Jedro

V okviru preizkusov trenutne psihofizične sposobnosti policistov opravljeni test agilnosti s tekom 6X5 m, izveden na tartanu z nezaščiteno boso nogo, predstavlja večjo nevarnost nastanka poškodbe noge kot tek v športnih copatih. Vendar pa zaradi samovoljne tožnikove izvedbe teka brez športnih copatov v nasprotju s pravili posledična škoda ne izvira iz nevarne dejavnosti tožene stranke. Ta je namreč organizirala testni tek 6X5 m tako, da so ga vsi ostali udeleženci opravljali z ustrezno opremo. Tožena stranka je torej organizirala preizkus sposobnosti v običajnih nenevarnih okoliščinah, kar pomeni, da se ni ukvarjala z nevarno dejavnostjo v smislu 1. odstavka 174. člena ZOR v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZOR. Zato ni podlage za ugotovitev objektivne odgovornosti tožene stranke, ampak velja pravilo iz 1. odstavka 154. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo zneska 216.420,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1998 dalje tožeči stranki. Ugotovilo je odškodninsko odgovornost tožene stranke za tožnikovo poškodbo, ki jo je dne 3.10.1995 dobil pri testu fizične sposobnosti, pri čemer pa je znašal tožnikov prispevek k škodi 60%. Za nepremoženjsko škodo je sodišče ugotovilo pravično denarno odškodnino v znesku 800.000,00 SIT in upoštevaje 40% odgovornost tožene stranke in to obremenilo za plačilo zneska 320.000,00 SIT. Prvostopno sodišče je nadalje ugotovilo obseg tožnikove premoženjske škode (izguba na zaslužku z obrestmi) v višini 15.018,50 SIT, kar pa je odštelo od zneska že izplačane odškodnine tožniku iz naslova kolektivnega zavarovanja v znesku 104.856,00 SIT. Preostanek zneska 89.837,00 SIT je prvo sodišče valoriziralo na dan izdaje sodne odločbe in dobljeni znesek 103.579,50 SIT upoštevalo pri določitvi končnega zneska, ki ga je prisodilo kot odškodnino v znesku 216.420,50 SIT. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo še povrnitev 81.006,00 SIT pravdnih stroškov (z zakonitimi zamudnimi obrestmi) tožeči stranki.

Proti zavrnilnemu delu sodbe (vrednost spora za pritožbo je 1.920.000,00 SIT) se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožnik policist, ki je dolžan izpolnjevati dokaze. Subordinacijski princip mu je znan, zato vsa zadeva ni tako poenostavljena, kot je menilo sodišče prve stopnje. Če bi tožena stranka tožniku res prepovedala izvedbo programa 6X5 m ob tem, da je vedela, da copat nima, tožnik tega programa ne bi izvajal. Tožnik se je sicer zavedal, da copat nima in da si jih mora za daljšo progo zunaj sposoditi, ni pa pričakoval, da je tudi za izvedbo 6X5 m nošnja copat nujna. Če bi tožena stranka res kategorično nastopila, kot trdi, da je, potem tožnik programa ne bi izvajal, do nesreče ne bi prišlo, najmanj pa rezultati teka ne bi bili vpisani. Dejstvo je, da je toženka tožniku izvedbo tega programa tiho dovolila. Nasprotna pričevanja delavcev tožene stranke so zavajujoča, predvsem so rezultat bojazni, da bi se tema dvema pričama, če bi pravilno pričala, kaj neprijetnega zgodilo.

Nobenega dvoma ne more biti, da je tožena stranka od tožnika zahtevala izvedbo programa in je zato razmerje krivde napačno. Zaradi opustitve je za nesrečo v celoti odgovorna tožena stranka, le podrejeno tožnik prizna največ 20% svoje lastne odgovornosti.

Nobenega dvoma ni, da je izvedba preverbe teh športnih aktivnosti in zmožnosti nevarno opravilo. Tožena stranka je hotela ugotoviti sposobnost svojih zaposlenih in zahtevala izvedbo programov po njihovih najboljših močeh. Izvedba z največjo močjo pa pomeni zanesljivo višjo stopnjo nevarnosti. Pritožbeno sodišče naj po temelju sodbo spremeni in odloči, da je toženka izključno odgovorna za škodo. Pri odmeri odškodnine se je sodišče oprlo na izvedensko delo in na pričevanje tožnika samega. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče za vse tri nematerialne zahtevke le-te po višini priznati v celoti. Tožnik se je dolgo zdravil in pri tem trpel hude bolečine. Odmerek 250.000,00 SIT zanje ne more predstavljati pravične odškodnine za obseg škode, kot jo je utrpel. Bilo ga je upravičeno strah zaradi izzida zdravljenja. Poškodoval si je nogo in še danes ima posledice. Poškodba noge ga ovira v vsakdanjem življenju in v poklicnem življenju. S spremembo sodbo v tožnikovo korist naj sodišče korigira vse prisojene zahtevke in stroške ter povrne pritožbene stroške.

Proti obsodilnemu delu sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 353. člena ZPP pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je zmotna odločitev prvostopnega sodišča, da je tek 6X5 m po tartanu, ki ga je izvajal tožnik brez športnih copat v okviru svoje službene obveznosti v zvezi z ugotavljanjem fizične sposobnosti, dejavnost, iz katere izvira večja škoda nevarnosti. Tek 6X5 m po tartanu ne predstavlja nevarne dejavnosti, v kolikor se izvaja v ustrezni športni opremi. Tu gre za izključno pravno vprašanje in postavitev izvedenke ni bila potrebna. Ugotovitev sodišča, da bosa nosa na tartanu, kjer se pri teku 6X5 m preverja agilnost, ne utemeljuje klasifikacije nevarne dejavnosti s posluževanjem pravil o vzročnosti. Sodišče je konkretno ugotovilo, da sta D. in Bingo tožnika pozvala, naj opravi tek 6X5 m s športnimi copati in da je bilo tožniku predočeno, naj si od kolegov izposodi copate. Pojmovanje in obrazlaganje pravnega posla nevarne dejavnosti je po mnenju tožene stranke nepravilno in ob predmetni razlagi prihaja do nasprotja pri razlogovanju odločilnih dejstev, kar predstavlja pomanjkljivost, zaradi katerih se sodba ne more ustrezno preizkusiti. Sodišče je nesporno ugotovilo, da je imela tožeča stranka na razpolago vse ukrepe za odklonitev teka v danih pogojih, pa si športnih copat ni niti izposodila in je tek opravila bosa, čeprav bi ga lahko opravila brez sankcij v drugem terminu. Odveč je poudarjati, da bi fizična preprečitev teka tožencu pomenila poseg v njegovo osebno integriteto in s tem tudi protipravno ravnanje. Tožnik je s svojo odločitvijo, da bo tek opravil bos in z opustitvijo opozoril delavcu tožene stranke, ustvaril okoliščine, ki bi lahko vodile do klasifikacije teka na tartanu kot nevarne dejavnosti, ne pa kot ugotavlja sodišče. Slednje ponovno vodi k zaključku, da je tožena stranka izključno sama odgovorna za nastalo škodo, toženi stranki pa ni mogoče pripisati nobene krivde za nastanek škodnega dogodka. Tožena stranka ugovarja tudi višini dosojene odškodnine za posamezne vrste nepremoženjske škode, saj meni, da so glede na naravo same poškodbe previsoke. Za prisojeni strah po mnenju tožene stranke temelj ni podan. Prisojene višine materialne škode niti ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep o stroških, kajti pripravljalni spis tožeče stranke in dopisi sodišču niso v ničemer prispevali k razjasnitvi dejanskega stanja sporne zadeve in jih ni mogoče oceniti kot potrebnih stroškov. Tožena stranka je ves čas nasprotovala postavitvi izvedencev, saj so izvedenska mnenja v zadevi irelevantna.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke tožena stranka pritožbenim navedbam tožeče stranke nasprotuje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Kako je dne 3.10.1995 ob testu fizične sposobnosti policistov in tožnika kot enega od njih prišlo do tožnikove poškodbe med strankami ni sporno. Pri teku 6X5 m po hrapavem tartanu, ki ga je tožnik zaradi preizkusa agilnosti opravljal v okviru različnih preizkusov sposobnosti, je tožnik tekel bos (brez športnih copat), zaradi česar mu je nastala rana na palcu leve noge in odprt sklep palca te noge.

Prvostopno sodišče je v zvezi s točnim potekom testiranja ustrezno ugotovilo dejansko stanje in ga v izpodbijani sodbi natančno obrazložilo, tako da pritožbeno sodišče glede dejanskih ugotovitev nima nobenih pomislekov in jih v celoti sprejema. Tako iz teh dejanskih ugotovitev sledi, da so vsi številni udeleženci testiranja s seboj prinesli svojo športno opremo, tudi športne copate, le tožnik je slednje pozabil doma. Pravilni in prepričljivi so razlogi prvostopnega sodišča, ko ugotavlja, da sta predstavnika tožene stranke tožnika pozvala, naj testni tek 6X5 m opravi s športnimi copati, da pa je bilo nato tožniku dopuščeno, da je ta tek izvedel bos. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe, da je bilo pričama F. D. in Z. B. verjeti, da je bil tožnik predhodno opozorjen in nasprotna pritožbena trditev tožeče stranke, da je taka izpoved prič rezultat neke bojazni, ni z ničemer utemeljena.

Prvostopno sodišče je torej ob zanesljivo ugotovljenem dejanskem stanju zaključilo, da gre za objektivno odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo, češ da tek 6X5 m z boso nogo na tartanu, kjer se preverja agilnost in pri hitrih obratih pride do močnega trenja prstov na hrapavi podlagi, zagotovo predstavlja nevarno dejavnost, ki pomeni večjo nevarnost za poškodbo od povprečne.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča o odgovornosti tožene stranke v smislu 2. odstavka 154. člena ZOR zmoten.

Pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru lahko gre le za krivdno odgovornost po 1. odstavku 154. člena ZOR. V okviru preizkusov trenutne psihofizične sposobnosti policistov opravljeni test agilnosti s tekom 6X5 m, opravljen na hrapavem tartanu z nezaščiteno boso nogo, res predstavlja večjo nevarnosti nastanka poškodbe noge kot tek v športnih copatih. Vendar pa zaradi samovoljne tožnikove izvedbe teka brez športnih copatov v nasprotju s pravili posledična škoda ne izvira iz nevarne dejavnosti tožene stranke. Ta je namreč organizirala testni tek 6X5 m tako, da so ga vsi ostali udeleženci opravljali z ustrezno opremo. Tožena stranka je torej organizirala preizkus sposobnosti v običajnih nenevarnih okoliščinah, kar pomeni, da se tožena stranka ni ukvarjala z nevarno dejavnostjo v smislu 1. odstavka 174. člena ZOR v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZOR. Navedbe tožene stranke v pritožbi, s katerimi ugovarja obstoju njene objektivne odgovornosti, so torej pravilne.

Prvostopno sodišče pa se je v izpodbijani sodbi ukvarjalo tudi s krivdno odgovornostjo in ugotovilo krivdo tožene stranke za tožnikovo škodo (1. odstavek 154. člena ZOR) in nadalje, da je tožnik kot oškodovanec tudi sam pripomogel k nastanku škode (1. odstavek 192. člena ZOR). Razlogi izpodbijane sodbe o krivdnem ravnanju vsake od strank so natančni in prepričljivi in se jim pritožbeno sodišče pridružuje ter hkrati ugotavlja, da nasprotne pritožbene trditve obeh strank, ki skušata svojo krivdo zanikati, niso utemeljene. Za toženo stranko prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da zgolj opozorilo, da tožnik teka 6X5 m ne sme opraviti bos, ni zadoščalo. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da bi tožena stranka morala tek v bosem stanju preprečiti, kar glede na potek testiranja, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče ne bi bilo težko, poleg tega pa je bilo dovolj drugih terminov, v katerih bi tožnik test lahko opravil. Pritožbena trditev, da bi preprečitev teka tožencu pomenila poseg v njegovo osebno integriteto, ni sprejemljiva, saj je tožena stranka teste opravljala v skladu s pravili, kot jih je opisala izvedenka dr.T. Š., pri čemer je povsem normalno, da testov brez ustrezne osebne opreme ni mogoče opravljati in je prepoved opravljanja testa le logična posledica, ki nima nobene zveze s posegom v osebno integriteto posameznika. Po drugi strani je pravilno ugotovljena tudi tožnikova odgovornost, ki je bil opozorjen, da mora test opravljati v športnih copatih in ne bos in ki se je kot vsaj povprečno razgledan človek zavedal in mogel zavedati večje možnosti poškodbe, ko je test kljub opozorilu opravljal bos. Pritožbena trditev, da tožnik ni pričakoval, da je za izvedbo testa 6X5 m nošnja copat nujna, ne drži, glede na opozorilo, ki ga je tožnik dobil, prav tako pa ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje tožeče stranke, da je test pomenil višjo stopnjo nevarnosti, ker je tožena stranka zahtevala izvedbo programov po njihovih najboljših močeh. V celoti je šlo za teste trenutne pripravljenosti, z namenom dobiti zatečeno fizično stanje testirancev (izvedenjsko mnenje dr. T. Š., list. št. 44). Ni šlo za tekmovanje, ni šlo za doseganje norm, ampak za test trenutne pripravljenosti posameznika. Hierarhična struktura policije, subordinacijski princip in podobno ni imel nobenega pomena pri spornem testu, zato je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo tožnikove trditve o tožnikovi nepripravljenosti in hkrati ugotovilo, da ni bilo ovir, da tožnik testov ne bi opravil v drugem terminu, ko bi bil v celoti primerno opremljen. Tožnik je primerno opozorjen ravnal v nasprotju s povprečno skrbnostjo, tako da pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopnega sodišča, da je tožnikov lastni prispevek k nastanku škode v višini 60%, medtem ko je delež toženkine krivde 40%. S tako porazdelitvijo krivde je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbi obeh strank glede temelja sta zato neutemeljeni.

Obe pravdni stranki se pritožujeta glede odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pritožba tožene stranke je zgolj pavšalna, pritožba tožeče stranke pa ponavlja dejanske ugotovitve prvostopne sodbe in zahteva prisojo višjih odškodnin za posamezne vrste nepremoženjske škode.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vse tovrstne pritožbene trditve neutemeljene. Izpodbijana sodba ima tako glede telesnih bolečin, glede strahu in glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti vse odločilne dejanske ugotovitve, ki jih nobena stranka ne izpodbija. Za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z rano na palcu leve noge in z odprtim sklepom palca leve noge je prvostopno sodišče ugotovilo, da je zanje pravična denarna odškodnina v znesku 250.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče navedenemu pritrjuje, saj so upoštevana merila iz 200. člena ZOR in stopnja bolečin ter njihovo tranje ne opravičuje višje odškodnine. Prvostopno sodišče je pravilno upoštevalo pomen prizadete dobrine v konkretnem primeru in pa splošne okoliščine, ki pridejo do izraza v primerjavi z drugimi podobnimi primeri sodne prakse. Tudi za strah je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je primerna denarna odškodnina v znesku 50.000,00 SIT.

Da sploh ni podlage za to odškodnino, kot trdi tožena stranka, ne drži, saj je sodni izvedenec dr. E. S. ugotovil tritedensko tožnikovo realno zaskrbljenost med zdravljenjem, ko je bil tožnik v strahu zaradi možnih posledic poškodbe. Sekundarni strah je bil dovolj trajen, da opravičuje odškodnino, upoštevaje njegovo stopnjo in druge relevantne okoliščine, pa pritožbeno sodišče zaključuje, da odškodnina v znesku 50.000,00 SIT ustreza merilom iz 200. člena ZOR in je v skladu z drugimi primeri sodne prakse. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa prav tako ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev tožeče stranke o nujnosti zvišanja odškodnine. Glede na dejanske ugotovitve o poškodbi in njenih trajnih posledicah, ko prvostopno sodišče podrobno ugotavlja obseg tožnikove zmanjšane sposobnosti za športno, službeno in vsakdanje življenje, čemur nobena stranka ne ugovarja, je višina odškodnine za duševne bolečine zaradi navedenega ustrezna glede na merila iz 200. člena ZOR. Prav so upoštevani stopnja in trajanje duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, tožnikova starost (25 let) in širši družbeni okviri, ki se izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je glede na navedeno tožniku prisojena primerna odškodonina, ki je tudi skladna z odškodninami v drugih primerljivih odškodninskih zadevah sodne prakse in je zato prvostopno sodišče, upoštevaje 200. in 203. člen ZOR pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede premoženjske škode, to je izgube na zaslužku, tožena stranka trdi, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče se z navedenim ne strinja, saj so podrobni razlogi o izgubi na dohodku, o pomenu že izplačane odškodnine in o znesku, ki ga mora plačati tožena stranka, vsebovani na 8. in 9. strani izpodbijane sodbe, tako da je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

Končno tožena stranka izpodbija tudi sklep o stroških in zatrjuje nepotrebnost pripravljalnega spisa tožeče stranke in dopisov sodišču. Pri tem tožena stranka ne navede, kateri pripravljalni spis tožeče stranke naj bi bil nepotreben in prezre, da je tudi sama poslala sodišču več pripravljalnih spisov (pripravljalnih vlog). Ko pa trdi, da ni bilo potrebno postaviti izvedencev, pritožbeno sodišče s tem ne soglaša, saj sodišče ne razpolaga s strokovnimi znanji s področja medicine športa in s področja kirurške stroke, kar vse je potrebovalo pri odločitvi v tej pravdni zadevi. Konkretna odločitev o stroških pa je skladna z uspehom obeh strank in z dejansko potrebnimi stroški, ki jih je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo in odmerilo.

Zaključiti je torej, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti ni bilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP). V tej odločitvi je zajeta tudi zavrnitev predlogov za povrnitev pritožbenih stroškov.