Jedro

Glavnica je osnovni del dolga oziroma terjatve, katere(ga) predmet je vsota denarja; gre za tisto številno denarnih enot (numerični znesek), na katero se glasi takšna obveznost. Kapitalizirane zapadle obresti, pripisane h glavnici, niso nova glavnica, od katere bi lahko tekle procesne obresti vse do višine nove glavnice.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. Sicer se reviziji delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi toženke delno ugodi ter sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sklep Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I 2001/00906 z dne 11. 6. 2001 ostane v veljavi za glavnico v višini 14.722,69 EUR (prej 3.528.145,70 SIT), za zakonske zamudne obresti od navedene glavnice pa le v obsegu, dokler te ne presežejo višine glavnice, kar znaša 14.722,69 EUR (prej 3.528.145,70 SIT). V presežku (glede teka zakonskih zamudnih obresti od glavnice) pa se sklep o izvršbi I 2001/00906 z dne 11. 6. 2001 razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Sicer se pritožba toženke zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka mora tožnici v roku 15 dni plačati 2.611,38 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2004 dalje do plačila.

Tožnica mora toženki v roku 15 dni plačati 101,86 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obresti od 16. 2. 2006 dalje do plačila.

V preostalem se revizija zavrne.

Tožnica mora toženki v 15 dneh povrniti 120,96 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je na predlog tožnice dne 11. 6. 2001 izdalo sklep o izvršbi I 2001/00906 na podlagi verodostojne listine (bremepisa) za plačilo glavnice v višini 3.528.145,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 1999 dalje do plačila. Toženka je zoper navedeni sklep ugovarjala. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da omenjeni sklep o izvršbi ostane v veljavi za znesek 9.486.763,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2004 do plačila ter za stroške izvršilnega postopka v višini 58.472 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2001 dalje do plačila. V presežku je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I 2001/00906 z dne 11. 6. 2001 razveljavilo. Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti 916.202 SIT pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 9.486.763,20 SIT znižalo na 9.073.007,61 SIT, znesek pravdnih stroškov pa je znižalo na 806.876 SIT. V preostalem je pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

3. Sodbo pritožbenega sodišča toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da izrek sodbe sodišča prve stopnje ni v skladu z določilom tretjega odstavka 436. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP), kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Uporaba konformne metode za izračun zakonitih zamudnih obresti za celotno obdobje od 21. 1. 1999 do 15. 5. 2004 po njegovem mnenju ni ustrezna, saj nasprotuje določbi prvega odstavka 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR) oz. prvemu odstavku 375. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ). Glede teka zamudnih obresti opozarja na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006. Uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti, ker mu nista bili vročeni pripravljalni vlogi tožnice z dne 29. 5. 2003 in 5. 6. 2003 ter kršitev določbe prvega odstavka 286. člena ZPP. Do pritožbenih očitkov glede prepoznih dokaznih predlogov tožnice se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Izpodbija višino izračunanega dolga ter meni, da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je celotno posojilo zapadlo. Izvedba dokaza z izvedencem ne more nadomestiti manjkajočih trditev. Izračun zakonitih zamudnih obresti in vštevanje delnih plačil bi lahko izdelala tožnica sama, zato angažiranje izvedenke finančne stroke ni bilo potrebno. Glede kapitaliziranih obresti zatrjuje zastaranje, plačilna zamuda toženke pa bi lahko nastopila šele z dnem vložitve predloga za izvršbo. Graja tudi odločitev o pravdnih stroških ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členu ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa je delno utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije:

6. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena.(1) Revizija zoper sklep je namreč dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških ni sklep s katerim se postopek konča. Na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP je zato revizijsko sodišče revizijo v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka, zavrglo.

O dovoljenem delu revizije:

7. Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo (npr. navedbe, s katerimi toženka izpodbija izračun višine dolga, datum zapadlosti posojila, da tožnica ni predložila nobenega obračuna posojila, itd.).

8. Odločilne dejanske ugotovitve v tej zadevi so, da je toženkin mož I. Z. dne 24. 3. 1997 pri S. najel stanovanjsko posojilo v znesku 3.013.920 SIT. Posojilojemalec je smel posojilo porabiti le za nakup stanovanjske hiše na naslovu C. Kupoprodajno pogodbo za nakup omenjene nepremičnine je kot kupka sklenila tudi toženka. Posojilo je bila s strani banke nakazano neposredno na račun prodajalca nepremičnine. V 9. členu posojilne pogodbe je bilo določeno, da v primeru, da posojilojemalec kljub opominjanju ne poravna svojih obveznosti tako, da te presegajo polovico seštevka mesečnih obveznosti za zadnjih šest mesecev, zapade celotno neodplačno revalorizirano posojilo, povečano za pogodbene in zakonite zamudne obresti in stroške opominjanja, v takojšnje plačilo. Posojilo je bilo zavarovano pri zavarovalnici M. d. d., ki se je kasneje preimenovala v K. d. d. Od zapadlosti prve mesečne anuitete 30. 4. 1997 do 30. 9. 1997 ni bila plačana nobena anuiteta (poslani so bili še trije opomini dne 13. 11. 1997, 16. 12. 1997 in 19. 1. 1998), zato je po pogodbenih določilih zapadlo v takojšnje plačilo celotno revalorizirano posojilo 3.528.145,70 SIT, ki ga je tožnica z nakazili od 4. 12. 1998 do 29. 1. 1999 v celoti poplača posojilodajalcu. Ta je obravnavano terjatev odstopil tožnici, ki je zoper posojilojemalca že pridobila izvršilni naslov, za plačilo tega dolga pa solidarno odgovarja tudi toženka, saj je nastal v zvezi z njunim skupnim premoženjem. Višina dolga je bila po izračunih izvedenke finančne stroke ob upoštevanju delnih plačil na dan 24. 10. 2003 8.861.542,30 SIT, od tega glavnica 3.528.145,70 SIT in zamudne obresti v višini 5.333.396,60 SIT.

9. Za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine veljajo nekatere posebnosti, po katerih se ta postopek razlikuje od postopka, ki se začne s tožbo po pravilih ZPP. Če sodišče v postopku za izvršbo na podlagi verodostojne listine predlogu ugodi, izda sklep, s katerim dovoli izvršbo in dolžniku naloži plačilo terjatve ter ga pouči o pravici do ugovora zoper ta sklep, o obveznosti obrazložitve ugovora in o pravnih posledicah neobrazloženega ugovora (četrti odstavek 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. list RS, št. 51/98 in nasl., v nadaljevanju ZIZ). Če dolžnik poda ugovor, postopa sodišče po določbi 62. člena ZIZ, kar pomeni, da nadaljuje postopek o tistem delu sklepa, s katerim je dolžniku naloženo plačilo, po pravilih ZPP, ki urejajo postopek pri ugovoru zoper plačilni nalog. V tem postopku sodišče odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP). V postopku, ki teče po vloženem ugovoru, sodišče ugotavlja, ali je bil plačilni nalog utemeljen. Gre za presojo pravilnosti sodne odločitve - plačilnega naloga. Enako velja za presojo sklepa o izvršbi, s tem, da je mogoče ugovor utemeljiti tudi z dejstvi, ki so nastopila po sklepu o izvršbi, če se nanašajo na samo terjatev (56. člen ZIZ). Sodišče omeji svojo presojo samo na dejstva in pravna razmerja, od katerih je odvisna pravilnost in utemeljenost sklepa o izvršbi. Upošteva tudi kasneje nastala dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev, ne more pa se ukvarjati z drugimi dejstvi, ki so nastala po izdaji sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V obravnavani zadevi je bilo toženki s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I 2001/00906 z dne 11. 6. 2001 naloženo plačilo in dovoljena izvršba za poplačilo zneska 3.528.145,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 1999 dalje do plačila. Pritrditi je revidentki, da sta nižji sodišči ravnali v nasprotju z določbo tretjega odstavka 436. člena ZPP, ko sta odločili, da navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi za znesek 9.073.007,61 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od 15. 5. 2004 dalje. Glavnica je osnovni del dolga oziroma terjatve, katere(ga) predmet je vsota denarja; gre za tisto številno denarnih enot (numerični znesek), na katero se glasi takšna obveznost. Kapitalizirane zapadle obresti, pripisane h glavnici, niso nova glavnica, od katere bi lahko tekle procesne obresti vse do višine nove glavnice. Obresti so torej – vsaj po nastanku - stranska terjatev, ki ne izgubi svoje narave, če je pripisana h glavnici. Glavnico tako predstavlja le znesek 3.528.145,70 SIT in ne navedeni znesek skupaj s kapitaliziranimi zamudnimi obrestmi (9.486.763,20 SIT).(2) Revizija je utemeljena tudi glede upoštevanja prepovedi ultra alterum tantum. V konkretnem primeru gre namreč le za zamudne obresti iz razmerja, nastalega pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo tudi po 1. 1. 2002, zato je potrebno upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, s katero je bila prehodna določba 1060. člena OZ v delu, kolikor se na njeni podlagi še naprej uporablja ZOR, ki prepovedi teka zamudnih obresti ultra alterum tantum ne vsebuje, razveljavljena. To pomeni, da je treba pri odločanju o teku obresti po 1. 1. 2002 upoštevati veljavno zakonodajo, ne glede na to, da je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo OZ. Vsota zapadlih a ne plačanih zamudnih obresti od glavnice v višini 3.528,145,70 SIT je že aprila 2003, torej pred zaključkom glavne obravnave, tudi ob upoštevanju delnih plačil, presegla glavnico, zato so zamudne obresti takrat tudi prenehale teči. V sodni praksi je bilo zavzeto jasno stališče, da je uporaba konformne metode za izračun zakonskih zamudnih obresti do 28. 6. 2003 ustrezna, od 28. 6. 2003 pa se po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1) uporablja linearni način izračuna zamudnih obresti. Ker gre v obravnavani zadevi za odškodninski zahtevek, so neutemeljene revizijske navedbe, da bi morale zamudne obresti začeti teči šele z dnem vložitve predloga za izvršbo.

10. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka ni podana. Res je, da pravica do kontradiktornega postopka zagotavlja vsaki pravdni stranki, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, se opredeli do navedb nasprotne stranke ter vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča, vendar pa ta ni bila kršena, ker toženki pripravljalna vloga z dne 29. 5. 2003 ni bila vročena, saj se je z njeno vsebino seznanila na kasnejših narokih, kar je izčrpno pojasnilo že pritožbeno sodišče (glej. list št. 76 in 105). Tožnica pripravljalne vloge, v kateri bi predlagala dokaz z vpogledom v pravdni spis P 53/2003, ni podala 5. 6. 2003, temveč 23. 6. 2003. Tudi s to vlogo se je toženka seznanila na naroku dne 26. 1. 2004, ko je bil navedeni dokazni predlog izveden, pri čemer toženka pripomb ni imela. Revizijski očitki glede kršitve 286. člena ZPP niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da so bile vse navedbe in dokazni predlogi tožnice po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo podani kot odgovor na toženkine naknadne ugovore, ki jih je prvostopenjsko sodišče dopustilo. Sodišče prve stopnje je tako obravnavalo tudi vlogo toženke z dne 24. 1. 2003. Sodišče druge stopnje je odgovorilo tudi na pritožbene navedbe glede zapadlosti posojila in njegove višine (glej sodbo sodišča druge stopnje, str. 5 in 6). Tožnica je glede višine vtoževanega posojila predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, čemur je sodišča prve stopnje ugodilo. Dejstvo, da bi sodišče lahko samo izračunalo zamudne obresti ob upoštevanju delnih plačil, ne more predstavljati bistvene kršitev določb postopka. Ker je pritožbeno sodišče odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe toženke, očitka glede kršitve 25. in 22. člena Ustave nista utemeljena.

11. Res je, da kadar se dolžnik sklicuje na zastaranje zgolj zaradi poteka časa na podlagi dejstev, ki so bila pravočasno navedena v smislu 286. člena ZPP, ne navaja nobenega novega dejstva, pač pa uveljavlja materialnopravni ugovor, za katerega ne velja sistem prekluzij iz tega določila. Če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, se torej lahko dolžnik na zastaranje sklicuje še tudi kasneje; če niso bila, lahko ob sklicevanju na zastaranje ta dejstva navede le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku (drugi odstavek 286. člen ZPP). Revidentka ni ne v pritožbi ne sedaj v reviziji pojasnila, katero dejstvo je v zvezi z navedenim ugovorom pravočasno zatrjevala. Zastaranje kapitaliziranih obresti pa glede na navedeno ne more biti več relevantno.

12. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena in prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot je razvidno iz izreka te odločbe.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja II/98, str. 4. Op. št. (2): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 78/2007.