Jedro

Do problematike ali je mogoče izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so bili odrejeni v drugi zadevi v zvezi z drugim kaznivim dejanjem in zoper drugo osebo, uporabiti kot dokaz tudi v kazenskem postopku zoper tretje osebe, se je opredelilo že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017, ko je v 41. točki zapisalo, da ko je „prvotni namen pridobitve izsledkov PPU potrjen oziroma „validiran“ s pravočasnim začetkom kazenskega pregona za kaznivo dejanje iz sodne ali tožilske odredbe, se gradivo naprej hrani, dokler se hrani kazenski spis.“ in da je „mogoče uporabiti izsledke PPU tudi v kazenskem postopku zoper osebo, glede katere ukrep ni bil odrejen, oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep ni bil odrejen (če gre za „kataloško“ kaznivo dejanje), če seveda ne gre za naklepne zlorabe organov pregona.“ Takšni razlagi je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom kot neutemeljene zavrnilo predloge zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C., Č. Č. in družbe D. d. o. o. za izločitev dokazov.

2. Zoper sklep so se pritožili: - zagovorniki obtoženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev obtoženčevih ustavnih pravic. Predlagali so, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi obtoženčevemu predlogu oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v „ponovno obravnavo“; - zagovorniki obtožene B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in „nepravilno ugotovljenega“ dejanskega stanja. Predlagali so, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obtoženkinih zagovornikov za izločitev dokazov ugodi; - zagovorniki obtožene pravne osebe D. d. o. o. zaradi kršitev določb kazenskega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in „zmotne uporabe materialnega prava“. Predlagali so, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in predlogu za izločitev dokazov ugodi ter izloči vse nedovoljeno pridobljene dokaze.

3. Na pritožbe je v enotni vlogi odgovoril okrožni državni tožilec E. E. s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije. Predlagal je, da pritožbeno sodišče vse tri pritožbe zavrne kot neutemeljene.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. Pritožbi zagovornikov obtožene B. B. in obtožene pravne osebe ter delno tudi pritožba zagovornikov obtoženega A. A. so usmerjene v izpodbijanje odločitve prvostopenjskega sodišča, da zavrne predlog za izločitev dokazov – izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov (PPU), ki izvirajo iz spisa Pp 2/2014, pridruženega kazenski zadevi X K 21290/2014. Pritožniki navajajo, da so bili prikriti preiskovalni ukrepi v zadevi X K 21290/2014 odrejeni zoper obtoženega A. A. in ne zoper obtoženo B. B. ali obtoženo pravno osebo. Tudi zahteva za preiskavo v zadevi X K 21290/2014 je bila posledično vložena le zoper obtoženega A. A. Pritožniki skladno trdijo, da izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so bili odrejeni v drugi kazenski zadevi in zoper drugo osebo, ni mogoče uporabiti zoper obtoženo B. B. in obtoženo pravno osebo, saj slednji nista bili subjekta odredbe o prikritih preiskovalnih ukrepih Pp 2/2014 z dne 18. 4. 2014. 6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v 12. točki izpodbijanega sklepa že v celoti in pravilno odgovorilo na vprašanje, ali je mogoče izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so bili odrejeni v drugi zadevi v zvezi z drugim kaznivim dejanjem in zoper drugo osebo, uporabiti kot dokaz tudi v kazenskem postopku zoper tretje osebe. Kot je pravilno in prepričljivo pojasnilo prvostopenjsko sodišče, se je do te problematike opredelilo že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017, ko je v 41. točki izrecno zapisalo, da ko je „prvotni namen pridobitve izsledkov PPU potrjen oziroma „validiran“ s pravočasnim začetkom kazenskega pregona za kaznivo dejanje iz sodne ali tožilske odredbe, se gradivo naprej hrani, dokler se hrani kazenski spis.“ in dalje, da je „mogoče uporabiti izsledke PPU tudi v kazenskem postopku zoper osebo, glede katere ukrep ni bil odrejen, oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep ni bil odrejen (če gre za „kataloško“ kaznivo dejanje), če seveda ne gre za naklepne zlorabe organov pregona.“ Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa je takšni razlagi pritrdilo tudi Vrhovno sodišče RS. Le-to je v sodbi I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021 navedlo, da se s prikritimi preiskovalnimi ukrepi zbrano gradivo v situacijah, ko je bil prvotni namen pridobitve izsledkov ukrepov "validiran" s pravočasnim začetkom kazenskega pregona, hrani dokler se hrani kazenski spis (prvi odstavek 154. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)). Pri tem je ključno, da ne gre za splošno, neselektivno hrambo pridobljenega gradiva, ki bi posegala v pravico „prvotnega“ osumljenca (iz odredbe) do varstva osebnih podatkov iz prvega odstavka 38. člena Ustave. V času hrambe gradiva lahko vznikne potreba uporabe izsledkov preiskovalnih ukrepov v kazenskem postopku zoper osebo, glede katere prikriti ukrepi sicer niso bili odrejeni, je pa bila tudi slednja slučajno zaznana pri izvajanju ukrepov, vse dokler ne gre za naklepne zlorabe organov pregona (kar v konkretnem primeru ni niti zatrjevano niti izkazano).1

7. Iz povzetega je jasno razvidno, da je povsem zakonito, da državni tožilec, ki ima dostop do hranjenih kazenskih spisov, izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov uporabi kot dokaz tudi v drugem kazenskem postopku zoper osebo, glede katere ukrep ni bil odrejen. Prikriti preiskovalni ukrepi se vselej izvajajo zoper točno določeno osebo in za konkretno kaznivo dejanje (prvi odstavek 152. člena ZKP). Podatke, pridobljene z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis. Vendar mora državni tožilec v roku dveh let od prenehanja izvajanja teh ukrepov vložiti obtožni akt, zahtevo za preiskavo oziroma predlagati, odrediti ali izvesti kakšno drugo aktivnost, ukrep ali preiskovalno dejanje, usmerjeno v pregon v odredbi konkretiziranega osumljenca za v odredbi opredeljeno dejanje, in tako izsledke prikritih ukrepov „validirati“, sicer se pridobljeno gradivo uniči (prvi in drugi odstavek 154. člena ZKP). Kot je v zgoraj omenjeni sodbi I Ips 44415/2010 pojasnilo Vrhovno sodišče RS, je namen določb četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP preprečiti, da bi se neselektivno hranili osebni podatki posameznikov, čeprav bi bilo jasno, da izsledkov prikritih ukrepov tožilstvo ne potrebuje za namen, za katerega so bili pridobljeni – torej za potrebe kazenskega pregona oseb, zoper katere so bili odrejeni preiskovalni ukrepi, ter zaradi kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi so bili odrejeni. Posledično so izsledki odrejenih prikritih ukrepov „validirani“ takrat, ko je odreditev teh ukrepov upravičena glede na prvotni namen njihove odreditve, torej glede kaznivega dejanja in v odnosu do osebe, zoper katero so bili odrejeni.2 Vendar se lahko zgodi, da organi pregona med izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov zasledijo tudi tretje osebe ali druga kazniva dejanja, ki niso zajeti v odredbi, na podlagi katere se ukrepi izvajajo. V skladu z doktrino neizogibnega odkritja ni nobene ovire, da se tako pridobljeni podatki ne bi mogli uporabiti kot dokaz v morebitnih drugih kazenskih postopkih. Ker gre za nepričakovane podatke je tudi logično, da le-ti ne morejo biti podvrženi omejitvi dveletnega roka od konca izvajanja ukrepov, temveč je organom pregona potrebno omogočiti primeren čas, da opravijo ustrezne dodatne poizvedbe in pridobijo dodatno dokazno gradivo v zvezi z novimi informacijami, na katere so naleteli po naključju.

8. Kot navajajo zagovorniki obtožene pravne osebe je z odločbo U-I-246/14-20 sicer Ustavno sodišče RS res ugotovilo neustavnost prvega odstavka 154. člena ZKP. Vendar se omenjena zakonska določba nanaša le na namen hrambe izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov. Slednje ne vpliva na istočasno pojasnilo Ustavnega sodišča RS, na kakšen način je mogoče uporabiti izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov. Zagovorniki obtožene B. B. tako nimajo prav, ko trdijo, da naj bi zgoraj opisana razlaga določbe 154. člena ZKP razširjala namene hrambe izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov tudi za namen drugih kazenskih postopkov. Nedvomno je, da se izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov lahko hranijo le za namen uspešne izvedbe kazenskega postopka in zavarovanja pravice obdolženca do obrambe. Uporabijo pa se lahko tako za namen kazenskega postopka, v katerem so bili zakonito pridobljeni, „validirani“ in shranjeni, kot tudi za namen drugih kazenskih postopkov, pod poprej opisanimi pogoji. Vse navedeno pa je ustrezno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu.

9. Zaradi zgoraj pojasnjenega niso utemeljene pritožbe v delih, kjer izpodbijajo odločitev glede izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov.

10. Zagovorniki obtoženega A. A. v pritožbi nadalje trdijo, da prvostopenjsko sodišče ni opravilo testa sorazmernosti v zvezi z zvočnimi posnetki telefonskih pogovorov obtoženega A. A., oziroma da sorazmernosti ni prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do vprašanja sorazmernosti odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepov povsem ustrezno opredelilo v 17. točki izpodbijanega sklepa. Pojasnilo je, da je bil predlog za izločitev dokazov v tem delu nekonkretiziran oziroma pavšalen. Pri tem pritožbeno sodišče pritrjuje odgovoru na pritožbe, da zatrjevane nesorazmernosti ne obrazloži niti pritožba. Povsem razumljivo je, da na neobrazložene trditve prvostopenjsko sodišče niti ni moglo podrobneje odgovoriti, temveč se je sklicevalo na obrazložitve odredb glede prikritih preiskovalnih ukrepov v zadevi Pp 2/2014, ki jim je utemeljeno pritrdilo.

11. Nadalje zagovorniki obtoženega A. A. izpodbijanemu sklepu nasprotujejo tudi glede uradnih zaznamkov o razgovoru z obtoženima B. B. in Č. Č. Trdijo, da gre dejansko za zapisnika o zaslišanju osumljencev, ker je na listinah navedeno, da so bile sestavljene na podlagi 148.a člena ZKP. Vendar se pritožbeno sodišče tudi v tem delu v celoti pridružuje zaključkom iz 19. točke izpodbijanega sklepa, da gre za očitno pisno pomoto. Kot navaja državni tožilec v odgovoru na pritožbe, je prvostopenjsko sodišče pravilno dalo prednost vsebini pred obliko listine. Pri tem pritožniki niti ne pojasnijo, kako naj bi ta pisna pomota vplivala na pravni položaj obtožencev ali potencialno na izid predmetne zadeve. Tako iz naziva, kot tudi iz same vsebine listin je namreč jasno razvidno, da gre dejansko za uradne zaznamke, ki so nastali na podlagi razgovorov z osumljencema, ki sta bila pravilno poučena o svojih pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP, pa si nista vzela zagovornika. Gre za zakonito pridobljena uradna zaznamka, ki se ju kot takih iz spisa ne izloča. Tudi v tem delu se tako pritožbeno sodišče pridružuje zaključkom izpodbijanega sklepa.

12. Glede na vse zgoraj navedeno in ker tudi ni našlo pomanjkljivosti, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbeno sodišče vse tri pritožbe zavrnilo kot neutemeljene.

1 Sodba VSRS I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021, tč. 76. 2 Odločba USRS U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017, tč. 41.