Jedro

Po vložitvi odgovora na tožbo je tretja toženka vložila kar tri pripravljale vloge v relativno kratkem časovnem obdobju meseca in pol, ki so vsaka zase po obsegu relativno kratke, skromne po vsebini pa tudi zelo enostavne. Po podrobnejši preučitvi vsebine teh vlog se izkaže, da njihovo vlaganje ni bilo ekonomično in torej potrebno, bilo je celo nasprotujoče si.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča v točki spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih mora tožnik plačati tretji toženki, zniža za 1.189,50 EUR (na 740,05 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po pravnomočno zaključenem postopku o glavni stvari glede na uspeh z izpodbijanim sklepom odločilo o stroških postopka, in sicer je tožniku, ki je pravdo izgubil, naložilo, da plača prvi toženki 1.596,86, EUR, drugi toženki 1.119,23 EUR, tretji toženki 1.929,55 EUR in drugi stranski intervenientki na strani toženih strank 10,07 EUR, vse v 15 dneh, v primeru zamude pa z obrestmi.

2. Zoper sklep se je tožnik pritožil, navaja, da je odločitev napačna že v posledici napačne odločitve o glavni stvari, zaradi česar je vložil predlog za dopustitev revizije. Sicer pa navaja, da je sodišče nekritično priznalo stroške toženim strankam, še zlasti tretji, ki je svoje vloge neekonomično nizala ter jih nosila na narok. Tožnika je tudi zavajala, ko ni povedala, da ni najemnik; takoj ko je to povedala, je tožnik tožbo umaknil, zato ga ne morejo bremeniti njeni stroški; zakrivila jih je sama po nepotrebnem. Tudi prvi in drugi toženki je sodišče priznalo nesorazmerno veliko stroškov, za 5 minutno podaljšanje naroka 20.1.2022 nista upravičeni do dodatnih 50 tč. Nasploh meni, da ni pravično, da mora tožnik plačati takšno breme po izgubljeni pravdi. Sklicuje se na zadevo Cindrič in Beslić proti Hrvaški pred ESČP, kjer je sodišče poudarilo, da nesorazmerna stroškovna sankcija lahko pomeni omejitev dostopa do sodišča. Navaja, da ima sam minimalne dohodke, tožene stranke pa so velike gospodarske družbe.

3. Toženke in stranski intervenienti na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ni utemeljen očitek, da je odločitev o stroških napačna, ker naj bi bila napačna odločitev o glavni stvari. Ta je pravnomočna, saj je bila tožnikova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje IV P 496/2018 z dne 1. 6. 2022 zavrnjena s sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 1383/2022 15. decembra 2022. Vložitev predloga za dopustitev revizije na to nima učinka oz. vpliva.

6. Nadalje ne drži očitek, da bi morala tretja toženka povrniti stroške tožniku, ker je tožbo zoper njo umaknil. Sodišče prve stopnje pravilno pojasni, da je ni umaknil zaradi izpolnitve zahtevka, zato sugerirana rešitev ne pride v poštev (158. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

7. Nadalje ne drži, da je sodišče prve stopnje za trajanje naroka uporabilo napačno tarifo, ker je narok 20. 1. 2022 trajal le 5 minut dlje. Odvetniška tarifa (OT) je v tem delu jasna (1. odst. 6. čl. OT: „... za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk“) in ne dopušča interpretacije.

8. Prav tako ne drži splošni očitek, da gre za nesorazmerne stroške, in sklicevanje na primer pred ESČP, češ da gre za oviranje dostopa do sodišča. V primeru Cindrić in Bešlić proti Hrvaški je bilo potrjen kot sprejemljiv oz. ustrezen princip, po katerem tisti, ki izgubi, nasprotniku plača stroške (loser pays), ključno v tistem primeru pa je bilo, da je tožnik moral stroške v višini odvetniških povrniti državnemu zastopniku v povezavi s specifičnostjo zadeve, ki je bila v tem, da po odločitvi sodišča država (R Hrvaška) ni odgovarjala za smrt, povzročeno na ozemlju Srbske Krajine med vojno na Hrvaškem. Sklicevanje na ta primer je zato popolnoma absurdno.

9. Višina pravdnih stroškov, ki jih mora tožnik zaradi poraza v pravdi plačati nasprotnim strankam, je vezana na vrednost spornega predmeta ter na zapletenost in obsežnost spora. Skupno ti znašajo okoli 20 % tožnikovega zahtevka, kar ni ekscesno. Tudi dejstvo, da so tožene stranke pravne osebe, tožnik pa fizična, neposredno na odločitev o stroških oz. na njihovo odmero ne more vplivati.

10. Drži pa očitek, da je sodišče tretji toženki premalo kritično priznalo stroške za vlaganje njenih vlog oz. je vrednotenje teh vlog pretirano in glede na njihovo vsebino neustrezno. Po vložitvi odgovora na tožbo je tretja toženka vložila kar tri pripravljale vloge v relativno kratkem časovnem obdobju meseca in pol, ki so vsaka zase po obsegu relativno kratke, skromne po vsebini pa tudi zelo enostavne. Po podrobnejši preučitvi vsebine teh vlog se izkaže, da njihovo vlaganje ni bilo ekonomično in torej potrebno, bilo je celo nasprotujoče si. V odgovoru na tožbo, ki jo je tožnik vložil zaradi padca pred gostinskim lokalom, je tretja toženka glede ugovora svoje pasivne legitimacije navedla le, da ni lastnica zadevne nepremičnine. V svoji prvi vlogi je navedla, da naj se o pravdi obvesti zavarovalnico (Zavarovalnico A.), pri kateri je imela njena pravna prednica družba B., d. o. o., zavarovano odgovornost. V drugi vlogi pa je navedla, da ni pravna naslednica te družbe, in v tretji, da v času škodnega dogodka ni imela gostinskega obrata niti v najemu. Sledil je umik tožbe zoper tretjo toženko. Iz navedenega je jasno, da bi ob korektnem in ekonomičnem izvrševanju svojih procesnih pravic v skladu z zapovedjo 1. odst. 11. čl. ZPP tretja toženka lahko in morala vse te navedbe podati že v odgovoru na tožbo. Pritožbeno sodišče zato tretji toženki pripravljalnih vlog ne priznava kot potrebnih (155. čl. ZPP) in je bilo treba znesek, prisojen v breme tožniku na račun tretje toženke, temu ustrezno znižati, to je za skupno 1.625 tč. z 22% DDV, kar znaša 1.189,50 EUR.

11. V tem delu je pritožbeno sodišče sklep spremenilo, sicer pa je bilo treba pritožbo zavrniti in sklep v preostalem delu sklep potrditi (2. in 3. tč. 365. čl. ZPP).