Jedro

Odločila dejanska ugotovitev sodišč je, da na mestu, kjer je prišlo do trčenja med motoristom in srnjakom, ni pogostih, temveč le možnost posamičnih in nepredvidljivih prehodov divjadi preko tega dela ceste. Če bi bilo dokazano drugače, potem bi prva toženka - lovska družina lahko odškodninsko odgovarjala na podlagi četrtega odstavka 71. člena in 4. alineje tretjega odstavka 5. člena ZVGLD v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR. Za posamičen prehod divjadi čez cesto in v zvezi s tem nastalo škodo prva toženka (posledično pa tudi druga toženka - cestno podjetje) ni odškodninsko odgovorna, saj srnjadi v takih okoliščinah ni mogoče opredeliti za nevarno stvar in odgovornosti lovske družine za odgovornost ne glede na krivdo.

Izrek

Revizija obeh tožnikov glede odločitve o njuni premoženjski škodi se zavrže, revizija prvega tožnika glede odločitve o njegovi nepremoženjski škodi pa zavrne.

Obrazložitev

Prvi tožnik je 25.7.1998 vozil z motorjem Suzuki po cesti Ljubljana - Kočevje, ko je ob 21.45 pri kraju ... nenadoma na cesto skočil srnjak. Prvi tožnik se je ob padcu telesno poškodoval, zato zahteva odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, druga tožnica pa kot lastnica motorja odškodnino za premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je oba tožbena zahtevka zavrnilo, ker je ugotovilo, da na tem mestu ni dokazano pogosto prehajanje divjadi čez cesto, zaradi česar niti lovski družini niti cestnemu podjetju ni mogoče očitati krivdnega ravnanja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh tožnikov zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, predlagata pa tako spremembo izpodbijanih sodb, da se tožbenima zahtevkoma v celoti ugodi, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči sta napačno uporabili materialno pravo po tem, ko sta ugotovili, da naj bi šlo na spornem odseku ceste le za nepredvidljive posamezne prehode divjadi, zaradi česar naj prva toženka ne bi bila dolžna ukrepati po 5. členu Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. l. SRS št. 25/76 in naslednji; ZVGLD). Napačna uporaba materialnega prava je posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob tem pa sta sodišči zagrešili tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), "saj so razlogi izpodbijanih sodb vsaj delno v nasprotju z izvedenimi dokazi, zlasti z izpovedbami zaslišanih prič". Pritožbena sodba je pomanjkljiva glede obrazložitve, zakaj je pritrdila razlogom prvostopenjskega sodišča, da naj bi šlo le za nepredvidljive posamezne prehode divjadi. Zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Revizija vztraja pri pritožbeni trditvi, da samo dejstvo, da na tem mestu ni zabeleženih naletov divjadi, ne zadostuje za trditev, da ni mogoče govoriti o pogostih prehodih divjadi čez cesto. O tem in o dokazih tožeče stranke v zvezi s tem pa obe sodišči molčita.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj je bila prva toženka vsekakor dolžna dati pobudo za postavitev opozorilnega prometnega znaka. Zaradi opustitve ravnanja po 5. členu ZVGLD je vsekakor podana njena krivdna odgovornost, saj gre za protipravno ravnanje, kar pomeni, da škodnega dogodka ni mogoče opredeliti kot naključje. Na koncu revizija ponovno poudari, zakaj ugotovitev o beleženju le redkih naletov ne pomeni, da je šlo le za posamične prehode.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in obema toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija je glede odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo obeh tožnikov nedovoljena, glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo prvega tožnika pa je neutemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenimi razlogi in omejenim obsegom izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Tako z revizijo ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), glede obsega izpodbijanja pa je po drugem odstavku 367. člena ZPP v premoženjskih sporih omejena na revizijsko sporno vrednost, ki mora presegati 4.172,93 EUR (1,000.000 SIT). Ugotavljanje vrednosti spornega predmeta se tudi pri pravici do revizije presoja po 39. in naslednjih členih ZPP. Po drugem odstavku 41. člena ZPP se pri zahtevkih z različno podlago upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka. Ker imata odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo in odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo različno (dejansko in pravno) podlago, je treba tudi v tej zadevi ločeno upoštevati vrednosti vsakega od zahtevkov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je prvi tožnik uveljavljal plačilo 229,51 EUR (55.000 SIT) za premoženjsko škodo, druga tožnica pa plačilo 2.323,67 EUR (556.845 SIT) za njeno premoženjsko škodo. Nobeden od navedenih zneskov ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, zato je revizija vsakega od tožnikov v tem delu nedovoljena.

Prvi tožnik je zahteval tudi plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 56.334,50 EUR (13,500.000 SIT). Njegova revizija je v tem delu dovoljena, ni pa utemeljena.

Povedano je že bilo, da z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na navedbe v sami reviziji se tega zaveda tudi revident, vendar zatrjuje, da je v tem delu prišlo do procesnih kršitev. Prej povzeti razlogi revizije, ki jih je revizijsko sodišče citiralo v narekovaju, pa take trditve ne potrjujejo, saj gre za povsem nekonkretizirano trditev o nasprotjih razlogov sodb z izvedenimi dokazi.

Neutemeljena je revizijska trditev o pomanjkljivih razlogih pritožbene sodbe v zvezi z beleženjem naletov srnjadi in pogostostjo dejanskih prehodov. V tem delu je pritožbeno sodišče povzelo bistvene izpovedi prič in razloge o značilnostih mesta trčenja ter potrdilo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da na spornem odseku ceste ni stalnega ali pogostega prehoda divjadi čez cesto (razlogi na tretji in četrti strani pritožbene sodbe). Ni torej res, da zaradi pomanjkanja razlogov pritožbene sodbe ni mogoče preizkusiti. Revizijsko sklepanje, da zabeleženi naleti divjadi (dva naleta sta bila zabeležena eno leto po obravnavanem škodnem dogodku) ne pomenijo, da tam ni pogostih prehodov, je le drugačno vrednotenje izvedenih dokazov, kar v sedanji fazi postopka ni dovoljeno.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je neresnična revizijska trditev, da sodišči molčita o tožnikovih dokazih glede pogostih prehodov divjadi. Sodišče prve stopnje je na enajsti strani sodbe pojasnilo, da bi tožnik moral predlagati zaslišanje prič, ki naj bi po njegovem zatrjevanju vedele za pogostost prehodov divjadi na tem mestu, pa tega ni storil, pritožbeno sodišče pa je tudi poudarilo, da je prvostopenjsko sodišče izvedlo vse s tožnikove strani predlagane dokaze.

V tej zadevi je odločila dejanska ugotovitev obeh sodišč, da na mestu, kjer je prišlo do trčenja med motoristom in srnjakom, ni pogostih prehodov divjadi čez cesto. Če bi bilo dokazano drugače, potem bi prva toženka lahko odškodninsko odgovarjala na podlagi četrtega odstavka 71. člena in 4. alineje tretjega odstavka 5. člena ZVGLD v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Šlo bi za krivdno odškodninsko odgovornost zaradi opustitve dolžnega ravnanja, torej opustitve obvestila pristojnemu upravnemu organu (in preko njega drugi toženki) o pogostem prehodu divjadi čez cesto ter posledični potrebi za postavitev opozorilnega prometnega znaka. Ker pa je bila ugotovljena le možnost posamičnih in nepredvidljivih prehodov divjadi preko tega dela ceste, materialnopravna presoja, za katero se zavzema revizija, ni bila mogoča. Za posamičen prehod divjadi čez cesto in v zvezi s tem nastalo škodo prva toženka (posledično pa tudi druga toženka) ni odškodninsko odgovorna, saj srnjadi v takih okoliščinah ni mogoče opredeliti za nevarno stvar in odgovornosti lovske družine za odgovornost ne glede na krivdo.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe.