zavrnilo (točka I izreka). Dolžnikovo pritožbo pa je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka potrdilo v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo plačilo 30,00 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, tj. stroškov iz naslova sodne takse (točka II izreka).

12. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tudi o pritožbenih stroških, pri čemer je ob smiselni uporabi 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pri odmeri stroškov upoštevalo dolžnikov uspeh s pritožbo. Pritožbeno sodišče je dolžniku priznalo stroške takse za pritožbo v višini 33,00 EUR. Glede na to, da je dolžnik s pritožbo izpodbijal znesek 141,99 EUR priznanih nadaljnjih izvršilnih stroškov, uspel pa je za znesek 111,99 EUR, njegov pritožbeni uspeh znaša 78,87%, upnik pa mu je dolžan povrniti pritožbene stroške v znesku 26,03 EUR (točka III izreka). Zakonskih zamudnih obresti od stroškov dolžnik ni zahteval. 13. Upnik z odgovorom na pritožbo ni prispeval k sprejeti odločitvi pritožbenega sodišča, zato teh stroškov ni šteti za potrebne v smislu določbe 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (točka IV izreka).

1 Tako tudi sklepi Višjega sodišča v Mariboru I Ip 390/2012 z dne 10. 7. 2012, I Ip 1154/2019 z dne 6. 3. 2020 in I Ip 375/2020 z dne 6. 8. 2020. 2 V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da se skladno z 288. členom Obligaicijskega zakonika (OZ) delna plačila vračunajo tako, da se z njimi najprej poplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica, kar je treba upoštevati tudi pri vračunanju plačil, ki jih je tekom postopka opravil dolžnik, oziroma nakazil, ki sta jih v okviru izvrševanja sklepa o izvršbi opravila dolžnikov delodajalec in banka. 3 Tj. glavnic v znesku 26,04 EUR (0,26 EUR + 12,89 EUR + 12,89 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2020, 25,78 EUR (12,89 EUR + 12,89 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2020 in 25,78 EUR (12,89 EUR + 12,89 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2020 in izvršilnih stroškov po sklepu o izvršbi v znesku 147,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2021.