Jedro

Tožeča stranka je sporočila sodišču, da vztraja pri tožbenem zahtevku in predlagala, da sodišče odloči brez glavne obravnave le še o stroških postopka. Tožnica ni izrecno umaknila tožbe, zato ni izkazan dejanski stan za povrnitev stroškov postopka po 158. členu ZPP. Za odločanje o vprašanju, ali je ena stranka drugi dolžna povrniti stroške postopka, je odločilnega pomena uspeh v sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da glasi: „Tožnica trpi sama svoje stroške postopka.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo izpodbojno tožbo zoper dokončno odločbo št. ... z dne 29. 11. 2012 v zvezi s prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom iste opr. št. z dne 27. 8. 2012 o negativni uskladitvi pokojnin po ZUJF-u (I. točka izreka). Toženo stranko je hkrati zavezalo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 248,03 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper stroškovni izrek sodne odločbe se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka s predlogom na spremembo v smeri odločitve, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka. Poudarja, da v obravnavani zadevi prvi odstavek 158. člena ZPP ni uporabljiv, saj tožba ni bila umaknjena. Ker je tožnica vztrajala pri tožbi, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo, v sporu ni uspela, zato glede na 154. člen ZPP ni upravičena do povračila stroškov postopka.

Tožnica v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi sicer ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev iz drugega odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je glede na rešitev spora o glavni stvari, z odmero stroškov postopka in odreditvijo, da jih povrne tožena stranka, prišlo do zmotne uporabe materialnih določb ZPP.

Tožena stranka pravilno poudarja, da v predmetni zadevi ni podano takšno dejansko procesno stanje, da bi bilo o priglašenih stroških postopka mogoče odločati na temelju prvega odstavka 158. člena ZPP. To določbo je namreč mogoče uporabiti izključno ob ustavitvi postopka zaradi umika tožbe. V predmetni zadevi je tožeča stranka vztrajala v pri tožbenem zahtevku iz spora o glavni stvari in predlagala odločitev brez glavne obravnave. S prvostopenjskim sklepom v delu, ki je že pravnomočen, je z utemeljitvijo, da več ni izkazane pravne koristi, tožba zavržena. Takšna pravnomočna odločitev iz spora o glavni stvari pa dejansko pomeni, da tožnica v tem sodno socialnem sporu ni uspela.

Za odločanje o vprašanju, ali je ena stranka drugi dolžna povrniti stroške postopka, je odločilnega pomena uspeh v sporu. Stranka, ki v postopku ne uspe, mora v skladu s 154. členom ZPP povrniti nasprotni stranki njene stroške postopka. Ob uporabi razlagalnega argumenta a contrario pa to pomeni, da tožeča stranka, ki v postopku ne uspe, zagotovo ni upravičena do povračila svojih stroškov postopka. Hkrati glede na posebno ureditev v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) ob takšnem izidu spora, ni dolžna povrniti niti stroškov, ki bi eventualno nastali toženi stranki. Po prvem odstavku 68. člena ZDSS-1 namreč v sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj ali socialnega varstva, toženi zavod vedno krije svoje stroške, ne glede na izid postopka.

Ker v obravnavanem sodno socialnem sporu tožnica ni uspela, po prvem odstavku 154. člena ZPP ni upravičena do povračila svojih stroškov sodnega postopka. Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP je bilo zato potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeniti tako, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka.