Jedro

Izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka se lahko upošteva kot dokaz v pravdi, vendar le pod pogojem, da je med strankama postopka o tem doseženo soglasje oziroma če z uporabo dokaza iz drugega postopka ni bila kršena pravica stranke do izjavljanja.

Dejstvo, da izvedensko mnenje ne potrjuje vseh trditev tožnice, ni razlog, ki bi upravičeval izvedbo novega dokaza, saj nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ne zadošča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za nastalo premoženjsko škodo, ki jo utemeljuje z odškodninsko odgovornostjo toženke zaradi ravnanja Okrajnega sodišča v Ljubljani, saj je nepravdni postopek N 182/89 (kasneje N 201/2013) tekel nesorazmerno dolgo. Od toženke je primarno zahtevala plačilo odškodnine v višini 140.796,10 EUR,1 podredno pa je zahtevala plačilo odškodnine v višini 58.166,70 EUR.2

2. Sodišče prve stopnje je primarni in podredni tožbeni zahtevek zavrnilo (I. in II. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožnica toženki povrniti stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožnica toženki povrniti stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4. Tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, kršitev pravil pravdnega postopka in kršitev Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži v plačilo stroške pravdnega postopka. Podredno predlaga razveljavitev odločb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje.

5. Revizija tožnice je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

**Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)**

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. **Ugotovljeno dejansko stanje**

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - tožnica je dedinja po pokojnem A. A., kateremu je bila z odločbo SO B. z dne 1. 9. 1970 odvzeta stanovanjska hiša na naslovu Ulica 1, ki je stala na parc. št. 206/2 k. o. ...; - sodni postopek za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine se je začel 3. 2. 1972 na predlog tedanjega pravnega prednika Mestne občine C. ..); vodil se je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. N 182/89; - tožnici je bila v nepravdnem postopku po 42 letih sojenja prisojena odškodnina za hišo s pritiklinami v višini 223.703,90 EUR;3 kasneje pa ji je bila prisojena še odškodnina za zemljišče, na katerem je stala hiša, in sicer v višini 214.251,46 EUR;4 skupno je torej tožnica iz naslova odškodnine za razlastitev hiše s pritiklinami in zemljišče prejela 427.927,36 EUR odškodnine; relevantno cenilno mnenje je v nepravdnem postopku pripravil sodni izvedenec E. E., ki je vrednotenje hiše opravil na podlagi metode PEM, za vrednotenje zemljišča pa je uporabil metodo tržne vrednosti; - po cenitvi E. E., izvedeni v tem postopku, znaša vrednost stanovanjske hiše na dan 1. 7. 2007 126.746,61 EUR, vrednost pritiklin 29.630,00 EUR in vrednost zemljišča 261.345,87 EUR; skupna vrednost nepremičnine v celoti, izračunana po metodi tržne vrednosti, kot je predlagala tožnica, znaša 417.722,48 EUR.5 **Razlogi sodišč nižjih stopenj**

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek. Zavrnilo je ugovora toženke, da je tožba prepozna in da je zahtevek zastaral. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da po primarni dejstveni podlagi ni dokazan nastanek škode, saj je v tem postopku ugotovljena vrednost stanovanjske hiše s pritiklinami po stanju na dan 1. 7. 2007 manjša od zneska prejete odškodnine. V postopku je sodišče imenovalo istega izvedenca, kot je bil imenovan v nepravdnem postopku za določitev odškodnine, ter mu naložilo, naj stanovanjsko hišo s pritiklinami oceni po metodi tržne vrednosti ob upoštevanju metode primerljivih prodaj. Ugotovil je, da je vrednost stanovanjske hiše na dan 1. 7. 2007 znašala 126.746,61 EUR, vrednost pritiklin 29.630,00 EUR in vrednost zemljišča 261.345,87 EUR. Izvedenec je poudaril, da sta njegovi nalogi v obravnavanem in v nepravdnem postopku različni: v nepravdnem postopku mu je bilo naloženo, naj izračuna pravično denarno odškodnino po določbi 9. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lasti (v nadaljevanju ZRPPN), kar pomeni, da je bila odškodnina izračunana po nabavno vrednostnem načinu (metoda PEM), v pravdnem postopku pa je bila glede na trditveno podlago in izrecno zahtevo tožnice vrednost stanovanjske hiše ocenjena upoštevaje metodo primerljivih prodaj, torej tržno vrednost stanovanjske hiše. Fizičnih lastnosti dejansko zgrajenega objekta, kot je bil upoštevan v tem pravdnem postopku, in hipotetičnega objekta iz izvedenskega mnenja, pripravljenega v nepravdnem postopku, pa ni mogoče primerjati. Pri tržnem načinu vrednotenja je namreč poudarek na lokaciji, torej zemljišču, pri metodi nabavno vrednostnega načina pa je večja gradbena vrednost samega objekta. Ker tožnica trditvene podlage ni prilagodila tem pojasnilom in ni predlagala, naj izvedenec izdela novo izvedensko mnenje, v katerem bi po metodi, ki je bila uporabljena tudi v nepravdnem postopku, izračunal vrednost stanovanjske hiše, je sodišče, ob spoštovanju razpravnega načela in po dodatno izvedenem materialno procesnem vodstvu primarni zahtevek zaradi neizkazanosti škode, zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da izplačana odškodnina za stanovanjsko hišo s pritiklinami presega vrednost nepremičnine, ugotovljeno s strani izvedenca v tem postopku. Glede podrednega zahtevka je tožnica trdila, da bi moral biti nepravdni postopek zaključen že 1. 1. 1992. Upoštevaje kronologijo nepravdnega postopka, sodišče odlašanja s postopkom in posledično protipravnosti ravnanja sodišča do 1. 1. 1992 ni ugotovilo, tudi sicer tožnica konkretnih trditev o zavlačevanju v tem obdobju sploh ni podala. Poudarilo je tudi, da je bil upravičenec do odškodnine (če bi jo dobil do 1. 1. 1992) tožničin oče A. A., zato je ključno, kaj bi s tedaj prejeto odškodnino storil on. Tožnica je sama izpovedala, da bi ji oče s prejeto odškodnino najprej pomagal odplačati kredite, ostanek pa bi deponiral na banki, vendar svojega kreditnega bremena ni dokazala, s čimer je ostala nedokazana tudi višina škode glede podrednega zahtevka.

9. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je bila z dolgotrajnim sojenjem v nepravdnem postopku nedvomno kršena tožničina pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Vendar pa je ugovor pritožnice, da bi sodišče prve stopnje glede dokazovanja obsega škode moralo upoštevati izvid in mnenje izvedenca F. F., zavrnilo. Poudarilo je, da je bila tožnica že na naroku 10. 11. 2015 seznanjena z razlogi, zakaj sodišče ni upoštevalo tega mnenja: mnenje je bilo pridobljeno v drugem postopku, toženka pa z njegovo uporabo v tem postopku ni soglašala. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da bi bilo za ugotavljanje razlike v vrednosti nepremičnin, kot jo uveljavlja tožnica, treba opraviti vrednotenje nepremičnin po enaki metodi (metodi PEM) kot v nepravdnem postopku. Tožnica kljub opozorilu izvedenca in sodišča tega ni predlagala, ampak je vztrajala, da se za izračun uporabi metoda tržne vrednosti.6 Zavrnilo je očitek kršitve razpravnega načela in 286. člena ZPP, saj se je toženka na uporabo metode PEM sklicevala pravočasno, prav tako pa je zahtevala, da je pri presoji odškodninske odgovornosti treba upoštevati celotno prejeto odškodnino, saj hiša z zemljiščem kaže na dejansko vrednost nepremičnine. Nejasnosti izvedenskega mnenja so bile pred sodiščem prve stopnje odpravljene, utemeljenosti odločitve pa ne omaje sklicevanje na izvedensko mnenje F. F., ki je za vrednotenje uporabil drugo metodo (tj. metodo PEM), zato mnenji nista primerljivi; pri vrednotenju pa je upošteval tudi zemljišče. Gospodarska kriza in padec cen nepremičnin sama po sebi ne zadoščata za zaključek o nastanku tožničine škode. Podredni zahtevek temelji na izgubljenem dobičku (168. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), pri oceni katerega se upošteva le dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali posebne okoliščine. Tožnica ni uspela dokazati, da bi njen pravni prednik prejeto odškodnino položil na banko: sama je celo trdila in izpovedala, da bi najprej finančno pomagal njej pri odplačilu kreditov, o njihovi višini pa se ni izrekla. Toženka je navedbe o podrednem zahtevku pravočasno in substancirano prerekala, zato je sklicevanje na 214. člen ZPP ocenilo za neutemeljeno.

**Jedro revizijskih navedb**

10. Tožnica se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da ni dokazala, da ji je zaradi dolgotrajnega sojenja nastala škoda, saj je v dokaz predložila dve izvedenski mnenji, ki sta bili pripravljeni v nepravdnem postopku. Iz mnenja izvedenca F. F., izdelanega leta 2010, izhaja, da vrednost stanovanjske hiše po metodi PEM znaša 364.500 EUR, iz mnenja E. E., izdelanega leta 2011, pa izhaja, da je stanovanjska hiša, vrednotena po isti metodi, vredna le še 223.703,90 EUR. Mnenje drugega izvedenca je bilo izdelano v času recesije, ko so cene nepremičnin dosegle dno. Ob izkazani protipravnosti ravnanja organov toženke razlika v cenitvi iste nepremičnine po isti metodi dokazuje obseg tožničine premoženjske škode. Pritožbeno sodišče se do teh navedb ni opredelilo. Iz mnenja izvedenca, imenovanega v tej pravdi, izhaja, da je na dan 1. 7. 2007 vrednost stanovanjske hiše znašala 417.722,48 EUR, isti izvedenec pa je v izvedenskem mnenju, izdelanem v nepravdnem postopku, navedel, da znaša vrednost stanovanjske hiše kar 864.000,00 EUR. Zaključek sodišča druge stopnje, ki je vrednost stanovanjske hiše ocenilo na 126.746,61 EUR, je zgrešeno in deplasirano, saj so v Ljubljani takšne cene stanovanj, ne pa velikih stanovanjskih hiš. Tožnica je na nejasnost in nestrokovnost mnenja izvedenca, ki je pri oceni vrednosti iste nepremičnine v obdobju med leti 2013 in 2016 nihal od vrednosti 864.000,00 do 126.746,61 EUR, opozorila že na naroku 18. 10. 2016 (kasneje pa tudi v pritožbi),7 a sodišči nižjih stopenj tem očitkom nista namenili pozornosti (kršitev 8. člena ZPP ter drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP). Vključitev zemljišča v oceno vrednosti obravnavane nepremičnine ni utemeljena; povzročila je, da cenitvi F. in E. iz nepravdnega postopka nista več primerljivi, kar pomeni kršitev 8. člena ZPP (opozori na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 212/2016 z dne 15. 3. 2018). Ker so cene nepremičnin v času svetovne gospodarske krize padle za 30 %, je nerazumno, da je bila stanovanjska hiša v času gospodarske krize, ko je bilo odločeno o odškodnini v nepravdnem postopku, vredna več kot pred gospodarsko krizo (na dan 1. 7. 2007). Stališče izpodbijane sodbe, da mnenja izvedenca F. F. ne more upoštevati v tem postopku, ker toženka s tem ni soglašala, ni utemeljeno, saj zakon ne vsebuje dokaznih prepovedi ali ekskluzij dokazov, poleg tega pa gre za mnenje, izdelano po nalogu sodišča. V zvezi z revizijskimi očitki pritožbenemu sodišču očita poseg v (ustavno) pravico do pritožbe, pravico do enakega obravnavanja ter pravičnega in poštenega sojenja.

11. Graja tudi odločitev o podrednem zahtevku. Glede na to, da sta bila tožnica in njen pokojni oče primorana, da sta si zaradi dolgotrajnega sojenja še pred odločitvijo nepravdnega sodišča o odškodnini zagotovila bivališče, je jasno, da bi prejeto odškodnino položila na bančni račun. Te trditve so s strani toženke ostale neprerekane, zato jih je treba šteti za priznane (214. člen ZPP). Pavšalnih navedb toženke, da bi tožničin oče denar porabil za kakšen drug namen ali sproti, ni mogoče upoštevati, saj so nekonkretne, pavšalne in nedokazane. Tudi v tem se kaže neenakost strank postopka, saj sodišči vsako splošno navedbo toženke šteje za izkazano, medtem ko logičnih in izkazanih navedb tožnice ne upošteva.

**Pravna podlaga**

12. Pravica do sojenja v razumnem roku je sestavni del pravice do poštenega sojenja (23. člen Ustave RS), katere varstvo je zakonodajalec predvidel v posebnem, specialnem zakonu (Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v nadaljevanju ZVPSBNO). Država, ki pravice do sojenja v razumnem roku ne spoštuje, mora strankam sodnega postopka povrniti nepremoženjsko (16. člen ZVPSBNO) in premoženjsko škodo (21. člen ZVPSBNO). Pri odločanju o premoženjski škodi, ki je predmet obravnavanega pravdnega postopka, se protipravnost presoja na podlagi 4. člena ZVPSBNO, glede vzročne zveze in obstoja oziroma višine škode pa je presoja vezana na določila splošnega odškodninskega prava (prvi odstavek 21. člena ZVPSBNO). Izrecno je določeno, da za nastalo premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku država odgovarja objektivno (drugi odstavek 21. člena ZVPSBNO).

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija ni utemeljena.

_Glede primarnega zahtevka_

14. Revidentka zmotno meni, da je škodo, ki ji je nastala zaradi dolgotrajnega sojenja, dokazala z mnenji izvedencev, imenovanih v nepravdnem postopku za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine; mnenji sta bili namreč glede na (ustavno)sodno prakso, ki bo pojasnjena v nadaljevanju, pravilno upoštevani le kot del njenih navedb.8

15. ZPP, ki je veljal v času sojenja (torej pred novelo ZPP-E), pomena in dokazne vrednosti izvedenskih mnenj, pridobljenih v drugih sodnih postopkih, ni izrecno urejal. V zakonu je bilo tako na načelni ravni določeno, da mora sodišče v primerih, ko je za odločitev v posamezni pravdi potrebno strokovno mnenje, imenovati izvedenca, ki sodišču kot strokovni pomočnik posreduje znanja s področij, ki so strokovno zahtevna, in s katerimi sodnik ne razpolaga.9

16. Najpomembnejši izraz enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) je pravica do izjave, ki stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic - da torej ne bo le objekt, ampak subjekt postopka.10 V kontradiktornem postopku, kakršen je pravdni postopek (5. člen ZPP), mora biti zato vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna stališča, da se opredeli do navedb nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, da se izjavi o rezultatih dokazovanja ter sploh o celotnem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev.11 Osebi, ki v določenem sodnem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, zato rezultat tega postopka (razen v izjemnih primerih) ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe niti tako, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka.12 Upoštevaje predstavljena stališča, se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da se izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka lahko upošteva kot dokaz v pravdi, vendar le pod pogojem, da je med strankama postopka o tem doseženo soglasje13 oziroma če z uporabo dokaza iz drugega postopka ni bila kršena pravica stranke do izjavljanja (22. člen Ustave RS).14

17. Povzetim stališčem sledita tudi sodišči nižjih stopenj. Ker toženka (Republika Slovenija) v nepravdnem postopku določanja odškodnine za razlaščene nepremičnine ni sodelovala (predlagateljica postopka je bila namreč Mestna občina C. in ker ni dala soglasja za upoštevanje dokazov iz nepravdnega postopka, bi upoštevanje teh dokazov v obravnavanem pravdnem postopku kršilo njeno pravico do izjavljanja. Nepriznavanje kvalitete dokaza tema mnenjema je zato pravilno.

18. Revidentka s svojim nestrinjanjem glede nedokazanosti obstoja premoženjske škode sodiščema nižjih stopenj očita tudi kršitev 8. člena ZPP. Ta sodišču zapoveduje, da mora pri ugotavljanju dejstev, ki jih šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokazovanja. Prosta dokazna ocena je sodniška svoboda za vestno in skrbno dokazno oceno, ki zajema strukturalno analizo dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom, ko sodnik navede argument dokazne (ne)vrednosti za posamezen dokaz, pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi, nato pa sledita primerjava posameznih dokazov med seboj in ocena celotnega procesnega dogajanja (npr. navedb strank in njihove konsistentnosti ter nespornosti posameznih dejstev).15

19. V obravnavani zadevi je glede na izvedeni dokazni postopek ključen dokaz o višini tožničinega oškodovanja pomenilo izvedensko mnenje E. E., ki je na podlagi trditev tožnice in njenega predloga za oceno vrednosti stanovanjske hiše z metodo tržne vrednosti ugotovil, da je bila stanovanjska hiša, ki je bila odvzela tožničinemu predniku, na dan 1. 7. 2007 vredna 126.746,61 EUR. Tožnica zaključku izvedenca še vedno očita nelogičnost in nestrokovnost, pa tudi nekonsistentnost v primerjavi z njegovo oceno vrednosti nepremičnine v nepravdnem postopku. Svoje oškodovanje vseskozi neutemeljeno dokazuje z ugotovitvami izvedenca F. F., imenovanega v nepravdnem postopku, ki ga, kot ji je že bilo pojasnjeno, sodišče ne sme šteti kot dokaz. Očitek revidentke, da bi moralo sodišče izvesti dokaz s postavitvijo novega izvedenca, ni utemeljen. Sodišče v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP novega izvedenca postavi le, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če obstaja utemeljen dvom v pravilnost mnenja, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Kot sta revidentki prepričljivo pojasnili že sodišči nižjih stopenj (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in 5. do 8. stran sodbe sodišča prve stopnje), je izvedenec na njene pomisleke prepričljivo odgovoril (s pisno dopolnitvijo mnenja kot tudi z zaslišanjem), zato tudi kršitev drugega odstavka 254. člena ZPP ni podana. Dejstvo, da izvedensko mnenje ne potrjuje vseh trditev tožnice, ni razlog, ki bi upravičeval izvedbo novega dokaza, saj nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ne zadošča.16 Revidentka mimo argumentov izvedenca vztraja pri svojih pomislekih, katerih namen je pravzaprav (nedovoljen) poskus izpodbijanja dejanskega stanja. Strokovnosti izvedenca tako tožnica ne more uspešno izpodbiti s ponavljanjem in poudarjanjem razlik v cenitvah nepremičnin niti z navrženim očitkom, da je nelogično, da je imela glede na ugotovitve tega postopka kljub splošno znanemu dejstvu o padcu cen nepremičnin v času recesije obravnavana stanovanjska hiša v obdobju recesije večjo vrednost kot pred njo – tožnici je bilo namreč že pred sodišči nižjih stopenj pojasnjeno, da cenitve niso primerljive, saj končni izračuni vrednosti temeljijo na različnih metodah.17

20. Po obrazloženem je tako mogoče skleniti, da tožnica kljub dolgotrajnemu sojenju pri izplačilu odškodnine za razlaščeno stanovanjsko hišo ni bila oškodovana. Odškodnina, ki ji je bila priznana v nepravdnem postopku, je namreč višja od ugotovljene tržne vrednosti18 stanovanjske hiše pred nastopom gospodarske krize.

_Glede podrednega zahtevka_

21. Očitek kršitve 214. člena ZPP ni utemeljen. Teza o afirmativni litiskontestaciji res predpostavlja izjavno breme strank - vsaka stranka se mora (substancirano) izjaviti o navedbah in predlaganih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP),19 čemur pa je toženka zadostila. V izogib ponavljanju se revizijsko sodišče glede razlogov svoje odločitve v tem delu v celoti sklicuje na razloge, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v 22. do 24. točki svoje obrazložitve. Ker tožnica zatrjevane škode ni dokazala, je tudi odločitev o podrednem zahtevku pravilna.

22. Izpodbijana odločitev je po obrazloženem zakonita in pravilna ter skladna s stališči teorije in sodne prakse, zato neutemeljenost revizijskih razlogov implicira tudi neutemeljenost zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

**Odločitev o reviziji**

23. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo tožnice zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških**

24. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka tožnice je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njenega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP).

1 Znesek pomeni razliko med odškodnino, ki bi jo tožnica (oziroma njen oče) prejela, če bi se nepravdni postopek končal do 1. 7. 2007 (tj. pred nastopom svetovne gospodarske krize), in odškodnino, ki jo je za odvzeto stanovanjsko hišo tožnica dejansko prejela. 2 Znesek pomeni obresti, ki bi jih tožnica prejela, če bi prejeto odškodnino 1. 1. 1992 položila na banko kot bančni depozit. 3 Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 182/89 z dne 29. 3. 2012 je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1894/2012 z dne 22. 8. 2012. Po vloženi reviziji je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 287/202 z dne 7. 2. 2013 v zvezi s popravnim sklepom z dne 27. 5. 2013 zvišalo prisojeno odškodnino za stanovanjsko hišo s pritiklinami na 223.703,90 EUR. 4 Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 201/2013 je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3360/2014. Revizija zoper pravnomočen sklep je bila zavrnjena (sklep II Ips 78/2015 z dne 23. 4. 2015). 5 Pri vrednotenju je bilo upoštevano stanje hiše s pritiklinami, upoštevano v cenitvi G. G. v nepravdnem postopku. 6 Materialnopravno pravilnost uporabe metode PEM za vrednotenje stanovanjske hiše je potrdilo tudi Vrhovno sodišče (glej 33. točko obrazložitve odločbe II Ips 287/2012). 7 Glej I. do IV. točko pritožbe. 8 Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 195/2015 z dne 14. 4. 2016, II Ips 126/2009 z dne 3. 1. 2011, II Ips 780/2006 z dne 26. 2. 2009 idr. 9 Z novelo ZPP-E je zakonodajalec (zaradi racionalizacije postopkov) možnost uporabe dokazov iz drugega postopka sicer normativno uredil v 219.a členu ZPP, vendar je do uporabe dokazov (tudi izvedenskega mnenja) iz drugega sodnega postopka zaradi zagotavljanja načela kontradiktornosti, varstva pravice do izjavljanja in enakosti orožij zadržan (A. Galič v: Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili, Uradni list, Ljubljana 2017, str. 34). Ob odsotnosti soglasja strank za uporabo dokaza iz drugega sodnega postopka namreč možnost uporabe takega dokaza dopušča le še v primeru, ko sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer: 1. da sta bili obe stranki udeleženi v tistem sodnem postopki, in 2. da izvedba takega dokaza ni več mogoča. S tem dosledno spoštuje tudi dosedanjo ustavnosodno prakso. 10 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011. 11 Glej odločbi Ustavnega sodišča Up-520/16 z dne 7. 6. 2017 in Up-271/07 z dne 3. 7. 2008. 12 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-39/95 z dne 14. 1. 1997 13 Tako sklep Vrhovnega sodišča II Ips 182/2012 z dne 15. 11. 2012. Glej tudi teorijo, npr. V. Rijavec, Dokaz z izvedenci, Podjetje in delo, 2012, št. 6-7, str. 1394 in naslednje. 14 Glej prej citirane odločbe Ustavnega sodišča. 15 Primerjaj J. Zobec v L. Ude idr., Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 91-92. 16 Glej tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 588/2009 z dne 18. 2. 2010 in sodbo II Ips 724/2006 z dne 21. 12. 2006. 17 V nepravdnem postopku je bila za oceno vrednosti stanovanjske hiše uporabljena metoda PEM, ki ji je tožnica v nepravdnem postopku nasprotovala, a ji je revizijsko sodišče pojasnilo, da je vrednost same zgradbe, ugotovljena po PEM, celo višja od tržne vrednosti stanovanjske hiše, in da je podlaga za uporabo navedene metodologije v prvem odstavku 41. člena ZRPPN, ki napotuje na predpise o pogojih za prodajo stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lasti (glej 33. točko odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 287/2012 z dne ). 18 Vrhovno sodišče še enkrat poudarja, da je v obravnavani pravdi tožnica izrecno vztrajala pri uporabi te metode. 19 J. Zobec v L. Ude idr., Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 363 in naslednje.