Jedro

Tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije je na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka dne 7.1.2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da ima odločitev sodišča zanjo hude posledice in da v sodni praksi ni enotnosti o pravnem vprašanju, ki naj bi bilo bistveno za odločitev.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnica izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07 - sklep US) zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Tolmin z dne 8.6.2006 v zvezi z zavrnilnim delom odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 2.3.2007, s katero je ministrstvo odpravilo izpodbijano prvostopno odločbo v delu 1. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za vračilo v naravi parc. št. 15 k.o. .A. in zadevo v tem delu vrnilo v ponovno odločanje, v ostalem pa pritožbo zavrnilo. Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se članom bivše agrarne skupnosti A. zavrne zahtevek za vračilo v naravi tam navedenih parcel ter da zanje lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po presoji vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Revidentka smiselno uveljavlja dovolitev revizije po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revidentka zatrjuje neenotnost prakse sodišča prve stopnje glede ugotavljanja obstoja ovir za vračanje premoženja v naravi v smislu drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 – odl. US) za primer, ko je stanje zemljišča v naravi drugačno od vrste rabe, vpisane v uradnih evidencah. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, saj je sodišče prve stopnje pri presoji izhajalo iz dejanskega stanja, da je stanje spornega zemljišča v naravi enako vrsti rabe, razvidni iz podatkov o uradni evidenci zemljišč. Pri odločitvi je namreč izhajalo iz dejanskega stanja, da je sporno zemljišče tudi v naravi odlagališče komunalnih odpadkov (zazidano stavbno zemljišče). Ker torej vprašanje, glede katerega revidentka zatrjuje neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, v obravnavanem primeru ni bistveno za odločitev, revizije na tej podlagi ni mogoče dovoliti.

Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji vrhovnega sodišča revidentka trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije ni izpolnila zgolj s trditvijo, da ima izpodbijana odločitev zanjo hude posledice. Revidentka bi morala namreč navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in razloge, zaradi katerih so te posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Šele če bi revidentka navedla in izkazala konkretne posledice in razloge, bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanjo res zelo hude posledice. Ker revidentka tega ni storila, ni izkazana izpolnjenost pogoja za dovolitev revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na to da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.