Jedro

V obravnavanem primeru gre za dobavo nepremičnine, ki jo sestavljajo zemljišče in stari objekti, ki niso v fazi predelave v nove objekt oz. niso porušeni, zato ne gre za oproščeno dobavo stavbnega zemljišča v smislu osme točke 44. člena ZDDV-1. Ker pa gre v konkretnem primeru za oproščeno transakcijo po sedmi točki 44. člena ZDDV-1, bi se tožnik in prodajalec pred opravljeno dobavo sicer lahko odločila za prostovoljno obdavčitev sicer oproščene transakcije in podala skupno izjavo pred pristojnim davčnim organom (drugi odstavek 45. člena ZDDV-1), česar pa v obravnavanem primeru nista storila. Zato tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV iz te oproščene transakcije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 68.000,00 EUR (točka I. izreka), z rokom plačila 30 dni od vročitve, po poteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti, in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka, stroški, ki so nastali davčnemu organu pa bremenijo slednjega. Pritožba ne zadrži izvršitve (točki III in IV izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju: DIN) DDV za davčno obdobje 1.1. do 30. 4. 2008 ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik, na katerega tožnik ni podal pripomb. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik po računu 02/2008 z dne 1. 4. 2008 od A. d.o.o. kupil: zemljišče po pogodbi z dne 28. 3. 2008 za nakup parcele št. 393, dvorišče 604 m2, sadovnjak 425 m2, stanovanjska stavba 144 m2, gospodarsko poslopje 81 m2 in 80 m2 in 75 m2 in 55 m2 in 30 m2 in 28 m2 in 24 m2 vl. št. 105, k.o. … v znesku 408.000,00 EUR, od tega 20 % DDV v znesku 68.000,00 EUR. Tožnik je nepremičnino po pogodbi evidentiral na kontu 671102 – blago za naložbeno nepremičnino, saj je namenjeno za nadaljnjo prodajo. Iz pisnega pojasnila tožnika izhaja, da je nepremičnino kupil kot stavbno zemljišče, zato je bil nakup obdavčen z DDV (8. točka 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost, v nadaljevanju ZDDV-1). Iz lokacijske informacije z dne 23. 10. 2007 je razvidna osnovna namenska raba zemljišča s parc. št. 393, k.o. …, ki se nahaja v območju stavbnih zemljišč z oznako S. Tožnik ob sklenitvi pogodbe ni podpisal s prodajalcem izjave, ki je po mnenju davčnega organa v tem primeru potrebna za obračun DDV, ker gre za promet z zazidanimi stavbnimi zemljišči, ki je po 7. točki 44. člena ZDDV-1 oproščen plačila DDV. Iz prodajne pogodbe z dne 28. 3. 2008 izhaja, da gre za nakup zemljišča s stanovanjskimi in gospodarskimi objekti, kar pomeni, da je bil nakup opravljen za stavbno zemljišče z že postavljenimi objekti, ter da gre za dobavo objektov, ki niso novi.

V konkretnem primeru gre po mnenju davčnega organa za nakup zemljišča s stanovanjsko stavbo ter drugimi manjšimi gospodarskimi poslopji, ki niso novi ter gre za zazidano stavbno zemljišče. Zato se lahko obračuna DDV le, če ima kupec pravico do odbitka vsega DDV ter sta s prodajalcem podpisala skupno izjavo in jo pred dobavo predložila davčni upravi (2. točka 45. člena ZDDV-1). Zakon o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) opredeljuje stavbna zemljišča kot zemljišča, ki so s srednjeročnim družbenim planom namenjena za graditev objektov in naprav; zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti in naprave; ter zemljišča, za katere so izdana predpisana dovoljenja za graditev. V zvezi z obdavčitvijo zemljišč je pomembno razlikovanje stavbnih zemljišč, ki se delijo na zazidana in nezazidana stavbna zemljišča. Zazidano stavbno zemljišče praviloma ni predmet samostojnega prometa, ampak se prodaja skupaj z objektom, ki stoji na njem in ki je predmet dobave. Posledično za obdavčitev zazidanega stavbnega zemljišča velja 7. točka 44. člena ZDDV-1 ter se obdavčuje enako kakor objekt, ki je postavljen na tem zemljišču. Usodo objekta delijo tiste zemljiške parcele, na katerih objekt stoji. Nezazidana stavbna zemljišča, ki so samostojen predmet prometa, so obravnavana v 8. točki 44. člena ZDDV in so obdavčena po splošni 20 % stopnji. Za stavbno zemljišče iz 8. točke 44. člena ZDDV-1 veljajo gradbene parcele, na katerih je v skladu s predpisi dopustna graditev objektov. Za stavbna zemljišča se štejejo nezazidana stavbna zemljišča, ki jih ZSZ opredeljuje kot zemljiške parcele na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov. Navaja 77. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1), po katerem so stavbna zemljišča tista, katerih prodaja je zavezana k obračunu DDV in na katerih je v skladu s predpisi dopustna gradnja objektov. Torej opredelitev, da gre za stavbno zemljišče, ki je po ZSZ opredeljena kot zemljiška parcela, namenjena za graditev objektov in za katero je dopustna gradnja objektov, ni dovolj, ter je potrebno točno definirati za kakšno vrsto stavbnega zemljišča gre, ter je treba presojati vsak konkreten prenos lastninske pravice na objektu ali zemljišču in upoštevati, kdo opravi prenos lastninske pravice, vrsto nepremičnine (objekt ali stavbno zemljišče) in druge navedene pogoje. Od prometa nezazidanih stavbnih zemljišč je potrebno obračunati DDV po splošni 20 % stopnji. V primeru, ko gre za zazidano stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt (stavbišče), in zemljišče, ki je potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče), kar je razvidno iz točk v prodajni pogodbi, pa veljajo določila 7. točke 44. člena in 45. člena ZDDV-1 ter posledično 77. člen Pravilnika. V nadaljevanju se sklicuje na 33. člen, 62. člen, 63. člen ter 2. točko 45. člena ZDDV-1, ki jih citira. Sklepno zaključi, da je tožnik neupravičeno zahteval vračilo DDV. Ker tožnik v obračunu DDV za mesec april 2008 izkazuje presežek v višini 71.663,00 EUR, se mu po ugotovitvah davčnega organa zmanjša za nepriznani odbitek vstopnega DDV v višini 68.000,00 EUR, tako da znaša 3.663,00 EUR.

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. V naravi kupljena nepremičnina predstavlja stavbno zemljišče, na katerem je postavljena stanovanjska stavba in sedem manjših gospodarskih poslopij in gre za zazidano stavbno zemljišče. Sklicuje se na Šesto Direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 oz. točki j) in k) 135. člena ter 2. in 3. točko 12. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006, ki jih citira, v katerih je treba poiskati razlago, saj ZDDV-1 in PZDDV-1 ne definirata pojem zazidanega oz. nezazidanega stavbnega zemljišča. V konkretnem primeru gre za oproščen promet, saj je bil predmet prodaje stavbno zemljišče, na katerem so zgrajene stavbe, tožnik pa ne zatrjuje, da bi šlo za promet z novozgrajenimi objekti. Tožnik je prejel račun, na katerem je izkazan DDV od osebe, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati in ne sme odbiti izkazanega DDV, ne glede na to, ali je nepooblaščena oseba ta DDV plačala (četrti odstavek 67. člena ZDDV-1).

Tožnik je vložil tožbo. Navaja, da je s prodajno pogodbo 28. 3. 2008 kupil nepremičnino parc. št. 393, k.o. …, ter da je plačal celotno kupnino in 20 % DDV. Nepremičnina je opremljena kot stavbno zemljišče za stanovanjsko gradnjo, to izhaja iz prodajne pogodbe in iz potrdila o namenski rabi zemljišča Občine Vrhnika z dne 5. 2. 2008. Dobava stavbnih zemljišč ni oproščena plačila DDV (8. točka 44. člena ZDDV-1). Pojem stavbno zemljišče, kot ga opredeljuje slovenski pravni red, je pravni pojem. Sklicuje se na 2. člen ZSZ, 2. točko prvega odstavka 24. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju: ZPNačrt), 218. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), ki jih citira. Osmo točko 44. člena ZDDV-1 je treba razlagati skozi navedene definicije. ZDDV-1 ne vsebuje drugačne opredelitve tega pojma. Oba davčna organa sta nezakonito vpeljala ločitev na zazidana in nezazidana stavbna zemljišča in zavzela stališče, da je dobava zazidanih stavbnih zemljišč oproščena plačila DDV, medtem ko naj to ne bi veljalo za nezazidana stavbna zemljišča, za kar ni podlage v 44. členu ZDDV-1, ki uporablja skupni pojem stavbno zemljišče, kot izjemo od oprostitve plačila DDV. Drugostopenjski organ se je neutemeljeno skliceval na Direktivo Sveta 2006/112/ES, saj je šele ZDDV-1B (ki je začel veljati 1. 1. 2010), uvedel obveznost v skladu z navedeno direktivo v Republiki Sloveniji. Tožnik je prodajno pogodbo sklenil 28. 3. 2008, ko ta direktiva še ni bila implementirana v slovenski pravni red. Davčni organ nezakonito vpeljuje ločevanje pojmov zazidano in nezazidano stavbno zemljišče, 77. člen PZDDV-1 ni mogoče uporabiti, saj oža stavbna zemljišča samo na nezazidana stavbna zemljišča, kar je protizakonito in neustavno. Sklicuje se na prakso Ustavnega sodišča RS. Sedma točka 44. člena ZDDV-1 ne določa režima za stavbna zemljišča, ki je bilo v konkretnem primeru predmet prodaje, ampak govori le o objektih. Iz potrdila Občine Vrhnika izhaja, da je prodano zemljišče stavbno za stanovanjsko gradnjo, kar pomeni, da je to predstavljalo predmet prodaje. Niso predmet prodaje objekti na tem zemljišču. Kauza ni bila prodaja objektov, temveč prodaja stavbnega zemljišča. Tožnik mora DDV plačati dvakrat. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih, razvidnih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožbeni ugovori so identični ugovorom, ki jih je tožnik navajal že v pritožbenem postopku in je tožena stranka nanje že odgovorila v odločbi. Tožnik je v aprilu 2008 uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV od nakupa nepremičnine k.o. …, kar v naravi predstavlja stavbno zemljišče, na katerem je postavljena stanovanjska stavba in sedem manjših gospodarskih poslopij, torej zazidano stavbno zemljišče. Tožena stranka vztraja na stališču, da gre v konkretnem primeru za davka oproščeno dobavo po sedmi točki 44. člena ZDDV-1. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno ali gre za oproščeno dobavo starih objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni v smislu 7. točke 44. člena ZDDV-1 ali pa za obdavčljivo dobavo stavbnih zemljišč po 8. točke 44. člena ZDDV-1 v povezavi s 77. členom PZDDV-1. Za opredelitev vrste transakcija je treba izhajati iz ugotovitev dejanskega stanja, ki med strankama niti ni sporno. Iz prodajne pogodbe z dne 28. 3. 2008 izhaja, da je tožnik kupil nepremičnino parcelo št. 393, vl. št. 105, k.o. …, ki obsega dvorišče 604 m2, sadovnjak 425 m2, stanovanjsko stavbo 144 m2 in sedem manjših gospodarskih poslopij (v izmerah 81 m2, 80 m2, 75 m2, 55 m2, 30 m2, 28 m2 in 24 m2), iz lokacijske informacije 23. 10. 2007 pa izhaja, da se nepremičnina – zemljišče parc. št. 393, k.o. …, nahaja v območju stavbnih zemljišč. V zadevi tudi ni sporno, da je tožnik plačal kupnino 340.000 EUR z 20 % DDV v višini 68.000,00 EUR ter da tožnik in prodajalec nista podala skupne izjave pred pristojnim davčnim organom v smislu drugega odstavka 45. člena ZDDV-1. Za opredelitev pojma za kakšno transakcijo gre je davčni organ pravilno izhajal iz predmeta dobave, kot je naveden v prodajni pogodbi. Nedvomno gre tudi po mnenju sodišča za dobavo nepremičnine, ki jo sestavljajo zemljišče in stari objekti (dobava namreč ni bila opravljena, preden so objekti prvič vseljeni oz. uporabljeni oz. pred potekom dveh let od začetka prve uporabe oz. prve vselitve), ki tudi niso v fazi predelave v nov objekt oz. niso porušeni. Zato je tudi po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, kot želi prikazati tožnik, da gre za oproščeno dobavo stavbnega zemljišča v smislu osme točke 44. člena ZDDV-1. Davčni organ je pravilno razlagal določbe ZDDV-1, ki se nanašajo na oproščene transakcije in ne gre za nepravilno uporabo materialnega prava, kot zmotno zatrjuje tožnik. Razlaga, kot jo je dal davčni organ, da gre za oproščeno dobavo objektov in zemljišč, na katerem so objekti postavljeni, je skladna tudi s Šesto direktivo Sveta 77/2887EGS z dne 17. maja 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta direktiva), ki se uporablja v obravnavanem primeru, skladna pa je tudi s sodno prakso SEU, npr. v zadevi J.J. Komen, C -326/2011. Ker gre tudi po mnenju sodišča v konkretnem primeru za oproščeno transakcijo po sedmi točki 44. člena ZDDV-1, bi se tožnik in prodajalec pred opravljeno dobavo sicer lahko odločila za prostovoljno obdavčitev sicer oproščene transakcije in podala skupno izjavo pred pristojnim davčnim organom (drugi odstavek 45. člena ZDDV-1), česar pa v obravnavanem primeru nista storila. Zato tudi po mnenju sodišča posledično tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV iz te oproščene transakcije (četrti odstavek 67. člena ZDDV-1).

Stališče, ki ga podaja tožnik, da gre v obravnavanem primeru za obdavčljivo transakcijo po osmi točki 44. člena ZDDV-1, ker da gre za stavbno zemljišče, kar izhaja iz lokacijske informacije, po mnenju sodišča ni pravilno, neutemeljen pa je tudi očitek tožnika, da tožena stranka nezakonito razlaga 77. člen PZDDV-1, saj slednji po mnenju tožnika stavbna zemljišča iz 8. točke 44. člena ZDDV-1 oža na samo nezazidana stavbna zemljišča. Vsebino oprostitev po ZDDV-1 je po mnenju sodišča treba razlagati v skladno z namenom Šeste direktive Sveta 77/388/EGS ( v nadaljevanju Šesta direktiva). Med oprostitve po g) točki Šeste direktive pod B. Druge oprostitve, sodijo dobave objektov ali delov objektov ter zemljišč, na katerih stojijo, razen tistih iz člena 4(3)(a); po točki h) pa dobave nepozidanih zemljišč, razen dobav gradbenih zemljišč iz člena 4(3)(b). „Gradbeno zemljišče“ iz člena 4(3)(b) Šeste direktive pomeni vsako neopremljeno ali opremljeno zemljišče, ki ga kot takega opredelijo države članice. Za transakcije dobavo objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih stojijo pred prvo uporabo, države članice lahko določijo pogoje uporabe tega kriterija za spremembo objektov in zemljišč, na katerih stojijo (člen 4(3)(a) Šeste direktive). Že pri spremembah ZDDV iz razloga dodatnega približevanja obsegu davčnih oprostitev po 13. členu B poglavja Šeste direktive Sveta 77/388/EGS (ZDDV-B) je zakonodajalec upošteval opredelitve in določbe iz tistih pravnih aktov slovenske zakonodaje, ki specialno urejajo posamezna področja (Poročevalec DZ, št. 76). Iz slednjega tudi izhaja, da sta bili že točki točki sedem in osem prej veljavnega 27. člena ZDDV usklajeni z g) in h) kategorijama B poglavja člena 13. Šeste Direktive v povezavi z 4(3)(a) oz. 4(3)(b) členom Šeste direktive. Navedeni določbi imata kontiuniteto v sedmi in osmi točki veljavnega 44. člena ZDDV-1, ki je z ZDDV-1B usklajen z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost s spremembami oz. v konkretnem primeru točkama j) in k) 135. člena v povezavi z a) in b) točkama prvega odstavka 12. člena te direktive, ki je zamenjala Šesto direktivo.

Tudi iz sodne prakse SEU izhaja, da se ob upoštevanju izrecnega sklicevanja iz člena 4(3)(b) Šeste direktive na opredelitve gradbenih zemljišč v državah članicah te pristojne, da za uporabo te določbe in določbe iz člena 13(B)(h) te direktive opredelijo zemljišče, ki se štejejo za gradbena, pri čemer morajo upoštevati cilj, ki mu sledi navedena določba in sicer da oprostitev plačila DDV velja le za dobave nepozidanih zemljišč, ki niso namenjena gradnji (npr. zadeve Don Bosco C-461/08, odstavek 42; Gemeente Emmen C-468/93, odstavek 25).

Torej po povedanem je tudi definicijo gradbenega zemljišča oz. stavbnega zemljišča, ki je po Šesti direktivi obdavčeno z DDV, treba poiskati v nacionalni zakonodaji, ki loči med zazidanim in nezazidanim stavbnim zemljiščem. Po 2. členu ZSZ je nezazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev (prvi odstavek), zazidano stavbno zemljišče pa je zemljiška parcela na območju iz prejšnjega odstavka, na kateri je zgrajen objekt (drugi odstavek). Podobno definicijo zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča ima tudi 218. člen ZGD-1. Po slednjem so zazidana stavbna zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti... in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb.... Navedeno pomeni, da se izjema od oprostitev po h) točki Poglavja B. Druge oprostitve 13. člena v povezavi s členom 4(3)(b) Šeste direktive, glede na nacionalno zakonodajo, ne nanaša na dobavo zazidanih stavbnih zemljišč, kot pravilno razlagata oda davčna organa. V konkretnem primeru je bila dobavljena nepremičnina parcela št. 393, vl. št. 105, k.o. …, ki jo sestavljajo stara stavba ter več (sedem) starih manjših gospodarskih poslopij in zemljišče, na katerem stojijo. Tožnik drugega v postopku ni izkazal. Ker je po povedanem dobavljena nepremičnina, ki jo sestavljata zemljišče in stari obstoječi objekti, tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o dobavi gradbenega zemljišča iz člena 4 (3)(b) Šeste direktive oz. stavbnega zemljišča v smislu osme točke 44. člena ZDDV-1. V obravnavanem primeru gre torej za oprostitev po členu 13 B(g) v zvezi z členom 4(3)(a) Šeste Direktive, kar je skladno tudi s sodno prakso SEU (v zadevi J.J. Komen C 326/11).

Zato ne gre za pravno situacijo, kot želi prikazati tožnik, da so glede na določbe specialnih nacionalnih predpisov, kot jih navaja, po ZDDV-1, ki nima definicije stavbnega zemljišča, po ZDDV-1 vse dobave stavbnih zemljišč obdavčene, torej tako zazidana kot tudi nezazidana stavbna zemljišča in da gre v obravnavanem primeru za obdavčljivo dobavo po 8. točki 44. člena ZDDV-1. Takšno stališče je v nasprotju z zgoraj navedenimi določbami Šeste direktive kot tudi sodno prakso SEU (npr. zadeva Don Bosco C-461/08, 42. odstavek), iz katere izhaja, da se ob upoštevanju izrecnega sklicevanja iz člena 4(3)(b) Šeste direktive na opredelitve gradbenih zemljišč v državah članicah te pristojne, da za uporabo te določbe in določbe iz člena 13(B)(h) te direktive opredelijo zemljišča, ki se štejejo za gradbena, pri čemer morajo upoštevati cilj, ki mu sledi navedena določba in sicer da oprostitev plačila DDV velja le za dobave nepozidanih zemljišč, ki niso namenjena gradnji.

V konkretni zadevi se dobava nanaša na (stare) objekte ter na zemljišča, na katerih stojijo. Objekt pa je vsaka konstrukcija, trajno povezana s tlemi ali v tleh (člen 4(3)(a) Šeste direktive). Dobava se konkretno ne nanaša na nepozidano stavbno zemljišče iz k) točke B poglavja 13. člena v povezavi z členom 4(b)(3) Šeste direktive in tudi ne gre za zemljišče, ki je npr. pripravljeno za gradnjo (kot je bilo npr. upoštevno že v omenjeni sodbi SEU v zadevi Don Bosco), zato ne pride v poštev niti sklicevanje tožnika na kavzo sklenjene pogodbe. Tožnik namreč neutemeljeno trdi, da je kupil zemljišče in ne stavbe, ki naj bi bile stare in jih bo treba porušiti. Za pravilno opredelitev konkretne transakcije po ZDDV-1 takšne navedbe nimajo vpliva, saj nimajo opore v ugotovljenem dejanskem stanju, tak namen iz pogodbe tudi ne izhaja, niti to ni razvidno iz upravnih spisov. Po povedanem v konkretnem primeru ni objektivnih elementov, ki bi izkazovali zatrjevani namen, zato ne more vplivati na davčno opredelitev transakcije glede predmeta dobave. Iz upravnih spisov ne izhaja, da npr. stavbe niso v uporabi ali da so v fazi rušenja, to ne izhaja niti iz cenitvenega poročila, ki se nanj tožnik neutemeljeno sklicuje, zato njegov očitek, da bi bilo treba upoštevati kavzo pogodbe in dobavo opredeliti kot dobavo (stavbnih) zemljišč brez stavb, v tem primeru sodišče kot neutemeljenega zavrača. Sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere mora pazi po uradni dolžnosti niti kršitev Ustave RS. Določba 77. člena PZDDV-1, ki pojasnjuje, da se za stavbna zemljišča iz 8. točke 44. člena ZDDV-1 štejejo parcele, na katerih je v skladu s predpisi dopustna gradnja objektov, po mnenju sodišča ne zožuje navedene zakonske določbe, saj takšna razlaga izhaja iz namena Šeste Direktive, kot je sodišče že pojasnilo.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.