Jedro

Pravica do seznanitve z dokaznim gradivom ne pomeni dolžnosti ali obveznosti sodišča, da obdolženca pred zaslišanjem posebej opozori na vsebino posameznih dokazov ali da povzame oziroma prebere zapisnike o zaslišanjih na predhodnih narokih.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je zaradi suma kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 zoper J. R. odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je kot neutemeljeno zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in odpravi pripor.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil v vlogi z dne 12. 5. 2011. B.

5. V zvezi s kaznivim dejanjem posebno hude telesne poškodbe, ki naj bi ga obdolženi storil skupaj s štirimi sostorilci, vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je preiskovalni sodnik zaključek o utemeljenosti suma oprl na izpovedbo soobdolženega H. O., ki je bil zaslišan pred J. R. Sodišče obdolženega ni seznanilo z izpovedbo O., niti mu ni pojasnilo, da ga je le-ta kakorkoli obremenil. S tem naj bi obdolženemu kršilo pravna jamstva iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS), natančneje pravico do obrambe in pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Po mnenju vložnika bi sodišče moralo obdolžencu omogočiti, da se seznani z vsebino obremenilnih dokazov, se nato prosto odloči za primeren način obrambe in tako ustrezno zavaruje svoje pravice v postopku. Ker sodišče tega ni storilo, je kršilo načelo kontradiktornosti.

6. Obdolženi J. R. je bil priveden pred preiskovalnega sodnika in zaslišan na podlagi drugega odstavka 203. člena ZKP. Za prvo zaslišanje obdolženca pred sodiščem se uporabljajo določbe 227. člena ZKP. V skladu z drugim odstavkom tega člena in 5. členom ZKP se mora obdolžencu pri prvem zaslišanju povedati, katerega dejanja je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev. Podlago za obdolžitev predstavljajo dokazi, na katerih temelji odločitev o odvzemu prostosti in privedbi pred preiskovalnega sodnika. Praviloma bodo to dokazi, ki jih je v postopku zbiranja obvestil in dokazov pridobila policija. Le-ta je na podlagi zbranega gradiva opravila presojo o stopnji verjetnosti (utemeljen sum), da je obdolženi storil določeno kaznivo dejanje, in odločila, da osumljencu odvzame prostost in ga pridrži (157. člen ZKP). Izjava (so)obdolženca kot del zagovora ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, je podana šele po odvzemu prostosti in privedbi, torej ne predstavlja podlage za obdolžitev v smislu drugega odstavka 227. člena ZKP. Pač pa predstavlja takšna izpovedba nov dokaz, zapisnik o zaslišanju pa postane takoj po koncu zaslišanja del spisa oziroma del dokaznega gradiva.

7. V 29. členu URS je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. To svojo pravico lahko obdolženec učinkovito izvršuje le, če je že pred prvim zaslišanjem seznanjen s celotnim dokaznim gradivom, ki ga ima sodišče, tudi če je to na škodo učinkovitosti kazenskega postopka. Ta obdolženčeva pravica po drugi strani pomeni dolžnost sodišča, da omogoči njemu in njegovemu zagovorniku seznanitev s spisom in vsem gradivom, ki sestavlja spis. Vendar je dolžnost sodišča omejena na to, da v skladu s 128. členom ZKP dovoli pregled in prepis kazenskega spisa ter ogled dokaznih predmetov. Pravica do pregleda spisa ni del pouka, ki ga sodišče da obdolžencu pred zaslišanjem (prvi odstavek 203. člena ZKP, 4. in 5. člen ZKP, drugi odstavek 227. člena ZKP), še zlasti ne, ker ima obdolženec, ki mu je odvzeta prostost, zagovornika. Pravica do seznanitve z dokaznim gradivom prav tako ne pomeni dolžnosti ali obveznosti sodišča, da obdolženca pred zaslišanjem posebej opozori na vsebino posameznih dokazov ali da povzame oziroma prebere zapisnike o zaslišanjih na predhodnih narokih. Takšno ravnanje bi bilo celo v nasprotju z obrambno naravo zaslišanja po 204. členu ZKP in z garantno funkcijo preiskovalnega sodnika pri odločanju o odvzemu prostosti (t. i. priporni narok). Koristi obdolženca narekujejo zagovorniku aktivno ravnanje, v tem primeru seznanitev s spisom pred zaslišanjem.

8. V obravnavani kazenski zadevi je policija 19. 4. 2011 v skladu s šestim odstavkom 148. člena ZKP zbrala obvestila od osumljenih J. R., H. O., T. D., D. B. in E. N. Prvim trem osumljencem je bila nato odvzeta prostost in so bili privedeni k preiskovalnemu sodniku. Preiskovalni sodnik je 21. 4. 2011 najprej zaslišal obdolženega H. O. in nato po predlogu okrožne državne tožilke izdal sklep o odreditvi pripora. Nato je preiskovalni sodnik zaslišal obdolženega J. R., ki je izjavil, da se ne bo zagovarjal. Okrožna državna tožilka je takoj zatem predlagala, da se zoper obdolženega odredi pripor, in svoj predlog oprla na priznanje tisti dan zaslišanega H. O., zdravniško spričevalo o oškodovančevih poškodbah, uradni zaznamek o izjavi B. B., ki je videla osumljena O. in R., kako pretepata starejšega moškega, ki je potem padel s stola, zapisnik o opravljeni hišni preiskavi, uradni zaznamek o prepoznavi noža in uradni zaznamek o izjavi A. K. O predlogu okrožne državne tožilke se je izjavil obdolženčev zagovornik, ki je med drugim navedel, da mu izpovedba soobdolženega O. ni bila predočena in se z njeno vsebino ni mogel seznaniti, verjetno pa je O. R. obdolžil iz razloga varovanja svojega položaja.

9. Glede na opisan tek postopka v tej kazenski zadevi senat Vrhovnega sodišča ugotavlja, da ni bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe. Sodišče je obdolženca pred zaslišanjem v skladu z 203. in 227. členom ZKP seznanilo s tem, česa je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev (zapisnik na list. št. 114). Iz spisa ne izhaja, česar pa zahteva niti ne zatrjuje, da sodišče obdolžencu in njegovemu zagovorniku pred zaslišanjem ne bi omogočilo seznanitve z vsebino spisa. Zato je neutemeljena navedba obrambe, da sodišče obdolžencu ni omogočilo seznanitve z obremenilnimi dokazi, kar bi mu omogočilo izbiro najprimernejšega načina obrambe. Obramba je bila seznanjena s podlago za obdolžitev, ki je med drugim zajemala tudi izjavo obdolženega O., dano policiji, kjer je podobno kot pred preiskovalnim sodnikom, O. obremenil J. R. 10. Sodišče je na izpovedbo soobdolženega O. upravičeno uprlo sklep o obstoju utemeljenega suma kaznivega dejanja. Tako obdolženi kot njegov zagovornik sta bila seznanjena s tem, da je O. R. obremenil, kar je v predlogu za odreditev pripora navedla okrožna državna tožilka. Prav tako sta imela obdolženi in zagovornik možnost in sta se o tem izjavila, pri čemer ni spregledati dejstva, da zagovornik niti takrat ni zahteval vpogleda v spis, temveč se je zadovoljil z izjavo, da mu vsebina izpovedbe O. ni znana. Kolikor bi obramba zahtevala seznanitev z vsebino izpovedbe, bi bilo sodišče to dolžno omogočiti, zagovornik in obdolženec pa bi lahko način obrambe po svoji presoji tudi spremenila.

11. Vložnik zahteve nadalje navaja, da sum storitve kaznivega dejanja ropa na škodo A. Z. ne more biti utemeljen zgolj na podlagi izjave oškodovanca, o osebnosti katerega se sodišče ni prepričalo, dejanje pa naj bi bilo storjeno v času, ko se je obdolženi nahajal v zaporu. S temi navedbami zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe. Sodišče je sklep o obstoju utemeljenega suma oprlo na izpovedbo oškodovanca, pri čemer je ocenilo, da ni razloga, da se oškodovancu ne bi verjelo. Ta svoj zaključek je sodišče tudi razumno obrazložilo.

12. Kršitev, na katero se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, ni podana. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obdolženega J. R. kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).