Jedro

Ker je stvarna služnost povezana z gospodujočo nepremičnino in je z njo v razmerju akcesornosti, učinkuje pa v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine ter se ne prenaša kot samostojna pravica, ampak prehaja skupaj z lastninsko pravico na gospodujoči nepremičnini, je novi upnik s predložitvijo notarskega zapisa izročilne pogodbe in zemljiškoknjižnega izpiska izkazal prehod lastninske pravice nanj, s tem pa je izkazal tudi, da je nanj prešla nedenarna terjatev, ki je predmet tega izvršilnega postopka, t.j. Terjatev iz naslova varstva služnostne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne

in se potrdi

sklep sodišča prve stopnje.

Upnik in dolžnik krijeta vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da namesto pokojnega upnika Š. B. v izvršbo vstopi upnik M. B. Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložil dolžnik in v njej navedel, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je do spremembe upnika prišlo na podlagi izročilne pogodbe z dne 19. 10. 2005. Sicer je novi upnik M. B. na podlagi navedene izročilne pogodbe res pridobil solastninski delež na gospodujoči nepremičnini, vendar to ne pomeni, da je terjatev po izvršilnem naslovu iz leta 2004 prešla nanj, saj to iz izročilne pogodbe ne izhaja. Novi upnik ne razpolaga z javno ali po zakonu overjeno listino, iz katere bi izhajalo, da je bila terjatev prenesena nanj. Tudi sicer je bila prevzemnica po izročilni pogodbi poleg novega upnika tudi M. B. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo prejudiciralo odločitev, ki bi morala biti sprejeta v pravdnem postopku, saj je solastnina predstavlja okoliščino, ki pomeni stvarno legitimacijo, ki pa v obravnavanem primeru ni relevantna, ker je treba ugotoviti pravdno upravičenje na podlagi določbe 205. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) oz. na podlagi 24. člena ZIZ, ob čemer mora biti v listini jasno opredeljen prehod terjatve na novega upnika. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter priglasil pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo je upnik nasprotoval dolžnikovim pritožbenim navedbam, predlagal zavrnitev pritožbe in priglasil pritožbene stroške, vendar ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj se v postopku s pritožbo zoper sklep (razen v primerih, določenih v II. odstavku 366. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre) ne uporabljajo določbe o odgovoru na pritožbo (I. odstavek 366. člena ZPP

v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago za vstop novega upnika v izvršilni postopek predstavlja določba III. odstavka 24. člena ZIZ, ki določa, da lahko v primeru, ko pride do spremembe upnika po vložitvi predloga za izvršbo, nov upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj.

Dolžnik pritožbeno neutemeljeno navaja, da novi upnik ni izkazal prehoda terjatve nanj po 24. členu ZIZ. Z notarskim zapisom izročilne pogodbe z dne 19. 10. 2005, opr. št. SV 242/05 in izpiskom iz zemljiške knjige, ki sta javni listini in ki izkazujeta, da je novi upnik do ½ solastnik nepremičnine parc. št. ... k. o. T., je novi upnik izkazal prenos lastninske pravice na navedenem gospodujočem zemljišču nanj. Predmet tega izvršilnega postopka je namreč izvršba zaradi uveljavitve nedenarne terjatve iz naslova varstva služnostne pravice v korist nepremičnine parc. št. ... k. o. T., tj. gospodujočega zemljišča, po izvršilnem naslovu, sodbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 5. 2. 2003, opr. št. P 289/98. Izvršilni naslov sicer res glasi na pravnega prednika novega upnika, vendar je v obravnavanem primeru treba upoštevati ključno dejstvo, da je stvarna služnost pravica lastnika gospodujoče nepremičnine izvrševati za njene potrebe določena dejanja na služeči nepremičnini ali zahtevati od lastnika služeče nepremičnine, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (I. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). To pomeni, da stvarna služnost učinkuje v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine in ne v korist določene osebe. Stvarna služnost je povezana z gospodujočo nepremičnino in je z njo v razmerju akcesornosti. Ne prenaša se kot samostojna pravica, ampak prehaja skupaj z lastninsko pravico na gospodujoči nepremičnini, zato je aktivno procesno legitimacijo v obravnavanem primeru nujno presojati v odvisnosti od navedenih materialnopravnih določb, kot je to v izpodbijanem sklepu pravilno storilo sodišče prve stopnje.

Obrazloženo pa pomeni, da je v tem izvršilnem postopku uveljavljena nedenarna terjatev, ki je na podlagi izvršilnega naslova učinkovala v korist takratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, Š. B., prešla na novega (so)lastnika gospodujoče nepremičnine, M. B. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožbene navedbe, da bi morala v izvršilni postopek na strani upnika vstopiti tudi druga prevzemnica po izročilni pogodbi, M. B., niso utemeljene. Stvarna služnost ni deljiva pravica, zato je solastniki gospodujoče nepremičnine ne izvršujejo le v mejah svojih solastninskih deležev, ampak v celoti, kot to zahtevajo potrebe gospodujoče nepremičnine (I. odstavek 213. člena SPZ), kar pomeni, da je treba vsakemu posameznemu solastniku priznati pravico, da zahteva varstvo stvarne služnosti, zato v obravnavanem primeru ne gre za nujno sosporništvo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 1. 1994, opr. št. II Ips 450/93).

Pritožbeno sodišče po opisanem zaključuje, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, v postopku na prvi stopnji pa ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Z ato je pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik sam krije svoje stroške, ki so mu nastali z vložitvijo pritožbe, saj z njo ni bil uspešen, zato ti v obravnavanem primeru niso bili potrebni za izvršbo oz. mu jih upnik ni neutemeljeno povzročil, prav tako pa mora stroške, priglašene v odgovoru na pritožbo sam kriti upnik, saj tudi ti za izvršbo niso bili potrebni (V. odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s

I. odstavkom 165. člena ZPP, I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).