Jedro

Sicer drži, da je pridobitev soglasja od lastnika nepremičnine za operaterja nujna (saj jo terja sam zakon). Vendar pa - nasprotno, kot želi prikazati tožnik - to še ne pomeni, da ima tožnik pravico zahtevati predložitev takega soglasja od operaterja do začetka izvajanja del po točki 5.7.8 oziroma po točki 5.8.12 ter v primeru ne-predložitve le-teh na tej podlagi tudi razvezati pogodbo za traso, kjer naj bi se ta dela izvajala, ker naj bi bila njegova predložitev za izvajanje storitve nujno potrebna. Ni namreč najti logične povezave med predložitvijo soglasij, ki jih operater (mora) pridobi(ti) od lastnikov nepremičnin, po katerih poteka ta infrastruktura, tožniku pred pričetkom izvajanja del, sicer nastopi posledica z razvezo pogodbe med operaterjem in tožnikom, ter zagotovitvi dostopa do infrastrukture tožnika operaterju, kot mu to nalaga regulatorna odločba. Povedano drugače: predložitev soglasij ni nujno potrebno za to, da tožnik zagotovi dostop do svoje infrastrukture oziroma, da operater prične z izvajanjem del na infrastrukturi tožnika.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek upravnega postopka

1.Toženka je z izpodbijano odločbo naložila tožniku, da mora v roku 8 dni od vročitve te odločbe odpraviti kršitev 8. točke izreka odločbe agencije, št. 38241-1/2022/26 z dne 14. 7. 2022, tako, da v Vzorčni ponudbi za lokalni dostop na fiksni lokaciji, objavljeni dne 1. 9. 2022, veljavni od dne 1. 9. 2022 dalje ter vseh njenih spremembah in dopolnitvah odstrani zahtevi iz točke 5.7.8 Proces poizvedbe, naročila, izvedbe, odpovedi in odprave okvar pri najemu kabelske kanalizacije in iz točke 5.8.12 Soglasja za dostop in delo na nadzemnem omrežju, da mora operater do začetka izvajanja del na kabelski kanalizaciji A. predložiti soglasja lastnikov nepremičnin, na katerih se nahajajo trase za namestitev in vzdrževanje opreme ter za fizični dostop do kabelske kanalizacije, sicer A. iz seznama v prilogi pogodbe trase črta in se pogodba v tem delu šteje za razvezano (1. točka izreka), da mora tožnik v roku 8 dni od vročitve te odločbe toženko obvestiti o izpolnitvi naloženih obveznosti iz 1. točke izreka (2. točka izreka) in da v tem postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka).

2.V obrazložitvi je uvodoma navedla, da je po uradni dolžnosti uvedla postopek nadzora nad spoštovanjem obveznosti tožnika iz 8. točke izreka regulatorne odločbe v zvezi z določitvijo pogojev v točkah 5.7.8 in 5.8.12 vzorčne ponudbe. Pravno podlago za odločanje v zadevi predstavlja 287. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2) v zvezi z drugim odstavkom 307. člena ZEKom-2. V nadaljevanju je povzela potek postopka ter obrazložila razloge k posamičnim točkam izreka odločbe.

Bistvene navedbe strank v tem upravnem sporu

3.Tožnik je v tožbi navedel, da obveznost iz 8. točke izreka regulatorne odločbe terja, da pri izvrševanju obveznosti dopustitve operaterskega dostopa v skladu z regulatorno odločbo tožnik ne sme postavljati nerazumnih pogojev. Ta pojem ni definiran v ZEKom-2, niti v regulatorni odločbi in je tako nedoločen pravni pojem. V takih primerih zakonodajalec prepusti upravi vsebinsko opredelitev, ki mora ostati znotraj zakonske razlage tega pojma. Toženka je s svojim ravnanjem to omejitev presegla ter pojma ni vsebinsko napolnila v okviru in skladno z namenom, ki ji ga je določil zakonodajalec. Posledično je napačno uporabljeno materialno pravo. Sporne določbe je tožnik vključil v Vzorčno ponudbo z namenom ureditve dostopa v primerih, ko gre za dostope do fizične infrastrukture tožnika, ki se nahaja na nepremičninah tretjih oseb, v primerih zgrajene infrastrukture pred uveljavitvijo ZEKom-1, saj se je služnost oziroma soglasje lastnikov nanašalo le na tožnika kot lastnika infrastrukture. Za poseg operaterjev, ki so zahtevali dostop do fizične infrastrukture tožnika na nepremičnini tretjih oseb, tožnik kljub ugoditvi zahtev za dostop na podlagi regulatorne odločbe dejansko ni imel dovoljenja in je bil izpostavljen potencialnim zahtevkom. Tožnik je tako za razrešitev takšnih neurejenih položajev ugoditev zahtevi za dostop pogojeval s predhodno pridobitvijo služnosti ali soglasij lastnikov nepremičnin, s čimer je sledil stališču toženke v enem izmed medoperaterskih sporov po odločbi, št. 38261-4/2021/20 z dne 16. 8. 2022 (str. 7) (odločba o sporu). Res se je ta odločba nanašala na en konkreten primer, vendar je bil tožnik dolžan upoštevati odločitev v vseh situacijah dostopa do fizične infrastrukture in jo je upošteval pri spremembi Vzorčne ponudbe. Šele po prejemu pozivov toženke v tej zadevi se je tožnik seznanil z njenim spremenjenim stališčem. Takšna sprememba stališča pa je z vidika regulatorne predvidljivosti nedopustna.

4.Pri opredelitvi nerazumnosti pogojev bi morala toženka upoštevati namen in cilje, ki jih varuje skozi opredelitev obveznosti. Primarno je cilj zagotovitve dostopa in ugoditev razumnim zahtevam opredeljena že v 105. členu ZEKOm-1. Na splošno pa je toženka pri naložitvi katerih koli ukrepov zavezana tudi k načelom sorazmernosti. V konkretnem primeru je pogoj predložitve soglasij lastnikov nepremičnin sorazmeren in skladen s cilji ZEKom-1 in kot tak razumen. Tudi toženka priznava v izpodbijani odločbi, da mora operater za skupno uporabo pridobiti soglasje lastnikov nepremičnin (5. str. odločbe), torej ne gre za dodatno zahtevo oziroma za dodatno obveznost. Res gre za ureditev razmerja med operaterjem in lastnikom nepremičnine, vendar ureditev tega razmerja zadeva tudi tožnika. Če drugi operaterji dostopajo do infrastrukture brez soglasja lastnikov nepremičnin, je dejansko ogrožen položaj tožnika, saj lastniki štejejo, da je tožnik dovolil dostop nekomu tretjemu, da posega v njihova zemljišča. Tako tudi naslovno sodišče v sodbi, I U 1849/2020 z dne 29. 11. 2022. Zahteva tožnika o predložitvi soglasja tudi ni nerazumna, kot to meni toženka (str. 7 odločbe), saj kot že povedano, ne gre za dodatno aktivnost operaterja. Število takih primerov je tudi omejeno. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek, ki naj ji naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

5.Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene. Že v izpodbijani odločbi (str. 5 do str. 8) je pojasnjeno, zakaj gre za nerazumno zahtevo. Tožnik pogojuje dostop do obstoječe infrastrukture z zahtevo, ki ni potrebna in za katero nima podlage ne v regulatorni odločbi, ne v materialnih predpisih, pri čemer mu 2. točka izreka regulatorne odločbe izrecno nalaga, da mora dopustiti dostop do svoje fizične infrastrukture. V medoperaterskem sporu, na katerega se tožnik sklicuje, je bil predmet spora dostop do drogov (kot dela fizične infrastrukture oziroma omrežja), kjer je tožnik prav tako pogojeval dostop s predložitvijo soglasij lastnikov nepremičnin. Toženka je v tej odločbi odločila, da tožnik sklenitve pogodbe o najemu drogov ne sme pogojevati s predhodno pridobitvijo služnosti ali soglasij lastnikov zemljišč (str. 7 izpodbijane odločbe). Toženka je v obrazložitvi odločbe o sporu navedla le, da tožnik lahko v pogodbo doda, da ''pogodba preneha veljati, v kolikor lastniki zemljišč RUNE Enia potrebnih soglasij ne dajo''. Iz te navedbe nikjer ne izhaja, da ima tožnik pravico zahtevati od operaterjev predložitev soglasij. Treba je ločiti tudi to, da ima vsak operater pridobljena ustrezna soglasja lastnikov nepremičnin, od tega, da tožnik ne sme z njihovo predložitvijo pogojevati operaterskega dostopa, ki jim ga je sicer dolžan zagotavljati na podlagi regulatorne odločbe. Tožnik tudi ne pojasni, v čem naj bi bil navedeni pogoj nujno potreben za izvrševanje obveznosti dopustitve operaterskega dostopa. Nanj tudi ne vplivajo lastniška upravičenja lastnikov nepremičnin, prav tako njegov položaj ne bi bil ogrožen. Pri tem tudi ne gre za to, da drugi operaterji teh soglasij ne bi imeli, temveč le za to, da jih niso dolžni predložiti tožniku. V sodbi, I U 1849/2020 z dne 29. 11. 2022, pa tudi ni šlo za tak primer. Tudi zakonske zahteve po predložitvi soglasij ne dajejo pravice tožniku, da dostop pogojuje s predložitvijo soglasij za druge operaterje. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

Glavna obravnava in dokazni postopek

6.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem sta stranki v bistvenem vztrajali pri svojih navedbah in dokaznih predlogih.

7.Tožnik je še dodal, da je treba tožbi ugoditi že iz razloga zagotavljanja konsistentnosti stališč toženke in s tem regulatorne predvidljivosti, kar je poglavitno pri sektorski regulaciji. Ponovil je, da je toženka spremenila svoje stališče iz odločbe, št. 38261-4/2021/20 z dne 16. 8. 2022. V tem postopku sme po stališču toženke tožnik vnesti razvezni pogoj v pogodbo, če lastniki zemljišč drugemu operaterju ne bi dali potrebnih soglasij. Le na ta način lahko tožnik preveri, ali operater ima soglasje. Ker je operater soglasja dolžan pridobiti po zakonu, ni mogoče govoriti o nerazumnem pogoju. Tožnik je upravičen zaščititi svoj položaj. To je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu, II Ips 186/2011 z dne 22. 5. 2014.

8.Toženka je še dodala, da je soglasje med operaterjem in lastnikom zemljišč njuno primarno razmerje, zaradi česar je zahteva tožnika po predložitvi soglasja, ob predvideni razvezi pogodbe, nerazumna. Tožnikovo stališče iz odločbe, št. 38261-4/2021/20 z dne 16. 8. 2022, ne izhaja. Tožnik bi lahko svoj cilj zavaroval na milejši način.

9.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v izpodbijano odločbo, regulatorno odločbo, relevantne dele Vzorčne ponudbe z zadnjimi spremembami, ki so bili v veljavi od dne 1. 3. 2023 do izdaje izpodbijane odločbe (točki 5.7.8. in 5.8.12.), odločbo toženke z dne 16. 8. 2022, odgovor na poziv za izjasnitev z dne 28. 10. 2022, odgovor na drugi poziv za izjasnitev z dne 19. 12. 2022, poziv za izjasnitev z dne 26. 10. 2022, poziv za izjasnitev z dne 13. 12. 2022 in ostale listine spisa.

Odločitev sodišča

K I. točki izreka

10.Tožba ni utemeljena.

11.V tem primeru tožnik izpodbija odločitev toženke, izdano v nadzornem postopku preverjanja izpolnjevanja obveznosti, naloženih tožniku z 8. točko regulatorne odločbe, št. 38241-1/2022/26 z dne 14. 7. 2022.

12.S to odločbo je toženka tožnika v 1. točki izreka spoznala za operaterja s pomembno tržno močjo na upoštevnem trgu 1 "Veleprodajni lokalni dostop na fiksni lokaciji", v nadaljnjih točkah izreka regulatorne odločbe pa mu je naložila več obveznosti, povezanih s tem statusom, med drugim v 8. točki, da pri izvrševanju dopustitve operaterskega dostopa v skladu s to odločbo tožnik

ne sme postavljati nerazumnih pogojev, ki za izvajanje storitev niso nujno potrebni

.

13.Postopek nadzora, za kakršnega gre v tem primeru, je urejen v 290. členu ZEKom-2, ki določa, da če agencija pri nadzoru fizičnih in pravnih oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, ugotovi nepravilnosti pri izvajanju določb tega zakona ter na njegovi podlagi izdanih predpisov, splošnih aktov in posamičnih aktov ali ukrepov, ki jih sama sprejema, te osebe o tem pisno obvesti in jim da možnost, da se o zadevi izrečejo v razumnem roku (prvi odstavek). Agencija lahko po prejemu odgovora ali po poteku roka za odgovor iz prejšnjega odstavka zahteva ustavitev kršitve iz prejšnjega odstavka tega člena takoj ali v razumnem roku ter hkrati sprejme ustrezne in sorazmerne ukrepe za zagotovitev odprave nepravilnosti (drugi odstavek). Agencija lahko izda odločbo o ugotovitvi obstoja kršitve določbe tega zakona ter na njegovi podlagi izdanih predpisov, splošnih aktov ali ukrepov, ki jih sprejme sama, tudi v primerih, ko je kršitev že prenehala. Z odločbo, izdano v postopku nadzora, lahko agencija fizični ali pravni osebi naloži ukrepe, ki so potrebni za odpravo kršitve oziroma odpravo njenih posledic, med njimi še zlasti povrnitev preveč zaračunanih zneskov ali retroaktivno ureditev pogodbenega razmerja (četrti odstavek).

14.Po prvem odstavku 289. člena ZEKom-2 se v postopku nadzora uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Tak zakon je Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), ki v 32. členu (ukrepi inšpektorjev) določa, da ima inšpektor, če ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje, pravico in dolžnost odrediti ukrepe v skladu s tem ali drugim zakonom, katerega izvajanje nadzoruje, za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti, v roku, ki ga sam določi, ali odrediti druge ukrepe, za katere je pooblaščen. Tako iz 289. člena ZEKom-2 kot 32. člena ZIN izhaja, da je temeljna obveznost za nadzor pristojnega nadzorstvenega organa, da ob ugotovljenih kršitvah odredi ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti pri izvrševanju zakonov in drugih predpisov v roku, ki ga določi.

15.Po prvem odstavku 105. člena ZEKom-1 (ki je veljal v času naložitve te obveznosti) lahko agencija z odločbo iz prvega odstavka 101. člena tega zakona naloži določenemu operaterju omrežja s pomembno tržno močjo obveznost, da ugodi vsem razumnim zahtevam za operaterski dostop in uporabo določenih omrežnih elementov in pripadajočih zmogljivosti. Tako ravna agencija zlasti, kadar oceni, da bi zavrnitev operaterskega dostopa ali nerazumni pogoji, ki bi imeli podoben učinek, ovirali vzpostavitev zadostne konkurenčnosti trga na maloprodajnem nivoju, ali da ne bi bili v interesu končnih uporabnikov. Pri tem agencija lahko naloži tudi dodatne pogoje, da se zagotovi poštenost, razumnost in pravočasnost izpolnitve obveznosti.

16.V obravnavani zadevi je toženka torej preverjala, ali tožnik izpolnjuje obveznosti, ki so mu naložene z 8. točko izreka regulatorne odločbe in ugotovila, da temu ni tako, saj vsebuje Vzorčna ponudba v točkah 5.7.8 (Proces poizvedbe, naročila, izvedbe, odpovedi in odprave okvar pri najemu kabelske kanalizacije) in 5.8.12 (Soglasja za dostop in delo na nadzemnem omrežju) po oceni toženke nerazumni pogoj, tj. da mora operater do začetka izvajanja del na tožnikovi kabelski kanalizaciji tožniku predložiti soglasja lastnikov nepremičnin, na katerih se nahajajo trase za namestitev in vzdrževanje opreme ter za fizični dostop do kabelske kanalizacije, sicer tožnik iz seznama v prilogi pogodbe trase črta in se pogodba v tem delu šteje za razvezano.

Tudi po presoji sodišča citirani sporni pogoj v točkah 5.7.8 in 5.8.12 ne predstavlja razumnega in tudi ne sorazmernega pogoja, kot to skuša prikazati tožnik, pri čemer ta za izvajanje storitev tudi ni nujno potreben.

Nesporno med strankama je, da je tožnik skladno z regulatorno odločbo dolžan zagotoviti skupno uporabo določene fizične infrastrukture, operater (ki zahteva dostop do določene fizične infrastrukture) pa mora za (skupno) uporabo komunikacijskega omrežja in pripadajoče infrastrukture (za njegovo obratovanje in vzdrževanje) pridobiti ustrezno služnostno upravičenje od lastnika nepremičnine, po kateri poteka ta infrastruktura1. Že iz dosedaj povedanega tako nedvomno izhaja, da gre za razmerje med operaterjem in lastnikom nepremičnine, ki tožnika kot lastnika fizične infrastrukture ne zadeva. Hkrati to tudi pomeni, da sicer drži, da je pridobitev soglasja od lastnika nepremičnine za operaterja nujna (saj jo terja sam zakon). Vendar pa - nasprotno, kot želi prikazati tožnik - to še ne pomeni, da ima tožnik pravico zahtevati predložitev takega soglasja od operaterja do začetka izvajanja del po točki 5.7.8 oziroma po točki 5.8.12 ter v primeru ne-predložitve le-teh na tej podlagi tudi razvezati pogodbo za traso, kjer naj bi se ta dela izvajala, ker naj bi bila njegova predložitev za izvajanje storitve nujno potrebna. Ni namreč najti logične povezave med predložitvijo soglasij, ki jih operater (mora) pridobi(ti) od lastnikov nepremičnin, po katerih poteka ta infrastruktura, tožniku pred pričetkom izvajanja del, sicer nastopi posledica z razvezo pogodbe med operaterjem in tožnikom, ter zagotovitvi dostopa do infrastrukture tožnika operaterju, kot mu to nalaga regulatorna odločba. Povedano drugače: predložitev soglasij ni nujno potrebno za to, da tožnik zagotovi dostop do svoje infrastrukture oziroma, da operater prične z izvajanjem del na infrastrukturi tožnika.

Tožnik sicer razloguje, da je brez predložitve teh soglasij oziroma služnostnih upravičenj izpostavljen potencialnim zahtevkom, če operater takih soglasij ne pridobi, vendar s tem določitve spornega pogoja ne more upravičiti, saj - kot tudi sam navaja - gre za omejeno število primerov2 in morebitne hipotetične situacije, tj. ko bi v primeru nepridobitve soglasij lastnikov nepremičnin s strani operaterjev (zaradi dopustitve dostopa do fizične infrastrukture) utegnilo priti do škode, ki bi nastala lastnikom nepremičnin, lastniki teh nepremičnin pa bi to škodo potem terjali od tožnika. Kot je toženka že pojasnila tožniku in čemur sodišče pritrjuje, se lahko za take primere zavaruje na druge načine, npr. da naloži operaterju predložitev pisne izjave o pridobitvi soglasij vseh lastnikov nepremičnin, ki jih ta dostop zadeva, ki ima v primeru njene neresničnosti lahko za operaterja civilnopravne posledice (str. 6 obrazložitve odločbe). Da bi tožnik imel podlago za določitev spornega pogoja, pa tudi ni mogoče sklepati zaradi stališča, zavzetega v sodni odločbi Vrhovnega sodišča RS v, II Ips 186/2011 z dne 22. 5. 2014, saj toženka ne trdi, da operater, ki zahteva dostop do fizične infrastrukture, ni obvezan pridobiti soglasje oziroma ustrezno služnostno upravičenje od lastnika nepremičnine (kot to izhaja iz citirane sodne odločbe), temveč nasprotuje pogoju iz Vzorčne ponudbe tožnika, da mora operater tožniku do začetka izvajanja del predložiti taka soglasja, sicer pride do razveze pogodbe v delu tras, kjer naj bi se ta dela izvajala.

Prav tako ne vzdrži tožnikov ugovor, da je s določitvijo tega pogoja ravnal zgolj v skladu s stališčem toženke, ki ga je ta zavzela v drugem medoperaterskem sporu v odločbi, št. 38261-4/2021/20 z dne 16. 8. 2022. V izreku te odločbe je namreč izrecno navedeno, da mora tožnik operaterju ponuditi v podpis uporabo drogov, pri čemer pa sklenitve tega dogovora ne sme pogojevati s predhodno pridobitvijo služnosti ali soglasij lastnikov navedenih zemljišč. Iz obrazložitve te odločbe izhajajoča navedba, da lahko tožnik v pogodbo o dostopu do fizične infrastrukture vnese razvezni pogoj, da pogodba preneha veljati, če lastniki zemljišč potrebnih soglasij ne dajo, na kar se tožnik sklicuje v smislu sledenju stališču toženke, pa tudi ne vpliva na drugačno presojo sodišča. Ne samo, da postane dokončen oziroma pravnomočen in s tem izvršljiv le izrek odločbe (213. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), po katerem po odločbi z dne 16. 8. 2022 (podobno oziroma enako kot v tem primeru) tožniku ni dopuščena določitev tovrstnega pogoja pred sklenitvijo dogovora, iz obrazložitve te odločbe ni razvidno, da bi toženka določila tudi na kakšen način in v kateri fazi trajanja pogodbe je treba ta soglasja izkazati. Tožnik se zato brez uspeha sklicuje, da je zgolj sledil stališču toženke iz odločbe z dne 16. 8. 2022.

V sodbi, I U 1849/2020 z dne 29. 11. 2022, na katero se tudi sklicuje tožnik, pa je šlo za povsem drugačno dejansko in pravno stanje. Predmet spora je bil namreč medoperaterski spor (in ne postopek nadzora), ta spor se je nanašal na skupno gradnjo zaradi postavitve elementov elektronskih komunikacijskih omrežij na tujem zemljišču, za izvedbo katere je bilo predhodno treba pridobiti ustrezna soglasja, da se je gradnja sploh lahko začela. V tem primeru pa gre za omogočitev dostopa do že zgrajene fizične infrastrukture tožnika, ki je kot operater s pomembno tržno močjo po regulatorni odločbi zavezan, da do nje omogoči dostop. Za izvajanje te storitve pa (kot že povedano) predhodna predložitev soglasij oziroma služnostnih upravičenj nedvomno ni nujno potrebna.

Z izpodbijano odločitvijo, za katero sodišče sodi torej, da je pravilna, je tako toženka sledila tudi ciljem in načelom, ki jih zasleduje zakon (prej veljavni ZEKom-1, kot tudi sedaj veljavni ZEKom-2), kot npr. spodbujanje konkurence in povezljivosti, spodbujanje razvoja notranjega trga, podpiranje interesov državljanov, kršila pa tudi ni načela sorazmernosti.

Glede na povedano je sodišče zaključilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa je pravilna ter na zakonu utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), zaradi česar je tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Sodišče je odločilo na podlagi glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. ------------------------------- 1. točka prvega odstavka 19. člena ZEKom-1, 1. točka prvega odstavka 26. člena ZEKom-2; 2. Koncept skupne uporabe je bil uveljavljen šele po ZEKom-1, kar med strankama tudi ni sporno;