Jedro

Tožnik uveljavlja sodno varstvo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja 15. 6. 2021. Za presojo pravočasnosti tožbe ni bistveno, ali ga je toženka s tem dnem zakonito odjavila iz socialnih zavarovanj (ali je bil dosežen dogovor o daljšem odpovednem roku oziroma ali je zaradi opravljanja dela po poteku zakonsko določenega odpovednega roka prišlo do dejanskega delovnega razmerja), ampak le, kdaj je tožnik zvedel za kršitev pravic v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, saj od takrat teče tridesetdnevni rok za vložitev tožbe, določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo (točka I izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper odločitev o zavrženju tožbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Uveljavlja bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je po poteku odpovednega roka opravljal delo. Za prenehanje delovnega razmerja je zvedel dne 2. 7. 2021, ko je prejel odjavo iz socialnih zavarovanj. Obvestila dne 15. 6. 2021 s strani delodajalca ni prejel. Tega dne mu je bil ponujen sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki ga ni podpisal. Toženka je želela na vsak način doseči prenehanje delovnega razmerja. Tožnik je upravičeno sklepal, da do prenehanja delovnega razmerja ni prišlo, tudi zahteve za vračilo ključev ni razumel na tak način. A. A. je izpovedal, da je ZZZS zaznal nepravilnosti pri prenehanju delovnega razmerja, zato je tožniku poslal odjavo iz socialnih zavarovanj. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič B. B., referentke na ZZZS, ki bi izpovedala o dvomih v zakonito prenehanje delovnega razmerja, in C. C. Na podlagi izpovedi C. C. bi sodišče ugotovilo, kdaj je tožnik dejansko zvedel za obvestilo z dne 15. 6. 2021. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju nekonkretizirano uveljavlja pritožba; sklep sodišča prve stopnje nima nobenih pomanjkljivosti, da bi bil onemogočen preizkus odločitve sodišča prve stopnje. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev in jo ustrezno utemeljilo.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič B. B. in C. C. Svojo odločitev je utemeljilo v izpodbijanem sklepu; dokaz je nepotreben za ugotavljanje za odločitev bistvenih dejstev. Pričo B. B. je tožnik predlagal za zaslišanje na prvem naroku za glavno obravnavo v zvezi z vročanjem dopisa z dne 2. 7. 2021, s katerim je bil s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) obveščen, da ga je delodajalec z dnem 15. 6. 2021 odjavil iz socialnih zavarovanj, kar niso za odločitev bistvena dejstva. Priče tožnik ni predlagal glede dvomov referentke na ZZZS v zakonito prenehanje delovnega razmerja, kot navaja v pritožbi, pa tudi to niso za odločitev bistvena dejstva. Priče C. C. pa tožnik pred sodiščem prve stopnje za zaslišanje sploh ni predlagal. 7. Tožnik uveljavlja sodno varstvo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja dne 15. 6. 2021. Za presojo pravočasnosti tožbe ni bistveno, ali ga je toženka s tem dnem zakonito odjavila iz socialnih zavarovanj (ali je bil dosežen dogovor o daljšem odpovednem roku oziroma ali je zaradi opravljanja dela po poteku zakonsko določenega odpovednega roka prišlo do dejanskega delovnega razmerja), ampak le, kdaj je tožnik zvedel za kršitev pravic v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, saj od takrat teče tridesetdnevni rok za vložitev tožbe, določen v tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

8. Sodišče prve stopnje je že iz izpovedi tožnika ugotovilo, da mu je C. C., kadrovnica, dne 15. 6. 2021 ponudila sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki ga ni podpisal, nato pa obvestilo o prenehanju delovnega razmerja na podlagi odpovedi, ki jo je podal 10. 5. 2021, ki ga ni prevzel in v katerem je izrecno navedeno, da mu delovno razmerje preneha dne 15. 6. 2021. Od tega dne mu toženka ni več zagotavljala dela, tožnik, kot je sam izpovedal, dela ni več opravljal. Dne 18. 5. 2021 ga je direktor toženke pozval na predajo ključev, ki jih je vrnil. Najkasneje tega dne, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, je zvedel za kršitev pravic v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja dne 15. 6. 2021. Tožbo, vloženo po poteku tridesetdnevnega roka, je utemeljeno zavrglo (274. člen ZPP).

9. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.