Jedro

Ker je prvostopenjsko sodišče s sedaj izpodbijanim sklepom ponovno odločilo o zahtevi za izdajo začasne odredbe, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep (2. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 109/2015-17 z dne 4. 3. 2015) razveljavi.

II. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. S sodbo in sklepom I U 109/2015-17 z dne 4. 3. 2015 je prvostopenjsko sodišče (v uvodu svoje odločbe je navedlo samo „Sodba v imenu ljudstva“, s popravnim sklepom I U 109/2015-19 z dne 6. 3. 2015 pa je uvod popravilo tako, da se pravilno glasi „Sodba v imenu ljudstva in sklep“, odločbo pa je dopolnilo tudi s pravnim poukom) s 1. točko izreka ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke, št. 1207/2014 z dne 11. 11. 2014 (s katero je bila tožnica izbrisana iz imenika Odvetniške zbornice), in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, z 2. točko izreka (izpodbijani del sodbe in sklepa) je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe in s 3. točko izreka zavrnilo stroškovni zahtevek tožene stranke.

2. V obrazložitvi izpodbijane 2. točke izreka je prvostopenjsko sodišče navedlo, da se začasna odredba lahko izda samo do pravnomočne sodne odločbe, ki pa je bila v obravnavanem primeru že izdana in učinkuje z vročitvijo. Tožnica ni izkazala verjetnosti, da bi ji nastala težko popravljiva škoda, ki bi jo lahko sodišče preprečilo z izdajo začasne odredbe, saj je sodišče s sodbo že odločilo o njeni tožbi in ji ugodilo.

3. Zoper navedeni sklep (2. točka izreka sodbe in sklepa) je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri navaja, da je bilo o zahtevi za izdajo začasne odredbe že pravnomočno odločeno. Vrhovno sodišče je namreč s sklepom I Up 16/2015 z dne 19. 2. 2015 ugodilo pritožbi tožene stranke ter sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 109/2015 (s tem sklepom je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožeči stranki in izdalo začasno odredbo) spremenilo tako, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je s sedaj izpodbijanim sklepom ponovno odločilo o zahtevi za izdajo začasne odredbe in je torej razsojalo o že pravnomočno razsojeni zadevi. Predlaga razveljavitev sklepa. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot izhaja iz podatkov sodnega spisa je tožnica skupaj s tožbo dne 19. 1. 2015 vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. O zahtevi je prvostopenjsko sodišče odločilo s sklepom I U 109/2015-7 z dne 23. 1. 2015, in sicer je zahtevi ugodilo in odložilo izvršitev izpodbijane odločbe tožene stranke, št. 1207/2014 z dne 11. 11. 2014, do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

6. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 16/2015 z dne 19. 2. 2015 ugodilo, izpodbijani prvostopenjski sklep razveljavilo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe je z izdajo sklepa in vročitvijo strankam postala pravnomočna.

7. Iz sodnega spisa ni razvidno, da bi tožeča stranka vložila novo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

8. Ker je prvostopenjsko sodišče s sedaj izpodbijanim sklepom ponovno odločilo o zahtevi za izdajo začasne odredbe, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 77. člena v povezavi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi drugega odstavka 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Tožena stranka je v pritožbi zoper sklep sicer zahtevala povračilo stroškov, vendar pa ni opredeljeno navedla stroškov, za katere zahtevajo povračilo. Zato je Vrhovno sodišče njeno zahtevo za povračilo stroškov pritožbenega postopka zavrnilo.