Jedro

Prepoved voženj ob dejstvu, da je tožnik z dejanjem samopomoči vzpostavil prejšnje posestno stanje, nima vpliva na odločitev, ali je tožnik soposestnik zemljišča, po katerem opravlja vožnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženki naložilo opustitev parkiranja vozila na poti, ki vodi po njeni parceli štev. 748 k.o. X. in s tem oviranje tožnikov pri prevozih s traktorjem in kmetijskimi pripomočki do lastnih zemljišč. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo in glede stroškov postopka odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnikom pravdne stroške v znesku 778,04 EUR z obrestmi v primeru, da obveznosti ne bo pravočasno poravnala.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje toženka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani prvo in drugo točko sodbe spremeni tako, da zahtevka zavrne oziroma podrejeno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je ugotovilo, da predložene fotografije izkazujejo, da spornega dne uporaba poti mimo vozila ni bila možna, toženka pa na prošnjo tretjega tožnika, da umakne avto s poti, le-tega ni storila. Pritožnica namreč meni, da je s tem, ko je pomladi leta 2008 na sporno pot namestila sporna kovinska vrata in jih zaklenila z obešanko, ki je bila tudi takoj preščipnjena ter tožnikom prepovedala vožnje, jasno manifestirala svojo voljo, da prevozov preko svojega zemljišča ne dovoljuje več. Od tedaj dalje po njenem mnenju tožniki sporne poti niso imeli več v posesti. Na to kaže tudi okoliščina, da je tretji tožnik za potrebe prevoza preko dvorišča toženke toženko vsakokrat vprašal za dovoljenje za prevoz. Zloraba zaupanja toženke na način, da so se prevozi preko njenega dvorišča izvajali v času njene odsotnosti, pa po mnenju toženke izključuje pravico do varovanja posesti. Nadalje toženka ugovarja aktivni legitimaciji prvo in drugo tožeče stranke. Iz trditvene podlage, ki jo v tožbi podaja tožeča stranka izhaja, da je bila posest motena le napram tretjemu tožniku, saj bi naj le on uporabljal sporno pot oziroma izvajal prevoze s traktorjem. Tožeča stranka ne navaja na kakšen način naj bi posest sporne poti izvajali tudi prvo in drugo tožeča stranka, prav tako tudi ne ponudi nobenega dokaza. Tudi iz obrazložitve sklepa prvega sodišča ne izhaja, da naj bi pred nastankom motenja imeli sporno pot v posesti vsi trije tožniki. Sklep prvega sodišča tako o odločilnih dejstvih nima razlogov, je pomanjkljiv in se ne da preizkusiti. Po mnenju pritožnice pa je napačna tudi odločitev glede pravdnih stroškov, saj bi moralo sodišče o njih odločiti upoštevaje uspeh strank v postopku glede na okoliščino, da tožniki s tožbenim zahtevkom niso v celoti uspeli. Pritožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožniki so v odgovoru na pritožbo predlagali zavrnitev pritožbe, saj menijo, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Zahtevajo povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

V okviru posestnega varstva se varuje že gola dejanska oblast na stvari, zato sta za odločitev v motenjskem sporu odločilni dejstvi le zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pravica do posesti ali dobrovernost posestnika nista pomembni. Pravico do posestnega varstva ima tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo ali na skrivaj (1. in 2. odstavek 33. člena Stvarno pravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ). Toženka sama je priznala, da je tretje tožnik po tistem, ko je v mesecu juniju 2008 preko poti namestila vrata in jih zaklenila, prežagal verigo, odprl vrata in opravljal prevoze tudi ob prilikah, ko je bila ona prisotna. To pa pomeni, da se je tretje tožnik poslužil samopomoči v smislu določbe 31. člena SPZ in na ta način vzpostavil soposest ter opravljal vožnje v skladu s potrebami. Dejstvo, da je toženka vožnje prepovedala, na tožnikovo ravnanje, ko je vzpostavil stanje soposesti, pa ni več ustrezno reagirala, saj je pojasnila, da po tistem vrat ni več zaklepala, tožnik pa je vožnje kljub temu opravljal, ob zgoraj citiranem določilu 33. člena SPZ nima za tožnika nobenih pravnih posledic glede presoje, ali je bil soposestnik. Ker je vožnje opravljal, je soposestnik bil, zato ima tudi pravico do posestnega varstva. Pritožbena trditev, da je tožnik vozil le z vsakokratnim dovoljenjem toženke, ni utemeljena, saj toženka kaj takega ni trdila. Pojasnila je, da je v času od junija do decembra 2008 parkrat videla tožnika, ko je peljal po sporni poti, dvakrat pa je na njegovo prošnjo umaknila na poti parkirano vozilo. Ker vozila ni hotela umakniti tudi 10.12.2008 kljub tožnikovi prošnji, ker je imel tega dne potrebo po vožnjah, saj je iz gozda vozil drva, to dejanje nedvomno predstavlja motilno ravnanje, saj je z njim tožniku onemogočila dotedanji način izvrševanja soposesti (35. člen SPZ).

Prva dva tožnika sta solastnika pretežnega dela zemljišč, v korist katerih so se opravljale vožnje po sporni poti, saj je tretji tožnik lastnik le ene parcele. Toženka je to okoliščino priznala že v odgovoru na tožbo kot nesporno. Njuni aktivni legitimaciji v teku postopka na prvi stopnji ni ugovarjala. Tretje tožnik je očitno njun sin, ki živi na kmetiji in obdeluje zemljo. Lastnik nepremičnine, pa tudi če bi bil le posredni posestnik, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, glede na to, da prva dva tožnika na kmetiji živita in delata, je nedvomno aktivno legitimiran za vložitev motenjske tožbe. Glede na to, da vprašanje aktivne legitimacije v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, je povsem logično, da sodišče prve stopnje ob nespornem dejstvu, da sta prva dva tožnika solatnika zemljišč, temu vprašanju ni posvečalo pozornosti in v izpodbijanem sklepu tudi ni navedlo razlogov o tem. Aktivna legitimacija je stvar materialnopravne presoje. Ob upoštevanju zgoraj navedenih razlogov pritožbeno sodišče nima pomislekov o tem, da sta poleg tretje tožnika tudi njegova starša kot solastnika kmetije upravičena do posestnega varstva, pa čeprav vožnje s kmetijskimi stroji neposredno opravlja samo tretje tožnik.

Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo v skladu z določbo 3. odstavka 154. člena ZPP, ki pravi, da sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede takšne odločitve kljub delni zavrnitvi zahtevka, saj je pravilna ocena, da z zavrnilnim delom niso nastali dodatni stroški. Vse priče, ki so bile zaslišane na drugi obravnavi, so namreč izpovedale tako o okoliščinah, ki so bile pomembne za odločitev v ugodilnem delu kot v zavrnilnem delu.

Na podlagi navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, v postopku ni storilo zatrjevane kršitve določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti kršitev absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti glede na določbo 2. odstavka 350. člena ZPP. Odločitev prvostopnega sodišča je materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s členom 366. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Toženka s pritožbo ni uspela, zato po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so tožnikom nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo niso navedli nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da tožniki sami nosijo stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.