Jedro

Stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da s taksno obveznostjo ni bila seznanjena, ker plačilnega naloga od svojega pooblaščenca ni prejela.

Sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če spozna, da je stranka iz upravičenih razlogov zamudila narok oziroma rok za opravo določenega procesnega dejanja. Vzrok za zamudo je opravičljiv, če ga stranka kljub zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 3. 2010 ugotovilo, da je tožnikova pritožba zoper sodbo II P 3850/2007 z dne 30. 10. 2009 umaknjena, ker tožnik v postavljenem roku ni poravnal sodne takse.

S sklepom z dne 4. 6. 2010 pa je sodišče zavrglo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem je predlagal, da se postopek vrne v fazo ponovnega poziva na plačilo sodne takse.

Zoper oba sklepa se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. V pritožbi zoper sklep z dne 17.3.2010 očita sodišču, da je kršilo materialno pravo, ko je uporabilo določbo 105.a člena noveliranega Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP). Ker gre za pritožbeni postopek in zadevo iz leta 2007, bi moralo sodišče upoštevati takrat veljavna določila. Tudi v pozivu za plačilo sodne takse za sodbo se sodišče ni sklicevalo na uporabo 105.a člena ZPP. Nadalje navaja, da ni bil seznanjen s svojo taksno obveznostjo, zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, materialno pravo pa napačno uporabljeno. Tožnik je bil v kritičnem obdobju veliko odsoten iz službenih in zdravstvenih razlogov in torej pošta ni bila dvignjena oziroma je bila ob poplavi reklamnih papirjev prezrta. Poleg tega je imel na splošno težave z dostavo pošte in bi lahko prišlo do tega, da sodne pošiljke od svojega pooblaščenca ni prejel. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nadaljevanje postopka.

V pritožbi zoper sklep z dne 4.6.2010 tožnik poudarja, da so razlogi za zamudo, ki jih je obrazložil v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, subjektivne in objektivne narave in so opravičljivi. Ovir, ki jih uveljavlja, tožnik in njegov pooblaščenec nista mogla predvideti, bile so izven njunega vpliva in bi jih lahko sodišče opredelilo kot višjo silo. Službene in zdravstvene težave so opisane in bi jih lahko zaslišan v postopku opisal tudi tožnik sam. Sodišče prezre objektivne okoliščine, povezane z dostavo pošte. Notorno dejstvo je, da pošta pogosto zaide med reklamne papirje. Pošta očitno ni prišla do tožnika iz verjetno predvsem objektivnih razlogov nedostave na njegov naslov, za kar tožniku in njegovemu pooblaščencu ni mogoče pripisati krivde. Sodišče tako posplošuje, ko pravi, da so ovire v komuniciranju med tožnikom in pooblaščencem, stvar njunega notranjega razmerja. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Pritožbi sta bili vročeni toženki, ki je odgovorila na pritožbo zoper sklep z dne 17.3.2010. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep II P 3805/2007 z dne 17.3.2010: Plačilo sodne takse za pritožbo je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za izvedbo pritožbenega postopka (105.a člen ZPP v zvezi z 8. členom ter 1. točko 1. odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (2); v nadaljevanju ZST-1). Stranka mora plačati sodno takso ob vložitvi pritožbe oziroma najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. V nasprotnem primeru se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 105.a člena ZPP).

V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik v roku, ki ga je je določilo sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, ni plačal sodne takse za pritožbo, vloženo zoper sodbo II P 3805/2007 z dne 20.10.2009. Tožnik je bil z obveznostjo plačila sodne takse in s posledicami neplačila seznanjen v pravnem pouku navedene sodbe, ki mu je bila vročena dne 9.12.2009 in v plačilnem nalogu, ki mu je bil vročen dne 25.1.2010. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da tožnik s svojo taksno obveznostjo ni bil seznanjen.

Plačilni nalog je bil tožniku pravilno vročen v skladu s 137. členom ZPP, ki določa, da se stranki, ki ima pooblaščenca, pisanja vroča pooblaščencu. V takšnem primeru se šteje, da je z vročitvijo pisanja pooblaščencu, vročitev opravljena stranki osebno, od takrat pa se tudi šteje, da je stranka z vsebino pisanja seznanjena. Na stranki je nadalje odgovornost, da zagotovi nemoteno in potrebno komuniciranje s pooblaščencem. To je stvar njunega notranjega razmerja, ki na pravilnost vročitve nima nobenega vpliva. Tožnik se torej ne more uspešno sklicevati na to, da s taksno obveznostjo ni bil seznanjen, ker plačilnega naloga od svojega pooblaščenca ni prejel. Ker tožnik v postavljenem roku sodne takse ni poravnal, je sodišče v skladu 105.a členom ZPP pravilno štelo, da je pritožba umaknjena. Pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava je torej neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 105.a člena ZPP, ki je bil uzakonjen z novelo ZPP-D (3). V prehodnih določbah novele je določeno, da se v pritožbenem postopku uporablja zakon, ki je veljal ob izdaji prvostopenjske odločbe (130. člen ZPP-D) (4). V tej zadevi je bila sodba na prvi stopnji izdana 30.10.2009, torej v času, ko je bil ZPP-D že v veljavi (5). Nerelevantne so v tej zvezi pritožbene navedbe, da se sodišče pri izdaji plačilnega naloga za sodbo, ni sklicevalo na določbo 105.a člena ZPP, saj se ta zakonska določba nanaša le na določene vloge strank ne pa tudi na sodbe in druga sodna pisanja.

Glede pritožbe zoper sklep II P 3805/2007 z dne 4.6.2010: Sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če spozna, da je stranka iz upravičenih razlogov zamudila narok oziroma rok za opravo določenega procesnega dejanja (1. odstavek 116. člena ZPP). Sodišče odloči o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje brez naroka, če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga (2. odstavek 120. člena ZPP). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje brez razpisa naroka zavrnilo predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje z utemeljitvijo, da je predlog podan iz očitno neupravičenih razlogov.

Tožnik je zamudo roka za plačilo sodne takse opravičeval z navedbami, da od svojega pooblaščenca ni prejel plačilnega naloga, ker bodisi pošta zaradi težav z dostavo ni bila dostavljena na njegov naslov bodisi je bila med reklamnim papirjem prezrta bodisi zaradi njegove odsotnosti (iz službenih in zdravstvenih razlogov) ni bila dvignjena. Višje sodišče v celoti sprejema odločitev in razloge sodišča prve stopnje, da tak predlog ni utemeljen, saj glede na povzete trditve ni mogoče zaključiti, da je tožnik rok zamudil iz upravičenih razlogov.

Vzrok za zamudo je opravičljiv, če ga stranka kljub zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, skrbnost stranke zahteva, da po podelitvi pooblastila pooblaščencu, zagotovi nemoteno in potrebno komunikacijo z njim (6). Zlasti to velja za konkretni primer, ko je tožnik že prejel sodbo, zoper katero je bila vložena pritožba in v kateri je bil opozorjen na obveznost plačila sodne takse za pritožbo ter na posledice neplačila. Tožnik se tako ne more uspešno sklicevati na težave, ki naj bi jih imel z dostavo pošte, še manj pa na reklamne papirje, zaradi katerih naj bi prezrl pošiljko s plačilnim nalogom, saj je na posamezniku obveznost, da skrbno pregleda svojo pošto oziroma da na ustrezen način uredi morebitne težave.

Predlagatelj se sklicuje tudi na odsotnost iz službenih in zdravstvenih razlogov, a, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, svojih trditev ne konkretizira. Tožnik ne pojasni, zaradi kakšnih razlogov konkretno naj bi bil odsoten, zatrjevane odsotnosti časovno in krajevno ne opredeli niti ne pove ničesar o njeni nepredvidljivosti. Gole navedbe ˝odsotnost zaradi zdravstvenih in službenih razlogov˝ glede na zgoraj pojasnjen pomen pravnega standarda ˝opravičenih razlogov˝ ni mogoče šteti kot opravičeno zamudo. Tožnik pomanjkljivih trditev tudi ne bi mogel dopolniti s svojim zaslišanjem. Izpovedba stranke je dokaz, ti pa so v pravdnem postopku namenjeni preizkusu utemeljenosti spornih trditev in z njimi ni mogoče nadomeščati pomanjkljivih trditev pravdnih strank.

Okoliščine, ki jih navaja tožnik kot razlog za zamudo, torej niso bile nepredvidljive oziroma izven vpliva tožnika in njegovega pooblaščenca. Tudi, če bi se njegove trditve izkazale za resnične, tako ne bi utemeljevale vrnitve v prejšnje stanje, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožnikov predlog brez razpisa naroka zavrnilo.

Ker so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se izpodbijana sklepa potrdita (353. člen ZPP).

Z vložitvijo odgovora na pritožbo toženka na svoj procesni položaj ni mogla vplivati, ta torej ne prestavlja potrebnega stroška (155. člen ZPP), zato mora toženka sama kriti stroške odgovora na pritožbo.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 37/2008. (3) Ur. l. RS, št. 45/2008. (4) Tako dr. A. Galič v dr. L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, 2009, str. 752. (5) Tako dr. A. Galič v dr. L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, 2005, str. 486. (6) ZPP-D je pričel veljati 1. oktobra 2008.