Jedro

Iz vročilnice, ki je javna listina in kot taka dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP) izhaja, da je bil poskus vročitve opravljen 19. 12. 2023. Toženka sicer pravilno izpostavlja, da je v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP dopustno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Vendar v konkretnem primeru glede na to, da toženka poskus vročitve celo izrecno priznava oziroma dopušča kot možnost, sodišče ni imelo nobenega razloga za dvom v resničnost poskusa vročitve in datuma le-te, kot ta izhaja iz tožbi priložene vročilnice. Podobno velja za okoliščino in datum, ko je bilo pisanje po poteku roka za prevzem puščeno v hišnem predalčniku toženke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 4. 2023, ki jo je toženka podala tožniku dne 12. 10. 2023, nezakonita (I. točka izreka). Ugotovilo je trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženki do 30. 4. 2024, več zahtevano, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in traja še naprej, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku za obdobje od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 30. 4. 2024 plačati nadomestilo plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 4. 2023 ter druge prejemke iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega nadomestila plače oziroma prejemka iz delovnega razmerja, več zahtevano, da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter plačilo nadomestila plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja od 1. 5. 2024 do ponovne reintegracije v delovno razmerje, pa je zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati del plače za mesec julij 2023 v znesku 655,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2023 dalje do plačila, več zahtevane zakonske zamudne obresti je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženki je nadalje naložilo plačilo stroškov postopka v višini 373,32 EUR na transakcijski račun sodišča (V. točka izreka) ter jo določilo za zavezanca za plačilo sodne takse (VI. točka izreka).

2.Zoper tako prvostopno odločitev, smiselno zoper njen ugodilni del, se po svojem zakonitem zastopniku pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Zavzema se za spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. Navaja, da ni bila seznanjena s tožbo vse do izdaje zamudne sodbe, saj bi v nasprotnem primeru nanjo odgovorila. Pomen vročanja je, da se stranka seznani z vsebino sodnega pisanja in po potrebi nanj ustrezno odreagira. Vročitev tožbe je bila nezakonita in toženka s tožbo ni bila seznanjena. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi bila tožba puščena v naslovnikovem hišnem predalčniku 4. 1. 2024, s čimer naj bi bila opravljena vročitev tožbe s fikcijo 3. 1. 2024. Toženki pisanja (tožbe s prilogami) poštar ni pustil v hišnem nabiralniku. Napačna vročitev tožbe in poziva za odgovor na tožbo predstavlja kršitev pravil postopka, posledično toženka sploh ni imela možnosti sodelovanja v postopku. Toženka priznava, da pravilno obvestilo o vročitvi predstavlja javno listino, vendar domneva resničnosti le-te v konkretnem primeru ne more biti verodostojna. Morebiti je vročitev res bila poskušana, vendar na koncu tožba ni bila vržena v nabiralnik, kar lahko potrdita direktor toženke A. A. in B. B., ki za toženko dnevno spremljata pošto in praznita nabiralnik. Obstaja izkustveno realna možnost, da je bilo pisanje puščeno v kakšnem drugem nabiralniku. Toženka v zaslišanje predlaga tudi osebo, ki je navedena na pisanjih v zvezi z vročanjem. S tem je podan pritožbeni razlog iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami), saj je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Sodišče tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, na katerem bi zasliševalo priče. Gre za grobo kršitev procesih pravil. Napačna je ugotovitev v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožba sklepčna, saj so zatrjevana dejstva v nasprotju z dokazi. Iz predloženih dokazov tožnika izhaja, da je bil razlog za izredno odpoved utemeljen, saj je bil tožnik z dela odsoten več kot pet dni brez odobrenega dopusta. Utemeljenost zahtevka ni izhajala iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, poleg tega so bila dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevka, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik (3. in 4. točka 318. člena ZPP). Kršitev tožnika je bila storjena naklepno, saj je gotovo vedel, da je njegova dolžnost priti na delo, razen če obstajajo opravičeni razlogi, ki jih mora brez odlašanja sporočiti. Ni jasno, kako je lahko sodišče zaključilo, da utemeljenost zahtevka izhaja iz takih spornih in neresničnih dejstev. Absurdno je, da je sodišče štelo za resnično, da naj toženka tožnika ne bi seznanila z očitanimi kršitvami in mu naj ne bi omogočila zagovora, saj je tožnik že k tožbi predložil izredno odpoved, seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilo na zagovor. Sodišče prve stopnje je storilo grobe procesne kršitve in kršitev ustavno zajamčenih pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Sporna in popolnoma nesklepčna je višina tožbenega zahtevka. Tožnik se je že v decembru 2023 zaposlil v piceriji C., posledično je nepravilna in nezakonita prvostopna odločitev, da naj bi delovno razmerje trajalo do 30. 4. 2024.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je izpodbijani del zamudne sodbe preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov1 in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niti tistih kršitev procesnih določb, ki jih smiselno očita pritožba. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

5.Iz podatkov v spisu, ki jih je pravilno povzelo že sodišče prve stopnje (konkretno obvestila sodišču o opravljeni vročitvi - pripeto k list. št. 10 spisa), izhaja, da je bil neuspeli poskus vročitve tožbe toženki opravljen dne 19. 12. 2023. Ker vročevalec tega dne pisma ni mogel osebno izročiti naslovniku (toženki) niti njenim odraslim članom gospodinjstva, je tega dne v njenem hišnem predalčniku pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti, kar vse je skladno s tretjim odstavkom 142. člena ZPP. Ker toženka tega pisanja v za to določenem 15-dnevnem roku ni dvignila, ji je bilo to po poteku roka za dvig, natančneje 4. 1. 2024, puščeno v njenem hišnem predalčniku. S tem se je v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP vročitev tožbe v odgovor štela za opravljeno s potekom 15-dnevnega roka za dvig, kar je bilo z dnem 3. 1. 2024. Neutemeljena je pritožbena graja, da toženka sploh ni imela možnosti sodelovanja v postopku. Ob tem toženka temu očitku nasprotujoče celo priznava, da je morebiti vročitev res bila poskušana, vendar na koncu tožba ni bila vržena v nabiralnik. Iz vročilnice, ki je javna listina in kot taka dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP) izhaja, da je bil poskus vročitve opravljen 19. 12. 2023. Toženka sicer pravilno izpostavlja, da je v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP dopustno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Vendar v konkretnem primeru glede na to, da toženka poskus vročitve celo izrecno priznava oziroma dopušča kot možnost, sodišče ni imelo nobenega razloga za dvom v resničnost poskusa vročitve in datuma le-te, kot ta izhaja iz tožbi priložene vročilnice. Podobno velja za okoliščino in datum, ko je bilo pisanje po poteku roka za prevzem puščeno v hišnem predalčniku toženke.

6.Za odločitev v obravnavani zadevi niti ni pomembna v pritožbi izpostavljena okoliščina, da naj tožba po poteku roka za prevzem ne bi bila puščena v nabiralniku toženke. Tudi če bi navedeno držalo (čeprav drugače izhaja iz že izpostavljene vročilnice), na dejstvo in trenutek seznanitve toženke s tožbo ne bi v ničemer vplivalo. Toženki je bila namreč tožba vročena v odgovor s fikcijo vročitve, ki je po zgoraj pojasnjenem nastopila s potekom 3. 1. 2024. Od takrat naprej je toženki tekel rok za vložitev odgovora na tožbo ne glede na to, kdaj je bila z njo dejansko seznanjena, saj se šteje (fikcija) da je bila z njo seznanjena s potekom roka za dvig, konkretno s potekom 3. 1. 2024. Dan, ko je naslovniku pisanje puščeno v nabiralniku, na začetek teka roka za opravo procesnega dejanja ne vpliva. Obveznost vročevalca, da pisanje pusti v naslovnikovem predalčniku, je namenjena le temu, da se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub vročitvi s fikcijo res seznanil s pisanjem. Tudi če se to iz kakršnihkoli razlogov ne bi zgodilo, to na tek roka za opravo procesnega dejanja (konkretno za vložitev odgovora na tožbo) ne vpliva. Ta je pričel teči od nastopa fikcije vročitve in teče ter se izteče neodvisno od tega, kdaj je bilo pisanje po poteku roka za prevzem puščeno v hišnem predalčniku kakor tudi, če ne bi bilo puščeno (npr. če se zaradi neuporabnosti predalčnika pisanje vrne sodišču - četrti odstavek 142. člena ZPP).

7.Za odločitev nepomembno je zato v pritožbi predlagano zaslišanje direktorja toženke A. A. in B. B., ki naj bi potrdila, da tožba po poteku roka za prevzem ni bila vržena v hišni predalčnik toženke. Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila toženki tožba pravilno vročena v odgovor, s čimer je bil izpolnjen prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe po 1. točki prvega odstavka 318. člena ZPP.

6.Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da naj v obravnavani zadevi ne bi bila izpolnjena pogoja za izdajo zamudne sodbe iz 3. in 4. alineje prvega odstavka 318. člena ZPP. Prvi se nanaša na sklepčnost tožbe, torej da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. S tem v zvezi toženka neutemeljeno očita nesklepčnost tožbe ter se sprašuje, kako je lahko sodišče zaključilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz takšnih spornih in neresničnih dejstev. Toženka je tožniku izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz razloga očitanih kršitev po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami), ker naj bi brez odobritve toženke odšel na dopust in od 20. 9. 2023 ni več prišel na delo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izdaja zamudne sodbe v sistemu afirmativne litiskontestacije temelji na absolutni domnevi, da toženka zaradi pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo, priznava trditve tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek. Zaradi te domneve sodišče ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb v tožbi. Tako je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje zaradi pasivnosti toženke štelo za resnične navedbe tožnika, da je od 20. 9. 2023 koristil vnaprej odobreni letni dopust ter da je vsako odsotnost z dela in razlog zanjo pravočasno sporočil toženki. Prav tako je za resnične štelo očitke procesnih kršitev v postopku podaje izredne odpovedi, ker toženka tožnika ni pravočasno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovora v razumnem roku, saj je vabilo na zagovor prejel šele po datumu izvedbe le-tega (obrazložitev zamudne sodbe v točki 8). Glede na izpostavljena dejstva, na katerih je tožnik utemeljeval očitek nezakonitosti izredne odpovedi, je pravilen prvostopni zaključek o sklepčnosti tožbe in s tem izpolnjenosti pogoja za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, saj dejstvo, da tožniku zagovor dejansko ni bil omogočen, kakor tudi zatrjevano dejstvo, da so očitki neupravičene odsotnosti z dela neutemeljeni in da posledično zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne obstoji, že vsako samo zase povzročita nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi.

7.Ni mogoče slediti niti pritožbenim navedbam, da naj pogoji za izdajo zamudne sodbe ne bi bili izpolnjeni, ker so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali s splošno znanimi dejstvi. Čeprav bi posamezni po tožniku predloženi dokazi utegnili nakazovati zgolj možnost utemeljenosti posameznih očitkov tožnikovih kršitev pogodbenih obveznosti, na katerih temelji izpodbijana odpoved (npr. spornost odobrenega letnega dopusta), to še ne pomeni, da so zatrjevana dejstva nezakonitosti in neutemeljenosti odpovedi v nasprotju s predloženimi dokazi. Ugotavljanje utemeljenosti očitkov in s tem vsebinske zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi bi zahtevalo vsebinsko presojo dokazov, kar pa se v postopku izdaje zamudne sodbe, ki glede na načelo afirmativne litiskontestacije temelji na domnevi priznanja tožnikovih dejanskih navedb kot resničnih, ne opravi. Predloženi dokazi pa niso že a priori, na prvi pogled v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi, kar bi edino omogočalo zaključek, da pogoj za izdajo zamudne sodbe po 4. alineji prvega odstavka 318. člena ZPP ni podan.

8.Po pravilni presoji, da so v obravnavani zadevi podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, jo je sodišče prve stopnje brez nadaljnjega obravnavanja pravilno tudi izdalo. Glede na naravo zamudne sodbe, kot je bila pojasnjena zgoraj, sodišče prve stopnje seveda procesno pravilno ni izvedlo naroka za glavno obravnavo in ni izvajalo dokazov.

9.Pritožbena navedba, da naj bi se tožnik že v decembru 2023 zaposlil v piceriji C., predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10.Ker niso podani uveljavljani dopustni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 338. člena ZPP) niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------

1Pri čemer se zamudna sodba v skladu z drugim odstavkom 338. člena ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 142, 142/2, 142/4, 224, 224/1, 224/4, 318, 318/1, 318/1-1, 318/1-3, 318/1-4, 337, 337/1, 338, 338/2, 350, 350/2, 353

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.