Jedro

Avans, predplačilo oziroma predujem je po slovenskih računovodskih standardih opredeljen kot vnaprejšnje plačilo za še nezapadlo obveznost (glej Slovenski računovodski standard 5.46). Kot pove že sama beseda, gre torej za predplačilo, kar pomeni, da je ena stranka v dvostranskem vzajemnem pogodbenem razmerju svojo denarno pogodbeno obveznost izpolnila pred izpolnitvijo nasprotne stranke. S plačilom avansa je tako tožena stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila v znesku avansa pred izpolnitvijo obveznosti tožeče stranke in tožeča stranka plačilo te pogodbene obveznosti do zneska plačanega avansa ne more zahtevati še enkrat s tožbo, saj bi bila v tem primeru terjatev plačana dvakrat, kakor je to pravilno razložilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka si je zato znesek plačanega avansa poračunala z izstavljenim računom, kar je razvidno tudi iz knjigovodske kartice v prilogi A2, ki jo je sama vložila v spis. Pritožbena izvajanja tožeče stranke, da vtoževanega računa ne more knjižiti in zapirati iz avansa so zato neutemeljena, saj je tožeča stranka vse to že storila. Če pa je tožeča stranka od tožene stranke želela zgolj potrditev pravilnosti izdanega računa ali priznanje opravljenih del v zaračunani višini, potem bi, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, morala to uveljavljati z ustreznim tožbenim zahtevkom. Dajatvena tožba na plačilo že z avansom plačane terjatve, vsekakor ne more biti ustrezen tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila zneska 29.473,70 EUR s pripadki. Zaključilo je, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, saj je bil znesek kot ga vtožuje pokrit iz avansa, ki ga je tožena stranka plačala tožeči stranki v znesku 64.225,00 EUR.

2. Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo “iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov” in sodišču predlaga, da napadeno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka vztraja, da vtoževani račun v svojih knjigovodskih izkazih ne more zapreti, ker je tožena stranka njen račun za opravljeno storitev v vtoževani višini zavrnila ter da za to prejetega avansa ne more pravno formalno črpati in je morala vložiti tožbo. Tožeča stranka se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je avans šteti kot plačilo za opravljeno storitev in da bi v primeru ugoditve njenemu tožbenemu zahtevku tožena stranka plačala dvakrat. Meni, da z ugotovitveno sodbo svoje terjatve oziroma plačila s strani tožene stranke ne more knjigovodsko opravičiti, ugotovitvena tožba pa da tudi ni dopustna, če je mogoče enak učinek doseči z dajatveno tožbo.

3. Tožena stranka na pritožbene navedbe tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja zoper toženo stranko plačilo po vtoževanem računu za izvedbo gradbenih del na objektu dostopne ceste na zemljišču s parc. št. 1570/117 k.o. K. s pripadajočo infrastrukturo po pogodbi in aneksu št. ... o projektiranju in inženiringu z dne 24. 3. 2011 v skladu z 2. členom pogodbe in pridobljenim uporabnim dovoljenjem z dne 15. 10. 2012. Tožena stranka je tožbeni zahtevek prerekala kot neutemeljen. Med drugim je zatrjevala, da je zaračunana storitev tožeče stranke v celoti plačana z avansom, ki je bil nakazan tožeči stranki v znesku 64.925,00 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

8.Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki med pravdnima strankama niso sporne in pritožbeno niso izpodbijane, sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju. Sklenili sta več pogodb, med drugim 24. 3. 2011 tudi pogodbo o projektiranju in inženiringu, s katero se je tožeča stranka zavezala za izgradnjo dostopne ceste na zemljišču parc. št. 1570/117 k.o. K. in potrebne komunalne infrastrukture, opraviti in izdelati kompletno projektno dokumentacijo, speljati vse postopke inženiringa do pridobitve gradbenega dovoljenja, izvesti strokovni nadzor gradnje, voditi gradbeni inženiring za potrebe vodenja projekta, pridobiti ponudbo izvajalca za GOI dela, izpeljati postopek tehničnega pregleda ter pridobiti uporabno dovoljenje, vse v skladu z oceno stroškov investicije z dne februar 2011. Pogodbeno dogovorjena cena inženiringa in projektiranja za fiksno sorazmerno ceno z upoštevanim razmerjem 25 % skupne vrednosti po tej pogodbi je za toženo stranko znašala 10.250,00 EUR in DDV, skupaj 12.300,00 EUR. Dne 24. 3. 2011 pa sta pogodbeni stranki sklenili tudi aneks št. 1 k tej pogodbi, kjer sta določili novo vrednost investicije za februar 2011 v višini 64.925,00 EUR. Nadalje ni sporno, da je tožena stranka plačala tožeči stranki avans v znesku 64.225,00 EUR in tožeča stranka se je s pisno izjavo zavezala, da bo prejeta denarna sredstva namenila izključno za plačilo stroškov izgradnje ceste na navedenem zemljišču s pripadajočo infrastrukturo v idealnem deležu 25 %, kolikor je z delitvijo odpadlo na toženo stranko. Znesek 29.473,70 EUR, kot ga vtožuje tožeča stranka je tožeča stranka zapirala z avansom iz zneska 64.225,00 EUR dne 5. 11. 2012, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno, in to izhaja tudi iz konto kartice, ki jo je tožeča stranka vložila v spis. Iz teh med pravdnima strankama nesporno ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožeča stranka vtoževani znesek dobila plačan z avansom, ki ga je plačala tožena stranka in plačila tega ne more zahtevati še enkrat. Pravilno je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

9. Avans, predplačilo oziroma predujem je po slovenskih računovodskih standardih opredeljen kot vnaprejšnje plačilo za še nezapadlo obveznost (glej Slovenski računovodski standard 5.46). Kot pove že sama beseda, gre torej za predplačilo, kar pomeni, da je ena stranka v dvostranskem vzajemnem pogodbenem razmerju svojo denarno pogodbeno obveznost izpolnila pred izpolnitvijo nasprotne stranke.(1) S plačilom avansa je tako tožena stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila v znesku avansa pred izpolnitvijo obveznosti tožeče stranke in tožeča stranka plačilo te pogodbene obveznosti do zneska plačanega avansa ne more zahtevati še enkrat s tožbo, saj bi bila v tem primeru terjatev plačana dvakrat, kakor je to pravilno razložilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka si je zato znesek plačanega avansa poračunala z izstavljenim računom, kar je razvidno tudi iz knjigovodske kartice v prilogi A2, ki jo je sama vložila v spis. Pritožbena izvajanja tožeče stranke, da vtoževanega računa ne more knjižiti in zapirati iz avansa so zato neutemeljena, saj je tožeča stranka vse to že storila. Če pa je tožeča stranka od tožene stranke želela zgolj potrditev pravilnosti izdanega računa ali priznanje opravljenih del v zaračunani višini, potem bi, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, morala to uveljavljati z ustreznim tožbenim zahtevkom. Dajatvena tožba na plačilo že z avansom plačane terjatve, vsekakor ne more biti ustrezen tožbeni zahtevek.

10. Pritožbene navedbe tožeče stranke se tako izkažejo za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo katere od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, tožeča stranka pa postopkovnih kršitev ni konkretizirano uveljavljala, je bilo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Op. št. (1): Obligacijski zakonik (OZ) v 101. členu sicer določa pravilo sočasne izpolnitve obveznosti, vendar dopušča tudi drugačen dogovor pogodbenih strank. Tak drugačen dogovor pa sta sklenili tudi pravdni stranki, ko sta dogovorili avans.