Jedro

V obravnavnem primeru ne gre za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, temveč za povrnitev zneskov v posledici odpadle podlage. Vsebina oziroma narava zahtevka iz delovnega razmerja, ki se je uveljavljala v delovnem sporu, ne more biti podlaga za presojo pristojnosti v pogledu zahtevka, ki ga tožnica uveljavlja na podlagi neupravičene obogatitve. Ker gre za spor iz civilnopravnega razmerja, je za odločanje o njem stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje se je s sklepom izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in jo bo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišče v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču (I. in II. točka izreka).

2.Tožnica zoper navedeni sklep vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v nadaljnji postopek. Priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da so delovna sodišča specializirana za reševanje sporov, določenih v 5. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS), med drugim za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V obravnavanem primeru ne gre za odločanje o sporu iz tega dejanskega stanu, temveč za institut neupravičene obogatitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in za odločitev o premoženjskem razmerju med tožečo in toženo stranko, torej za klasično civilnopravno razmerje, o katerem je pristojno odločati sodišče splošne pristojnosti. Ni relevantna vsebina prejšnjega tožbenega zahtevka, temveč dejstvo neupravičene pridobitve in civilno premoženjski zahtevek za vračilo od tistega, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Toženka je bila neupravičeno obogatena s sprejemom denarnih sredstev na podlagi prvo- in drugostopenjske sodbe, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS razveljavljena in tožba zavržena, kar pomeni, da je pravna podlaga, ki je bila podlaga za plačilo tožnice toženki, pozneje odpadla. Gre za neupravičen prehod premoženja. Pri odločitvi o pristojnosti sodišča so relevantne predpostavke za utemeljenost zahtevka na podlagi instituta neupravičene obogatitve. Glede na trditve in zahtevek v tej zadevi ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, temveč za civilnopravno razmerje med tožnico in toženko. Iz delovnega razmerja so izvirali zneski po omenjenih sodbah, ne pa tudi zahtevek v posledici odpadle pravne podlage.

3.Pritožba je utemeljena.

4.V obravnavani zadevi iz tožbenih trditev, ki so odločilne za presojo o pristojnosti (drugi odstavek 17. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), izhaja, da tožeča stranka zahteva vrnitev zneskov, ki jih je kot delodajalka na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 568/2022 z dne 18.11.2022 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 39/2022 z dne 22.6.2022, plačala toženi stranki kot delavki, ki opravlja sodniško funkcijo. V skladu z omenjeno sodbo je tožeča stranka plačala toženi stranki prenizko nadomestilo plače iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne razlike v plačilu do plačila. Navedena sodba je bila v revizijskem postopku s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 21/2023 z dne 13. 2. 20214 razveljavljena in tožba v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo razlike med pripadajočimi in izplačanimi nadomestili plač, zavržena. Tožnica zahteva povrnitev neupravičeno izplačanih zneskov zaradi naknadno odpadle podlage za njihovo plačilo. Tožnica tako uveljavlja povrnitev plačanih zneskov na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi v okviru 190. in 198. člena Obligacijskega zakonika.

5.Čeprav je iz odločb Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 20/2007, ki se jo omenja v izpodbijanem sklepu, in I Cp 279/2016 razvidno, da je sodišče prve stopnje v podobni situaciji odločilo, da je podana pristojnost delovnega sodišča, velja poudariti, da le dve odločbi višjega sodišča še ne predstavljata ustaljene večinske sodne prakse in tudi ne veljata kot zavezujoče pravo. Odločbi U 4/2024 in 5/2024, ki ju prav tako omenja sodišče prve stopnje, pa nista primerljivi, saj nista obravnavali vprašanja povrnitve neupravičeno plačanih zneskov na podlagi odpadle podlage, temveč je šlo za klasičen delovni spor, kjer je delavec zahteval plačo iz naslova višjega plačnega razreda v posledici napredovanja v plačnem razredu. Tožbenega zahtevka, kot je v predmetni zadevi, vrhovno sodišče ni obravnavalo. Sklicevanje sodišča prve stopnje na omenjene zadeve zato ni utemeljeno.

6.V skladu z b. točko drugega odstavka 5. člena ZDSS, ki je jasna, je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Tožnica v tem postopku zahteva od toženke vrnitev zneskov, ki jih je sicer res plačala kot delodajalka toženki kot delavki na podlagi sodb, a sedaj predstavljajo neupravičeno obogatitev. V obravnavnem primeru ne gre za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, temveč za povrnitev zneskov v posledici odpadle podlage. Vsebina oziroma narava zahtevka iz delovnega razmerja, ki se je uveljavljala v delovnem sporu, ne more biti podlaga za presojo pristojnosti v pogledu zahtevka, ki ga tožnica uveljavlja na podlagi neupravičene obogatitve, ampak so za odločitev o pristojnosti pravnorelevantne le trditve v smeri zahtevka na podlagi instituta neupravičene obogatitve. Zahtevek s takšno utemeljitvijo ne sodi v okvir varstva pravic delavca v okviru omenjene zakonske dikcije. Namen konkretnega postopka je razčistiti spor o spornem pravnem razmerju v luči omenjenega instituta, torej ali so izpolnjene predpostavke za utemeljenost zahtevka iz tega naslova, ne pa o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja med delodajalcem in delavcem. V konkretnem primeru zato po presoji pritožbenega sodišča ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih, temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, in sicer glede na vrednost spornega predmeta okrožno sodišče (prvi odstavek 32. člena ZPP). Ob upoštevanju 46. in 48. člena ZPP ter navedb v tožbi je to Okrožno sodišče v Ljubljani.

7.Gornje stališče dodatno potrjuje tudi sklepanje po nasprotnem razlogovanju določbe drugega odstavka 7. člena ZDSS, v kateri je izrecno določeno, da je socialno sodišče pristojno odločati o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev. Odsotnost izrecne določbe o pristojnosti delovnega sodišča v takšnih primerih kaže, da je za obravnavanje predmetne zadeve stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

8.Ker je pritožba tožeče stranke utemeljena, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). To pomeni, da se bo spor nadaljeval pred sodiščem prve stopnje, ki je izpodbijani sklep izdalo.

9.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 1, 17, 17/2, 32, 32/1, 46, 48, 165, 165/3 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (1994) - ZDSS - člen 5, 5/2, 5/2-b, 7, 7/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 198

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.