Jedro

Nesrečno naključje, katerega rezultat je nastala škoda, v odsotnosti krivca zanjo ali pa okoliščin, ki pogojujejo objektivno odgovornost, bremeni tistega, ki se mu je pripetilo.

V našem pravu je krivdna odgovornost pravilo, objektivna odgovornost pa izjema in je treba že po splošnem interpretacijskem pravilu izjeme tolmačiti ozko. Bolj konkretno pa velja, da sodobna sodna praksa odškodninskega področja oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari (in dejavnosti), ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same stvari (ali dejavnosti) ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, stvar (ali dejavnost) pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb.

Objektivna odgovornost je pridržana za obravnavanje tistih dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja.

Keramična tla s keramiko manjše zdrsljivosti ne predstavljajo povečane nevarnosti za okolico.

Izrek

Pritožbi toženih strank se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: »1. Toženi stranki W. in L., d. o. o. sta dolžni tožeči stranki J. S. plačati odškodnino v znesku 14.489,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2009 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

2. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.« Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje toženima strankama povrniti pritožbene stroške v znesku 992,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je za škodo tožeče stranke, nastalo 6. 9. 2008 v trgovini L.., druga tožena stranka odgovorna do deleža 50 %, tožnica pa do deleža 50 % (I. tč. izreka). Toženi stranki sta dolžni plačati odškodnino solidarno (II. tč. izreka).

Zoper sodbo sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

Tožnica se pritožuje zoper tisti del I. tč. izreka izpodbijane sodbe, v katerem je bila ugotovljena njena odgovornost do deleža 50 %, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi odgovornost toženih strank do 100 %, vse s stroškovno posledico. Navaja, da ni soodgovorna za njej nastali škodni dogodek. Kritičnega dne je v trgovini hodila z vso skrbnostjo, bila je ustrezno obuta, vreme je bilo sončno, zato je upravičeno pričakovala, da so tla suha oziroma da niso mokra ali spolzka. Meni, da je sodišče pri ugotavljanju soprispevka zmotno uporabilo določbo 10. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) ter se neutemeljeno oprlo na strokovni članek in psihofizične lastnosti tožnice, saj se pravdne stranke nanju niso sklicevale. Vztraja, da o opustitvi dolžnega čiščenja ni mogoče govoriti le tedaj, kadar bi zaposlene popolnoma opustile nadzor nad stanjem nakupovalnih poti ali če bi madež pred padcem tožnice opazile, pa ga ne bi pobrisale, temveč zadošča že ugotovitev, da se trgovina ni čistila glede na sprejete standarde čiščenja. Če bi se zaposlene držale teh standardov, trgovina na dan ogleda ne bi bila umazana, prav tako bi šle prodajalke po padcu tožnice pogledat, če je še kje kaj mokro, pa tega niso storile. Očitno je torej, da je predpisan režim čiščenja eno, praksa pa drugo. Tudi sicer pa gre izpovedbe zaposlenih jemati z rezervo, saj če ne bi izpovedale, da se je trgovina čistila po standardih, bi lahko izgubile službo. Pri drugi toženi stranki torej ni šlo zgolj za naključje, ki ga je v okviru rizikov svojega poslovanja lahko pričakovala, ampak za opustitev dolžnosti skrbnega čiščenja, katerega posledica je bila padec tožnice. Ker mokra in spolzka tla predstavljajo povečano nevarnost (zlasti, če gre za mokra tla, kjer se to ne pričakuje), meni, da je podana tudi objektivna odgovornost. Toženi stranki se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta zoper odločitev sodišča, da je druga tožena stranka za obravnavano nezgodo odgovorna 50 %, medtem ko prva tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi sodišča, da sta toženi stranki dolžni plačati odškodnino solidarno. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne, priglašata tudi stroške pritožbenega postopka. Menita, da razen nastale škode, drugi elementi škodnega delikta niso izkazani. Druga tožena stranka je storila vse, kar je bila dolžna storiti - ima nameščeno ustrezno talno oblogo, ki je varna za hojo v vseh okoliščinah, in urejen strog režim čiščenja, ki se dejansko izvaja. Zgolj zato, ker druga tožena stranka naj ne bi pravočasno zaznala vodnega madeža, pa ji ni mogoče naprtiti odgovornosti oz. ji naložiti odgovornost za naključje. Od druge tožene stranke namreč ni mogoče zahtevati, da nekdo ves čas kroži po trgovini in preverja stanje tal. Poudarjata tudi, da se sodišče ne bi smelo opreti na ugotovitev izvedenca, da vpliva mokre površine na škodni dogodek ni mogoče v celoti izključiti, saj je šlo le za logično sklepanje izvedenca, ki pa ne ustreza standardu gotovosti. Ni torej dokazano, da bi se zdrsnost ploščic v konkretnem primeru povečala za toliko, da bi tudi deloma povzročila padec tožnice, posledično pa ni dokazana niti pravnorelevantna vzročna zveza. Slednjemu v končni fazi ustreza tudi ugotovitev sodišča, da konkretni vodni madež pri rednem teku stvari ne povzroča zdrsa in posledično padca vsakega kupca, zato je še toliko bolj neutemeljena odločitev sodišča, da je druga tožena stranka delno odgovorna za nastalo škodo. Ne gre spregledati, da vse do padca tožnice druga tožena stranka ni obravnavala nobenega podobnega dogodka, četudi so bile slabše vremenske razmere. Vztraja, da je za nesrečo v celoti odgovorna tožnica, ki ni bila dovolj pozorna in previdna, oziroma bi bilo podrejeno njen soprispevek ovrednotiti najmanj na 80 %. Kaj naj bi imelo s padcem opraviti psihofizično stanje in počutje tožnice, kot to navaja sodišče, pa toženima strankama niti ni jasno. Prva tožena stranka še pripominja, da bi sodišče moralo upoštevati pogodbeno dogovorjeno odbitno franšizo med toženima strankama in že iz tega razloga zahtevek zoper njo stranko zavrniti.

Pravdni stranki sta na pritožbi odgovorili, predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba toženih strank je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ne.

Upoštevaje tožbene trditve in v tem obsegu izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno pomembna dejstva, napravilo pa napačen materialnopravni zaključek, da je druga tožena stranka odgovorna tožnici za nastalo ji škodo.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da gre (tudi) za objektivno odgovornost trgovca. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da trgovinska dejavnost ne predstavlja nevarne dejavnosti, mokra tla pa ne nevarne stvari v skladu z določbo 2. odst. 131. čl. OZ. Pritožba tožnice takšni odločitvi nasprotuje in vztraja, da mokre in spolzke ploščice, zlasti tam, kjer se to ne pričakuje, pogojujejo objektivno odgovornost, a neutemeljeno.

V našem pravu je krivdna odgovornost pravilo, objektivna odgovornost pa izjema in je treba že po splošnem interpretacijskem pravilu izjeme tolmačiti ozko. Bolj konkretno pa velja, da sodobna sodna praksa odškodninskega področja oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari (in dejavnosti), ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same stvari (ali dejavnosti) ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, stvar (ali dejavnost) pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb. Podobna, a obrnjena situacija, kjer stvar (ali dejavnost) sama po sebi je nevarna, vendar se jo da nevtralizirati z ustrezno pazljivostjo, prav tako ne spada k pravnemu standardu nevarne stvari ali dejavnosti, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost. Če namreč obstaja možnost očitka neustreznega ravnanja, potem je takšne primere bolj ustrezno presojati v okvirih krivdne odgovornosti in ni razlogov, da oškodovance varuje institut objektivne odgovornosti. Takšen pristop sili tiste, ki ravnajo neustrezno, da svoje ravnanje v prihodnosti uskladijo s tem, kar se od njih glede na njihov položaj pričakuje. Objektivna odgovornost je pridržana za obravnavanje tistih dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja.

Po povedanem je treba zaključiti, da keramična tla s keramiko manjše zdrsljivosti, ne predstavljajo povečane nevarnosti za okolico. Gre za relativno majhno tveganje za nastanek škode oziroma za to, da bo nastala škoda velika.

Po presoji pritožbenega sodišča pa, drugače kot je presodilo prvostopenjsko, tudi krivdnega protipravnega ravnanja drugi toženki ni mogoče očitati. Glede na ugotovljena dejstva pred sodiščem prve stopnje le-tej ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti. Po splošnih življenjskih izkušnjah sicer ni dvoma, da voda na tleh nekoliko poveča njihovo zdrsljivost, vendar je šlo v konkretnem primeru le za manjši vodni madež v trgovini z živili, kar ni neobičajen pojav tudi v suhem vremenu, predvsem pa je toženka dokazala, da ga tudi ob ustrezni skrbnosti ni mogla preprečiti.

Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je tožnica padla in se poškodovala, ker ji je spodrsnilo na majhnem vodnem madežu v trgovini. Ugotovilo je, da so bila tla iz primerne, manj zdrsljive keramike ter da je v trgovini veljal strog režim čiščenja, ki se je dosledno izvajal, saj so tla temeljito očistili vsaki dve uri, vmes pa še po potrebi. Dokazno oceno tako ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče sprejema kot zanesljivo in prepričljivo obrazloženo, saj temelji na izvedenskem mnenju (glede zdrsnosti talnih površin), na izpovedbah prič (o velikosti vodnega madeža in režimu ter izvajanju čiščenja) ter nenazadnje tudi tožnice same, saj je tudi ona izpovedala, da se ji je sicer trgovina zdela urejena. Navedenega ne omajejo pritožbeni očitki o neverodostojnosti prič, zaposlenih pri drugi toženi stranki, češ da naj bi tako izpovedovale, ker so se bale za izgubo službe, saj gre za pavšalna namigovanja. Indic neskrbnega ravnanja naj bi po mnenju pritožbe bil še ta, da zaposlene takoj po tožničinem padcu niso šle pogledat po trgovini, če je še kje kaj mokro, vendar gre v zvezi s tem opozoriti na pojasnilo priče P., da prodajalke tega niso storile zato, ker je tako ali tako nastopilo redno čiščenje.

Po tako ugotovljenem dejanskem stanju sodišče prve stopnje ocenjuje, da strožjega režima čiščenja (še večje skrbnosti) od tožene stranke ni mogoče pričakovati, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, saj je nemogoče in neživljenjsko, da bi vsak trenutek na vsaki točki trgovine nekdo stal in čistil morebitne kapljice in druge madeže, ki povečajo nevarnost zdrsa, saj je med vsakokratnim politjem in čiščenjem nujno neka časovna enota, v kateri se lahko pripeti nesrečen slučaj. Torej niti taka – skrajna – skrbnost ne bi v celoti mogla odpraviti možnosti nesreč, kakršna je tukaj obravnavana. Sodišče prve stopnje pravilno oceni, da je šlo za naključje. Vendar pa je nadaljnje sklepanje, ki na tej podlagi odgovornost (delno) pripiše toženi stranki, napačno in brez podlage. Odgovornost za naključje je pojmovno enaka objektivni odgovornosti, ki, kot je že zgoraj pojasnjeno, ne pride v poštev. Nesrečno naključje, katerega rezultat je nastala škoda, v odsotnosti krivca zanjo ali pa okoliščin, ki pogojujejo objektivno odgovornost, bremeni tistega, ki se mu je pripetilo. (Po oceni sodišča prve stopnje gre delno za naključje (kar torej napačno pripiše toženki), delno pa celo za krivdo tožnice same, ker ni bila dovolj previdna oz. pozorna.) Zmotni pa so tudi razlogi sodbe, da je podana (solidarna) odgovornost prve tožene stranke. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo okoliščino o pogodbeno dogovorjeni odbitni franšizi v znesku, ki presega vrednost tožbenega zahtevka. Tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko bi bilo treba že iz tega razloga zavrniti. Bistvo odbitne franšize je namreč ravno v tem, da se ob nastopu škodnega dogodka obveznost zavarovalnice – prve tožene stranke zmanjša za dogovorjeni znesek odbitne franšize ali drugače: tožnica je upravičena zahtevati le denarni znesek, ki bi ga sicer prva tožena stranka zaradi nastopa škodnega primera morala izplačati drugi toženi stranki, v primeru, da bi druga tožena stranka že plačala odškodnino tožnici, nato pa bi uveljavljala regres pri prvi toženi stranki. (1) V konkretnem primeru bi bil ta denarni znesek 0 EUR. Tako se pokaže, da prva tožena stranka ne more biti stvarno pasivno legitimirana v tej pravdi.

Pritožbeno sodišče je po povedanem torej pritožbi toženih strank ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alinea 358. čl. ZPP), medtem ko je pritožbo tožeče stranke iz istih razlogov zavrnilo kot neutemeljeno (353. čl. ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopenjsko sodbo, je na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP odločilo še stroških postopka, ki pa v konkretnem primeru obsegajo le pritožbene stroške, saj pravdne stranke stroškov na prvi stopnji (še) niso priglasile. Glede na to, da sta toženi stranki s pritožbo v celoti uspeli, jima mora tožeča stranka v skladu s 1. odst. 154. čl. ZPP povrniti njune pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je kot izhodišče za izračun pritožbenih stroškov vzelo vrednost spornega predmeta, ki sta jo kot osnovo za izračun vzeli toženi stranki (tj. 7.244,87 EUR, kot izhaja iz pritožbe), saj velja, da sodišče stranki ne sme prisoditi več stroškov, kot jih priglaša. Sodišče druge stopnje je tako toženima strankama v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) ter na podlagi 1. odst. 155. čl. ZPP kot potrebne priznalo naslednje priglašene stroške: 427,20 EUR za sestavo pritožbe (267 x 1,6, tar. št. 3210 OT), povišanega za 128,16 EUR zaradi hkratnega zastopanja dveh strank (427,20 x 0,3, tar. št. 1200 OT), oboje povišano za 20 % DDV, 5,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev in izdelavo in izročitev dokumentov (tar. št. 6002 in 6000 OT) ter 321,00 EUR za sodno takso (tar. št. 1121 ZST-1). Sodišče kot potrebnega stroška toženima strankama ni priznalo stroška odgovora na pritožbo, saj v ničemer ni vplival na pravdo. Skupaj tako priznani pravdni stroški toženih strank za postopek pred sodiščem druge stopnje znašajo 992,43 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženima strankama v roku 15 dni od prejema te sodbe, sicer pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

(1) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 752/2005.