Jedro

Lastnik zemljišča, ki na lastno željo in s soglasjem elektorenegetskega podjetja, ki je upravljalec elektrovoda in transformatorske postaje (TP), prestavi obstoječe omrežje in TP na lastne stroške, s tem ne pridobil lastninske pravice na prestavljenem elektrovodu in TP, zato tudi ni upravičen zahtevek za plačilo uporabnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za uporabo električnega kablovoda, ki poteka po parc. št. 1173/1 in 1177/2 k.o. T. za leto 2002 od 1.8.2002 do 1.8.2003 5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2003 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo, da sta tožnika dolžna povrniti toženi stranki 183.400,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti navedeni sodbi se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi pojasnjujeta, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka s tem, da je brez glavne obravnave izdalo sodbo, saj narok, ki je bil opravljen, ni bil glavna obravnava. Na naroku sodišče ni izvajalo nikakršnih dokazov. Sodba ima takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov, odločitev pa je v nasprotju z listinami, ki so v sodnem spisu. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni razumelo bistva tožbe, zato je odločilno dejstvo napačno ugotovilo oziroma odločilnih dejstev sploh ni ugotavljalo. Zaradi tega je tudi materialno pravo uporabilo napačno. Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da sta tožnika s pogodbo, ki sta jo sklenila 3.7.2002 dokazovala, da sta lastnika dela elektroenergetskega omrežja in transformatorske postaje. S citirano pogodbo dokazujeta izključno višino stroškov za delo, ki ga je opravila povsem slučajno tožena stranka.

Tožeči stranki sta postali lastnici elektroenergetskega omrežja in sicer dela, ki poteka po njunih parcelah ter transformatorske postaje na podlagi nakupa materiala, plačila upravnih dovoljenj, upravnih taks, geodetske podloge, gradbenega dovoljenja, lokacijskega dovoljenja in na podlagi plačila za opravljeno delo. Gre dejansko za gradbeno pogodbo, na podlagi katere investitor postane lastnik zgrajenega objekta. Tudi izdano uporabo dovoljenje dokazuje, da sta tožeči stranki lastnika novo zgrajenih objektov. Tožeči stranki pa sta delno dela opravljali tudi v lastni režiji, za kar sta predložili številne račune za plačilo stroškov, o vseh teh računih pa se sodišče v svoji obrazložitvi sploh ni izjasnilo. Lastništvo nad kupljenim meterialom, ki je vgrajen v transformatorsko postajo in v omrežje je izkazano z računi. Ker sta tožnika lastnika dela elektroenergetskega omrežja, sta upravičena tudi do plačila nadomestila takoimenovane omrežnine, ki jo tožena stranka trži iz tega naslova. Tožeča stranka je za ugotovitev višine omrežnine predlagala, da te podatke dostavi tožena stranka, ali da sodišče po potrebi določi izvedenca, ki bo izračunal višino omrežnine, ki pripada tožnikoma kot lastnikoma dela elektroenergetskega omrežja in transformatorske postaje, vendar pa sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvajalo, pač pa je odločilo povsem mimo listin v spisu. Pritožnika nadalje opozarjata na Zakon o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, na podlagi katerega je država omogočila naročnikom telefonov, ki so s priključnino morali pokrivati tudi izgradnjo telekomunikacijskega omrežja, pravico do denarne odškodnine. Glede na to, da morajo odjemalci električne energije dobavitelju plačevati poleg cene električne energije tudi stroške za uporabo omrežja, kar dokazuje predložena pogodba, katere sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri odločitvi, je povsem jasno, da je tožbeni zahtevek tožnikov utemeljen.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da je v celoti neutemeljena. V pritožbi ponovno pojasnjuje svoje stališče, kot ga je že opredelila v odgovoru na tožbo. Tožena stranka zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ne drži pritožbena trditev, da je prvostopno sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, saj zapisnik na red. št. 10 spisa dokazuje, da je bila glavna obravnava dne 22.11.2004 opravljena, saj na pravilnost izvedbe glavne obravnave ne vpliva dolžina obravnave. Na obravnavi je sodišče izvedlo dokazni postopek in vpogledalo v listine, ki sta jih predložili pravdni stranki, zato ne drži niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvajalo nikakršnih dokazov. Iz zapisnika o obravnavi ne izhaja, da bi imeli pravdni stranki nanj kakršnekoli ugovore oziroma da ugovorom pravdnih strank ne bi bilo ugodeno (124. člen ZPP). Zapisnik glavne obravnave je pooblaščenka tožeče stranke podpisala (1. odstavek 126. člena ZPP), ne da bi imela kakšne ugovore, zato je smiselna pritožbena graja, da zapisnik ni odraz dejanskega dogajanja na obravnavi, neutemeljena. Dokazovanje z listiniami pa ne vsebuje le vpogled ali branje listin na sami obravnavi, pač pa tudi študij listin pred in po obravnavi pred odločitvijo in izdelavo sodbe. To pa je prvostopno sodišče nedvomno storilo, kar izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Po presoji pritožbenega sodišča namreč ne drži niti pritožbena trditev, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so razlogi v nasprotju z listinami v spisu. Tožnika zahtevata plačilo uporabnine za uporabo transformatorske postaje in elektrovoda, po katerem tožena stranka dobavlja električno energijo drugim odjemalcem, saj naj bi bil elektrovod, kolikor poteka po njunem zemljišču, njuna last. Odločilno dejstvo je torej obstoj lastninske pravice na elektrovodu in transformatorski postaji na strani tožnikov.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi jasno navedlo, da tožnika nista pridobila lastninske pravice na podlagi nobenega od pravnih naslovov, ki jih je za pridobitev lastninske pravice na premičninah določal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) v 20. oziroma 21. členu. Glede na zatrjevanje tožnikov, da naj bi lastninsko pravico pridobila na podlagi 22. člena ZTLR, z ustvaritvijo nove stvari, ker sta plačala ves potreben material za prestavitev elektrovoda, je sodišče prve stopnje povsem jasno in pravilno navedlo razloge, da to ne drži. Iz listin v spisu namreč izhaja povsem jasen zaključek, da je že pred deli, ki sta jih financirala tožnika, na njunem zemljišču obstajala transformatorska postaja S.L. s potrebnim prostovodnim električnim omrežjem, po katerem je tožena stranka dobavljala električno energijo odjemalcem. Ali sta tožnika kot lastnika zemljišča oziroma njun lastninski prednik dovolila izgradnjo električne infrastrukture na tem zemljišču, za odločitev v tem postopku ni bistveno, saj tožnika ne zahtevata odstranitve. Dejstvo je, da so bila dela, dogovorjena s pogodbo z dne 18.6.2002 med tožnikoma kot naročnikoma in toženo stranko kot izvajalcem, opravljena na željo tožnikov in s soglasjem tožene stranke kot upravljalcem elektroenergetske infrastrukture. Tožnika sta zaradi lastnih koristi, saj sta s tem pridobila zemljišče za gradnjo, zaprosila za prestavitev, s čimer je tožena stranka soglašala pod pogojem, da stroške prestavitve finansirata tožnika, kar sta tudi storila. Ker je bilo za prestavitev potrebno upravno dovoljenje v skladu z Zakonom o graditvi objektov, je povsem jasno, da sta morala tožnika kot investitorja vseh del v zvezi s prestavitvijo, nositi vse stroške v zvezi s tem. Plačati sta morala tudi potreben material in delo v zvezi s prestavitvijo. Vendar pa zaradi vseh teh nespornih dejstev nista postala lastnika prestavljenega elektrovoda in transformatorske postaje, saj nista zgradila novega omrežja z namenom, da bi opravljala energetsko dejavnost na področju oskrbe z električno energijo, ker zato niti ne izpolnjujeta pogojev, ki jih določa Energetski zakon (Ur. l. RS št. 79/99), niti jima izgradnje novega omrežja ni naročila tožena stranka z namenom, da bi z novo zgrajenim omrežjem ona upravljala, zato kljub visokim stroškom, ki sta jih imela v zvezi s prestavitvijo omrežja, nista pridobila lastninske pravice na njem, niti kakšnih drugih upravičenj. Ker torej na prestavljenem električnem omrežju in transformatorski postaji nimata nobenih upravičenj, tudi ni podlage za njun zahtevek za plačilo uporabnine. Sodišče prve stopnje je zato njun zahtevek v tej smeri povsem utemeljeno zavrnilo.

Dokazovanje obsega vsa tista dejstva, ki so pomembna za odločitev. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Pritožbeno sodišče povsem soglaša z odločitvijo prvostopnega sodišča, da za odločitev o zahtevku ni bilo potrebno izvajati drugih dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje pa je ocenilo vse tiste izvedene dokaze, ki so pomembni za odločitev, zato niso utemeljeni očitki pritožnikov, da sodišče ni določilo izvedenca, ki bi izračunal višino omrežnine, ki pripada tožnikoma kot lastnikoma dela elektroenergetskega omrežja in transformatorske postaje in da je odločilo mimo listin v spisu.

Povsem nesprejemljiva je tudi primerjava med zahtevkom tožnikov in pravicami telefonskih naročnikov, ki jim jih daje Zakon o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Na podlagi navedenega zakona imajo določene pravice tisti telefonski naročniki, ki so v večjem obsegu finansirali izgradnjo novih telefonskih central in novega telekomunikacijskega omrežja preko krajevnih skupnosti ali s plačilom priključkov in ne tisti, ki so eventuelno zaprosili za prestavitev obstoječih omrežij in sami finansirali stroške prestavitve kot se je zgodilo v obravnavanem primeru z elektroenergetskim omrežjem in transformatorsko postajo.

Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena. Ker sodišče prve stopnje v postopku ni storilo kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ob upoštevanju določila 2. odstavka 350. člena ZPP, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni v ničemer pripomogla k odločitvi o pritožbi, zato ti stroški niso bili potrebni za pritožbeni postopek in jih tožena stranka nosi sama (155. člen ZPP).