Jedro

Tožnica, ki že v tožbi priznava 50 % sokrivdo za nastanek škodnega dogodka, v pritožbi pa izrecno izjavlja, da se s prisojeno odškodnino po višini strinja, ne more uspešno uveljavljati zvišanja prisojenega zneska na podlagi v pritožbi zatrjevanega nižjega deleža svoje sokrivde.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka Zavarovalnica T. je dolžna plačati tožnici B. P. odškodnino v znesku 1,560.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.9.1998 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožnica mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 31.381,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe." V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta.

Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožnici plačati 2,600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 228.240,00 SIT, višji tožbeni zahtevek (do 8,800.000,00 SIT) pa je zavrnilo. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica pretrpela zaradi posledic prometne nesreče dne 28.4.1987, in sicer glede na ugotovljeno njeno 50 % sokrivdo, eno polovico sicer priznanega ji zneska 5,200.000,00 SIT.

Proti sodbi se pritožujeta obe stranki.

Tožnica uveljavlja vse tri dovoljene pritožbene razloge s predlogom, da se sodba v zavrnilnem delu razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje, ali pa spremeni tako, da se ji prisodi odškodnina v razmerju deljene krivde 80 : 20. Tožnica poudarja, da se iz praktičnih razlogov ne pritožuje glede same ocenitve škode, pač pa zaradi napačne odločitve glede temelja zahtevka, v posledici česar ji gre tudi višja priznana odškodnina od ocenjene. Sodišče ji je naprtilo 50 % soodgovornost za nastalo škodo, čeprav je izvedenec ugotovil, da je bila prometna situacija taka, da bi zavarovanka tožene stranke lahko pri pravočasni reakciji ter pravilni vožnji nezgodo preprečila.

Pomeni, da je škodo povzročila prvenstveno zavarovanka toženke. Ni tudi prezreti dejstva, da je bila tožnica v času nesreče stara 14 let, torej otrok, ki uživa posebno varstvo po določilih ZTVCP.

Zavarovanka toženke, ki je kot odrasla oseba in izkušena voznica napačno reagirala s tem, da je prepozno zavirala in še zavila v desno izven cestišča, je torej najmanj do 80 % odgovorna za nastanek nesreče. Tožena stranka prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se sodba razveljavi oz. spremeni tako, da se tožničin zahtevek v pretežnem delu zavrne s stroškovno posledico. Meni, da so razlogi sodbe nejasni, zlasti pa brez utemeljitve v delu ocene prispevka sokrivde za nastanek nesreče. Sodni izvedenec sicer res meni, da so bili podani pogoji, da bi voznica avtomobila nezgodo preprečila, vendar poudarja, da je kritična situacija nastopila zaradi vožnje kolesarke, torej tožnice. Nedvomno gre torej odgovornost za nastalo škodo prisoditi njej, delež toženkine sokrivde pa je največ 20 %. Meni tudi, da je prisojena odškodnina za posamezne škodne postavke in v skupnem znesku glede na naravo škode ter obstoječo sodno prakso previsoka. V zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških pa toženka graja predvsem to, da je sodišče tožnici v celoti priznalo stroške za oba izvedenca ne glede na izid zadeve, o tem pa niti ni navedlo razlogov.

Tožnica je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, pri tem pa ponovno poudarila, da so za voznico osebnega avtomobila bili dani pogoji s p ravilno in pravočasno reakcijo na prometno situacijo nezgodo preprečiti.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Glede na analizo prometne situacije v zvezi s škodnim dogodkom, kakršno je podal izvedenec prometne stroke in ki jo prvo sodišče primerno povzema (s tem pa omogoča preizkus sodbe), je nedvomno sprejemljivo njegovo mnenje, da je določen prispevek oz. delež vzroka za nastanek nezgode mogoče iskati tudi v vožnji osebnega avtomobila, torej zavarovanke tožene stranke. Pritrditi pa je prav ob upoštevanju podane analize treba pritožbenemu stališču toženke, da je ta prispevek vsekakor manjši od tožničinega. Ni namreč mogoče prezreti, da je v dani ugotovljeni konkretni situaciji ne le po mnenju izvedenca, pač pa že celo po laični presoji takih okoliščin, nevarna situacija nastopila zaradi vožnje oz. ravnanja kolesarke (tožnice), ki je na povsem pregledni cesti zavila v levo, ne da bi se prepričala, ali je cesta v nasprotni smeri prosta in da torej to lahko varno stori. Dejstvo, da je bila tožnica takrat še mladoletna (14 let), njenega ravnanja ne opravičuje, po drugi strani pa tudi ne povečuje toženkinega deleža odgovornosti, ko je njena zavarovanka ne glede na to vozila po predpisih in je le napačno (dodatno) reagirala.

Pritožbeno sodišče torej ocenjuje, da je tako v ugotovljenih okoliščinah le do 30 % (ne pa 50 %) soprispevala k nastanku škodnega dogodka. Tožničin prispevek torej znaša 70 %. Njena pritožbena izvajanja v obratni smeri po povedanem niso sprejemljiva. Ob tem ni odveč poudariti, da sama že v tožbi in tudi v nadaljevanju postopka, po podanem mnenju izvedenca prometne stroke, toženka priznava 50 % svojo krivdo.

V opisanem obsegu je torej sodišče druge stopnje toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi tako ugotovljene stopnje sokrivde obeh udeleženk spremenilo (čl. 373 tč. 4 ZPP). Nobenih pomislekov pa pri tem nima o pravilnosti prisojene odškodnine po višini. Tožnica izrecno izjavlja, da se glede same ocenitve škode ne pritožuje, stališče tožene stranke, da so priznani zneski glede na naravo škode ter obstoječo sodno prakso previsoki, pa v izvedenih dokazih nima podlage. Poškodbe, ki jih je po v sodbi zanesljivo povzetih ugotovitvah in mnenju izvedenca medicinske stroke utrpela tožnica, so namreč nedvomno tako hude, da prisojeno odškodnino tako po posameznih postavkah kot tudi v skupnem znesku 5,200.000,00 SIT v celoti oprvičujejo. Pritožbeno sodišče se v tej zvezi sklicuje na izčrpne in prepričljive prvostopenjske razloge, da jih ne bi ponavljalo. Navedeni znesek pa brez dvoma obenem predstavlja pravično odškodnino v smislu določil 200. člena ZOR in njihovega namena. Ob upoštevanju sedaj ugotovljlene tožničine 70 % sokrivde pa ga je bilo seveda treba ustrezno znižati, kakor je razvidno iz izreka te odločbe (30 % od 5,200.000,00 SIT je 1,560.000,00 SIT).

Ustrezno sedaj spremenjenemu razmerju uspeha obeh strank v pravdi je bilo treba spremeniti še stroškovni izrek (2. odst. 154. člena ZPP).

Ob tem je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi delno utemeljeno pritožbo toženke v zvezi s stroški izvedencev. V celoti namreč gredo ti stroški tožnici le za izvedenca medicinske stroke, ker so bili potrebni ne glede na izid pravde. Ne velja pa to za prometnega izvedenca, ker so ti stroški povezani s temeljem zadeve in zato zanje velja, kot to meni toženka, delitev po načelu uspeha. V tem smislu so torej na podlagi sicer pravilne in primerno obrazložene prvostopenjske odmere upoštevani stroški obeh izvedencev pri sedanji odmeri pravdnih stroškov. Tožničini stroški tako skupno znašajo 573.072,00 SIT, od tega 30 % pa 171.921,60 SIT oz. skupaj s stroški medicinskega izvedenca (35.294,00 SIT) 207.215,00 SIT. Stroški tožene stranke znašajo 340.852,00 SIT, od tega 70 % pa 238.596,40 SIT. Po medsebojnem pobotanju mora tako tožnica toženi stranki povrniti 31.381,00 SIT pravdnih stroškov.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da tožnica s pritožbo ni uspela, z odgovorom na pritožbo toženke pa ni prispevala k razjasnitvi zadeve (2. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP), medtem ko toženka pritožbenih stroškov ni priglasila.