Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 1049/2020-15

ECLI:SI:UPRS:2023:I.U.1049.2020.15 Upravni oddelek

davek od premoženja obnova postopka predlog za obnovo postopka nova dejstva in novi dokazi hišna preiskava potek dogodka prevod listine odločanje na podlagi listine v tujem jeziku
Upravno sodišče
8. junij 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Okoliščina glede poteka preiskave pri tretji osebi v povsem drugem postopku, sama po sebi ničesar ne pove o poteku preiskave pri A. A. oziroma o tem, koliko gotovine so policisti ob preiskavi našli. Zato to dejstvo ne izpolnjuje pogojev po prvem odstavku 89. člena ZDavP-2, torej da bi šlo za dejstvo in dokaz, ki bi mogel sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo navedeno ali uporabljeno v prejšnjem postopku.

A. A. je bil s tem, da je prvostopenjski organ pridobil te listine od C., v postopku seznanjen, prav tako je bil seznanjen z njihovo dokazno oceno. To pa obenem pomeni, da je imel možnost vpogleda v te listine, možnost preveritve vsebine in možnost ugovora glede njihove dokazne presoje. Prav tako je imel možnost ugovarjati domnevno procesno kršitev neprevajanja listine v tujem jeziku zaradi domnevnega nerazumevanja tujega jezika s strani pooblaščenih oseb, kot tudi samo dokazno oceno. A. A. ni bil dolžan priskrbeti prevoda listin v tem postopku, vendar pa to ne pomeni, da te možnosti ni imel in da bi bil kakor koli omejen pri ugovarjanju dokazni oceni v zvezi s temi listinami, pri čemer se je sam odločal, ali bo to svojo pravico uveljavljal na podlagi prevedenih oziroma neprevedenih listin.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo na podlagi 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nadomestila sklep št. DT 0610-3361/2011-100 z dne 19. 6. 2018, s katerim je predlog pok. A. A. za obnovo postopka sprva nepravilno zavrgla kot prepoznega, obenem pa je zavrnila njegov predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, št. DT 0610-3361/2011-86 08-230-06 z dne 28. 5. 2013. Zavezanec za davek stroškov ni zahteval, davčnemu organu posebni stroški niso nastali, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Davčni urad Maribor z odločbo št. DT 0610-3361/2011-86 08-230-06 z dne 28. 5. 2013 A. A. za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2009 odmeril davek na podlagi petega odstavka 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v znesku 584.140,69 EUR in pripadajoče obresti v znesku 23.425,82 EUR. V predlogu za obnovo postopka je A. A. navajal, da je v mesecu maju 2018 izvedel za nova dejstva in dokaze, ki utemeljujejo obnovo postopka po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2. Prvo novo dejstvo je izvedel od B. B., in sicer 17. 5. 2018 glede poteka hišne preiskave pri njem za kaznivo dejanje po 244. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), češ da so kriminalisti gotovino, ki so jo našli v preiskavi, zasegli. To pa po njegovem mnenju kaže, da ni mogoče, da bi kriminalisti med hišno preiskavo 12. 2. 2008 pri njem našli 1.000.000,00 EUR gotovine (v predlogu tudi pojasni vpliv tega spornega dejstva na samo odmero), kot je ugotovil prvostopenjski organ v postopku odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, in je ne bi zasegli. S takšnim ravnanjem bi namreč policisti ravnali v nasprotju z več predpisi, med drugim tudi z Uredbo 1889/2003 o nadzoru denarja. Ker se v njegovem primeru policistom gotovine ni zdelo vredno niti protokolirati, je jasno, da je bila najdena zanemarljiva vsota, vsekakor nižja od 10.000,00 EUR. Drugo novo dejstvo se nanaša na prevod listine, pridobljene od nemške banke C., ki je bila uporabljena kot dokaz v postopku. Od prevajalske agencije je 1. 6. 2018 A. A. pridobil overjen sodni prevod te listine, iz katerega izhaja, da se jo je v postopku napačno interpretiralo, posledično je prišlo za 335.021,74 EUR previsoke ocene glede njegovega prirasta premoženja. A. A. je opozarjal, da v postopku odmere davka od premoženja nepojasnjenega izvora ni bil pozvan k predložitvi prevoda listin iz nemškega jezika, kar bi vsekakor storil, če bi bil pozvan. Šlo je za dokaze, ki jih je po uradni dolžnosti izvedel prvostopenjski organ, pri čemer način uporabe tega dokaza kaže na obstoj sistemskih problemov v organizaciji dela, ko gre za dokazila v tujih jezikih, za katere se ne pridobi overjenega prevoda sodnega tolmača. 3. Prvostopenjski organ je glede prvega novega dejstva ocenil, da v ničemer ne dokazuje, kako so ravnali kriminalisti pri hišni preiskavi pri A. A., niti ne, koliko je bilo najdene gotovine, medtem ko je v postopku bilo ugotovljeno, kako so dejansko postopali kriminalisti pri hišni preiskavi, zakaj ter koliko je bilo gotovine v sefu. Ker torej ne gre za dejstvo iz prvega odstavka 89. člena ZDavP-2, tudi ni potrebno zaslišanje B. B. Glede drugega dejstva pa prvostopenjski organ pojasni razloge, zaradi katerih je v postopku odmere davka od premoženja nepojasnjenega izvora svojo ugotovitev oprl na podatke o nabavi in prodaji vrednostnih papirjev in ne na pomenu domnevno napačno razumljenega izraza „_Summe der Umsatze_“ in podatek, ki je pod tem izrazom. Je pa davčni organ v zvezi s tem le ugotovil in navedel, da je znesek 1.264.884,88 EUR izkazan tudi na kontu izpisa računa kot „_Summe der Umsatze_“. Davčni organ je torej povečanje vrednostnih papirjev ugotovil kot razliko med vrednostjo nabav in vrednostjo prodaje vrednostnih papirjev, zato je pomen oziroma prevod tega izraza v tem primeru popolnoma nepomemben. Zato tudi to dejstvo ne izpolnjuje pogojev za obnovo postopka. Poleg tega pa to dejstvo ne izpolnjuje niti pogoja, da bi šlo za dokaz, ki ga A. A. ne bi mogel predložiti že v postopku pred izdajo odločbe. V prvotnem postopku A. A. pred izdajo odločbe ni zatrjeval, da je prvostopenjski organ napačno prevajal oziroma uporabil sporni izraz, temveč je zgolj zatrjeval, da davčni organ ni pravilno ugotovil stanja vrednostnih papirjev na presečna dneva in povečanja premoženja iz naslova vrednostnih papirjev. Iz sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 559/99 z dne 12. 6. 2003 izhaja stališče, da zaradi morebitne napačne presoje odločitve dejstev in dokazov postopka ni mogoče obnoviti. To pa pomeni, da tudi če bi davčni organ odločitev oprl na sporni izraz in bi pri tem napačno presodil pomen tega izraza, to ne bi pomenilo obnovitvenega razloga. Zato predlogu za obnovo postopka ni bilo mogoče ugoditi.

4. Tožena stranka je pritožbo A. A. zavrnila kot neutemeljeno, pri čemer je glede obeh obnovitvenih razlogov pritrdila razlogom prvostopenjskega organa. Zavrne tudi pritožbeno stališče, da je prvostopenjski organ z odločitvijo v 1. točki izreka kršil 242. člen ZUP. Brezpredmetne so pritožbene navedbe, da prvostopni organ pritožbi ni ugodil v celoti, saj ni bilo ugodeno pritožbenim navedbam glede odločanja v spremenjeni personalni zasedbi. Takega instituta upravni postopek ne predvideva, A. A. pa je imel možnost v skladu z določili ZUP v upravnem postopku zahtevati izločitev uradne osebe, česar pa ni storil. Tožena stranka zavrne tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb tretjega odstavka 267. člena ZUP v povezavi z 214. členom ZUP. Očitek se nanaša na dokaz – dopis Ministrstva za finance v drugem MAP postopku. Ta dokaz je bil predložen po poteku petletnega roka, obenem pa v ničemer ne predstavlja dokaza, ki bi lahko vplival na drugačno odločitev v tem postopku. Tožena stranka potrdi odločitev prvostopenjskega organa glede zavrnitve dokaza z zaslišanjem B. B., pri čemer navede še dodaten razlog, da je ta dokaz neprimeren za dokazovanje obstoja ali neobstoja gotovine pri A. A. 5. Zoper izpodbijano odločbo je tožbo vložil A. A., po njegovi smrti pa je na poziv sodišča v postopek s tožbo vstopila dedinja po pokojnem D. D. S tožbo uveljavlja ugovor bistvene kršitve pravil postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev materialnega prava. V tožbi navaja, da odmerna odločba za davke od premoženja nepojasnjenega izvora št. 0610-3361/2011-86-08-230-06 z dne 28. 5. 2013 temelji na napačno ugotovljenih dveh dejstvih. Prvo dejstvo se nanaša na trditev, ki jo je v postopku postavil takratni pooblaščenec mag. E. E., češ da naj bi pri hišni preiskavi pri A. A. dne 12. 2. 2008 policisti našli milijon evrov gotovine. Drugo dejstvo se nanaša na presojo listin C. V zvezi s tem bi prvostopenjski organ moral ugotoviti razliko med začetnim in končnim stanjem na računih, namesto tega pa je davčni organ kot razliko med tema dvema stanjema upošteval kar promet na računu. Tožnica v tožbi opiše tudi potek postopka odločanja o predlogu za obnovo postopka, pri čemer opozori, da se je izpodbijana odločba izdala v isti personalni sestavi, čeprav se je s predlogom za obnovo grajalo predhodne napake v postopku. Davčni inšpektor je tako odločal „_in causa sua_“. Tožnica meni, da je prišlo do kršitve 242. člena ZUP, saj bi po njenem mnenju prvostopenjski organ pri ravnanju s pritožbo lahko ravnal po tej določbi zgolj v primeru, če bi jo štel utemeljeno zaradi kršitve materialnega predpisa ali napačnega prostega preudarka. Druga bistvena kršitev pravil postopka po 4. točki 35. člena ZUP naj bi bila podana zato, ker je prvostopenjski organ odločal v nespremenjeni personalni sestavi, s čimer je odločal „in causa sua“. Da upravni organ ne sme tako odločati, izhaja iz določbe tretjega odstavka 412. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Tak način odločanja je primerljiv s situacijo, ko bi na drugi stopnji o pritožbi odločala oseba, ki je odločala na prvi stopnji. Stališče tožene stranke, da bi moral A. A. izrecno izločati davčnega inšpektorja na prvi stopnji, namesto da je to uveljavljal v pritožbi, je v očitnem nasprotju s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), zato pomeni kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in s tem tudi 22. in 25. člena Ustave RS. Tretja bistvena kršitev pravil postopka po 5. točki drugega odstavka 237. člena ZUP je podana zato, ker organa ne obvladata nemškega jezika, pa sta kljub temu odločala v postopku na podlagi listin v nemškem jeziku. S tem v zvezi se tožnica sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 174/2019 z dne 12. 11. 2019. Trdi, da pooblaščeni osebi davčnih organov ne obvladata nemškega jezika, kar pokaže ravno priloženi prevod v predlogu za obnovo postopka. Zato sodišču predlaga, da naj to okoliščino razčisti v postopku upravnega spora. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča namreč izhaja, da upravni organ lahko odloča na podlagi listin v tujem jeziku brez prevoda, kadar razume tuj jezik. Četrta bistvena kršitev pravil postopka je podana s stališčem, da naj bi bil A. A. prekludiran pri navajanju novih dokazov iz predloga za obnovo postopka. V predhodnih fazah postopka se je izrecno ugovarjalo dokazni oceni tako v zvezi z gotovino v hišni preiskavi kot v zvezi z listinami nemške banke in je bil tudi zahtevan razpis obravnave v upravnem sporu, do česar pa ni prišlo. Obveznost pridobivanja overjenih prevodov s strani stranke v upravnem postopku oziroma v upravnem sporu ne more obstajati, kar izhaja iz temeljnega upravičenja, ki je del pravice do poštenega sojenja po prvem odstavku 6. člena EKČP oziroma po 22. členu Ustave RS. Gre za načelo enakosti orožij v postopku. Če se torej državnemu organu omogoča, da v primeru, če obvlada konkretni tuj jezik, izvede dokazno oceno brez prevodov, se mora isto omogočiti tudi stranki. Peta bistvena kršitev je podana z zavrnitvijo zaslišanja B. B. Tožnica izrecno zahteva razpis glavne obravnave, na kateri naj sodišče zasliši B. B. glede ravnanja policistov pri njegovi hišni preiskavi; nadalje naj ugotovi znanje nemškega jezika pri obeh inšpektorjih in naj tudi zasliši sodno tolmačko, ki je podala overjeno mnenje glede nemškega jezika. Tožnica še ponavlja dokazne predloge z zaslišanjem prič, ki so bile predlagane že v postopku pred tukajšnjim sodiščem, ki se je vodil pod opr. št. I U 242/2016. 6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi je sporno, ali sta davčna organa zakonito zavrnila predlog A. A. za obnovo postopka odmere davka od premoženja nepojasnjenega izvora z odločbo FURS št. DT 0610-3361/2011-86 08-230-06 z dne 28. 5. 2013. Po proučitvi zadeve in vseh listin v sodnem spisu, sodišče ugotavlja, da sta davčna organa predlog za obnovo postopka zakonito in s pravilnimi razlogi zavrnila, zato se sodišče v izogib ponavljanju na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 na te razloge sklicuje in dodaja, kot sledi.

8. Izredno pravno sredstvo obnove postopka je v davčnem postopku zgolj delno specialno urejeno v 89. členu ZDavP-2, za ostala vprašanja v zvezi z obnovo pa se po določbi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 uporabljajo določila ZUP. Tako po prvem odstavku 89. člena ZDavP-2 v povezavi s četrtim odstavkom tega člena velja, da obnovo postopka lahko predlaga tudi davčni zavezanec, če izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Poleg časovnih omejitev velja še omejitev iz drugega odstavka 261. člena ZUP, ki določa, da sme stranka zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena (torej zaradi novih dejstev in dokazov) predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo.

9. Glede prvega dejstva, to je poteka hišne preiskave pri B. B., se sodišče strinja z davčnima organoma, da okoliščina glede poteka preiskave pri tretji osebi v povsem drugem postopku, sama po sebi ničesar ne pove o poteku preiskave pri A. A. oziroma o tem, koliko gotovine so policisti ob preiskavi našli. Zato to dejstvo ne izpolnjuje pogojev po prvem odstavku 89. člena ZDavP-2, torej da bi šlo za dejstvo in dokaz, ki bi mogel sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo navedeno ali uporabljeno v prejšnjem postopku. Kolikor pa želi tožnica preko tega dejstva izpodbijati dokazni zaključek davčnih organov s svojo trditvijo, da naj bi ravnanje policistov, kot ga je ugotovil davčni organ v zvezi s hišno preiskavo pri A. A., predstavljalo kršitev več predpisov, med drugim Uredbe 1889/2003 o nadzoru denarja, posledično pa da ni logično, da bi policisti dejansko tako ravnali, če bi res našli večjo količino denarja, in da zato njihovo ravnanje kaže na to, da je bila v hišni preiskavi najdena manjša vsota denarja, pa te navedbe, po oceni sodišča, sploh niso novo dejstvo in nov dokaz, temveč predstavljajo pravno kvalifikacijo domnevnega ravnanja policistov, iz katere tožnica izpelje svoj dokazni zaključek glede tega, kaj naj bi se v resnici zgodilo pri hišni preiskavi pri A. A., oziroma koliko gotovine so policisti našli. Pravna kvalifikacija domnevnega ravnanja policistov, kot je bilo ugotovljeno v prvotnem postopku, in iz nje izpeljana dokazna ocena o tem, kaj se je zgodilo pri hišni preiskavi, ne predstavlja dejstva in dokaza, zato na osnovi te okoliščine ne morejo biti izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po prvem odstavku 89. člena ZDavP-2. Obenem pa gre za takšno navedbo (pravno kvalifikacijo) in z njo povezano dokazno oceno v postopku ugotovljenih dejstev, ki bi jo A. A. lahko podal že v postopku odmere dohodnine od premoženja nepojasnjenega izvora, zato za obnovo postopka ni izpolnjen tudi pogoj iz drugega odstavka 261. člena ZUP. Glede na te ugotovitve, sta davčna organa pravilno zavrnila dokazni predlog za zaslišana B. B., saj njegovo zaslišanje, ne glede na izid dokazovanja, v ničemer ne bi vplivalo na odločitev o utemeljenosti predloga za obnovo postopka. Iz povsem enakega razloga tudi sodišče zavrača tak dokazni predlog v tem upravnem sporu. Okoliščina, kako je potekala hišna preiskava pri B. B., je v tem postopku materialno pravno nepomembno dejstvo, zato ne bi moglo vplivati na izid postopka.

10. Pogoj iz drugega odstavka 261. člena ZUP pa ni izpolnjen niti v zvezi z domnevno napačnim prevodom listin C. oziroma izraza „_Summe der Umsatze_“. Glede na tožbene navedbe, sodišče ugotavlja, da je bil A. A. s tem, da je prvostopenjski organ pridobil te listine od C., v postopku seznanjen, prav tako je bil seznanjen z njihovo dokazno oceno. To pa obenem pomeni, da je imel možnost vpogleda v te listine (najmanj na podlagi pravice po 82. členu ZUP), možnost preveritve vsebine in možnost ugovora glede njihove dokazne presoje. Prav tako je imel možnost ugovarjati domnevno procesno kršitev neprevajanja listine v tujem jeziku zaradi domnevnega nerazumevanja tujega jezika s strani pooblaščenih oseb, kot tudi samo dokazno oceno. Prav to pa izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 174/2019 z dne 12. 11. 2019, na katerega se sklicuje tožnica.1A. A. je sicer za domnevno napačen prevodu izraza iz teh listin izvedel 1. 6. 2018, kar pa ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 261. člena ZUP, saj bi z uveljavljanjem svojih procesnih pravic v postopku odmere dohodnine te ugovore lahko podal že v prvotnem postopku. Sodišče se strinja s tožnico, da A. A. ni bil dolžan priskrbeti prevoda listin v tem postopku, vendar pa to ne pomeni, da te možnosti ni imel in da bi bil kakor koli omejen pri ugovarjanju dokazni oceni v zvezi s temi listinami, pri čemer se je sam odločal, ali bo to svojo pravico uveljavljal na podlagi prevedenih oziroma neprevedenih listin.

11. Tožnica v tožbi očita tudi več procesnih kršitev, glede katerih sodišče ugotavlja, da niso bile podane. Tako se sodišče strinja s toženo stranko, da ravnanje prvostopenjskega organa, ki je ob reševanju pritožbe zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo ravnal po 242. členu ZUP, ne predstavlja kršitve postopka. Prvi odstavek 242. člena ZUP daje organu, ki je izdal odločbo, ki se izpodbija s pritožbo, pooblastilo, da v primeru, ko ugotovi, da je pritožba utemeljena, pa ni potreben nov ugotovitveni postopek, reši zadevo drugače in z novo odločbo nadomesti s pritožbo izpodbijano odločbo. Tožnica meni, da bi prvostopenjski organ lahko ravnal po 242. členu ZUP zgolj, če bi njena utemeljenost izhajala iz materialnopravnih predpisov, ali pa da ni bilo pravilno odločeno po prostem preudarku. Sodišče pa ugotavlja, da zakonski pogoj, da se pooblastilo lahko uporabi zgolj v situaciji, ko ni potreben nov ugotovitveni postopek, velja tudi v obravnavani situaciji, ko v prvem postopku sploh ni prišlo do vsebinske obravnave predloga za obnovo postopka, saj je bil že pred tem zavržen kot prepozen. Poleg tega tožnica v tožbi ni pojasnila, v čem bi ta kršitev, če bi bila podana in ki ni bistvena kršitev po določbi drugega odstavka 237. člena ZUP, vplivala na zakonitost vsebinske odločitve o predlogu za obnovo postopka2. Če prvostopenjski organ namreč ne bi ravnal po 242. členu ZUP, bi pritožbo zoper sklep o zavrženju pokojnikovega predloga za obnovo postopka obravnavala tožena stranka, kar bi, po ugoditvi pritožbe, prav tako vodilo do ponovljenega postopka pri prvostopenjskemu organu, v katerem bi se vsebinsko odločalo o predlogu za obnovo postopka. Poleg tega tudi 243. člen ZUP daje prvostopenjskemu organu pooblastilo, da če organ, ki je izdal odločbo, ob reševanju pritožbe spozna, da je bil izvedeni postopek nepopoln in da je to utegnilo vplivati na odločitev o zadevi, dopolni postopek.

12. Prav tako se sodišče ne strinja s tožničino trditvijo, da pritožbi ni bilo ugodeno v celoti (ker ni bilo ugodeno samemu predlogu za obnovo) in da prvostopenjski organ pooblastilo iz 242. člena ZUP lahko uporabi zgolj v tem primeru. S tem ko je prvostopenjski organ odpravil prvotni sklep o zavrženju, ker je ob reševanju pritožbe ugotovil, da je bil predlog za obnovo v resnici pravočasen, je v celoti odpravil prvotno odločitev, ki je bila procesne narave. Odločitev o utemeljenosti predloga za obnovo pa ni bila odločitev pritožbenega postopka, saj o tem zaradi zavrženja predloga pred izdajo izpodbijane odločbe sploh še ni bilo odločeno.

13. Sodišče se tudi ne strinja s tožnico, da o obnovi postopka ne bi smela odločati ista oseba, kot je odločala v prvotnem postopku. ZUP v drugem odstavku 266. člena izrecno določa, da o predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo postopka nanaša. Takšno ravnanje tudi ni v nasprotju s četrto točko 35. člena ZUP, ki določa, da pooblaščena uradna oseba ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena na postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Kot je pojasnjeno v Komentarju k ZUP3, se ta izločitveni razlog nanaša na pritožbeni postopek in pa na odločanje o izrednih pravnih sredstvih, o katerih morajo obvezno odločati instančni organi. To pa sta izredni pravni sredstvi odprava in razveljavitev po nadzorstveni pravici ter izredna razveljavitev, ne pa tudi obnova postopka, o kateri po navedeni izrecni zakonski določbi odloča prvostopenjski organ. Med strankama ni sporno, da tožnik izločitve uradne osebe v postopku ni zahteval. Morebitna drugačna ureditev v kazenskem postopku na ureditev upravnega postopka ne vpliva, sodišče pa s tem v zvezi tudi ni ugotovilo kršitev 6. člena EKČP ter 22. in 25. člena Ustave RS, ki jih tožnica zatrjuje povsem pavšalno in neobrazloženo.

14. Tožnica v tožbi predlaga razpis glavne obravnave, predlaga pa tudi zaslišanje priče B. B., obeh inšpektorjev davčnih organov na prvi in drugi stopnji glede njunega znanja nemškega jezika, sodne tolmačke ter več prič glede okoliščin hišne preiskave pri pok. A. A. Dokazne predloge za zaslišanje prič v zvezi z obema zatrjevanima obnovitvenima razlogoma, torej predloge za zaslišanje B. B., obeh pooblaščenih uradnih oseb in sodne tolmačke, sodišča zavrača, ker so dejstva, ki jih želi tožnica s temi zaslišanji dokazovati, materialnopravno pomembna, saj ta dejstva, četudi bi se izkazala za resnična, ne izpolnjujejo pogojev za obnovo postopka iz razlogov, navedenih v tej sodbi. Dokazne predloge za zaslišanje prič v zvezi z okoliščinami hišne preiskave sodišče zavrača prav tako iz razloga njihove materialnopravne nepomembnosti, saj gre za okoliščine, ki se tičejo že pravnomočno zaključenega postopka v zvezi z odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 in ki bi postale ponovno upoštevne v primeru obnove tega postopka, ne pa v tem postopku odločanja o predlogu za obnovo postopka. Sodišče tako ugotavlja, da je tožnica predlagala dokaze izključno v zvezi z materialnopravno nerelevantnimi okoliščinami, glede vseh ostalih vprašanj, to je glede vprašanje zakonitosti izpodbijane odločbe, pa sodišče ugotavlja, da so bila med strankama sporna zgolj pravna vprašanja (to so vprašanja pravilne presoje pogojev po 89. členu ZDavP-2 glede sicer nespornih okoliščin, ki jih tožnica zatrjuje kot obnovitvena razloga, ter vprašanje pravilno izvedenega postopka, pri čemer v zvezi s tem med strankama ni bilo spora glede poteka postopka, zgolj o njegovi pravilnosti in zakonitosti), zato je sodišče o zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 15. Po presoji sodišča sta prvostopni davčni organ in tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito zavrnila tožnikov predlog za obnovo postopka ter svojo odločitev tudi ustrezno utemeljila. Sodišče v postopku ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo v predhodno navedenem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 V tem sklepu je Vrhovno sodišče pojasnilo, da dejstvo, da neka listina ni bila prevedena, ne pomeni, da dokaz ni bil izveden, niti da tak dokaz ne bi omogočal ugotavljanja dejanskega stanja. Upravni organ lahko dokazno oceno sprejme na podlagi vseh (relevantnih) dokazov, torej tudi neprevedenih, če jih razume in če jih razume tudi prosilec. Prosilec pa ima seveda pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati. To pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov. 2 Po drugem odstavku 248. člena ZUP organ druge stopnje zavrne pritožbo tudi tedaj, kadar spozna, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti, da pa niso bistvene. 3 Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku / avtorji Janez Čebulj [et.al], Uradni list RS, 2020, 1. knjiga, stran 306.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia