Jedro

Izpodbijano odločbo je sodišče odpravilo, ker temelji na sodbi vojaškega sodišča z dne 20.8.1945 o izgubi državljanstva, ki jo je pristojno okrožno sodišče v obnovljenem kazenskem postopku razveljavilo. Zato bo moral upravni organ v novem postopku pri ugotavljanju državljanstva na podlagi podatkov v upravnih spisih uporabiti določbo 2. odst. 35. čl. Zakona o državljanstvu FLRJ in 3. odst. 63. čl. ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 22.8.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 9.4.1993, s katero je navedeni prvostopni upravni organ ugotovil, da A.L.L., ni državljan Republike Slovenije in tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), ni postal jugoslovanski državljan. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bil imenovani spoznan za krivega kaznivih dejanj po 13. in 14. členu uredbe o vojaških sodiščih z dne 24.5.1944 s sodbo, ki jo je izdalo vojaško sodišče vojnega področja - senat v ... z dne 20.8.1945. Iz citirane sodbe izhaja, da je bil imenovani med drugim kaznovan tudi z izgubo državljanstva. Ob uveljavitvi zakona o državljanstvu DFJ dne 28.8.1945 torej dotedanjega državljanstva ni več imel. Zato v skladu z določbo 1. odstavka 35. člena tega zakona po mnenju tožene stranke ni postal državljan FLRJ in tedanje LR Slovenije. Po tej določbi so namreč postali državljani FLRJ le tiste osebe, ki so imele državljanstvo po dotlej veljavnih predpisih. Ob tem tožena stranka še pojasnjuje, da je v pritožbenem postopku priskrbela odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, s katero je bilo odločeno, da se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo tiste določbe uredbe o vojaških sodiščih z dne 24.5.1944, ki so bile že v času nastanka in uporabe uredbe v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli in so v nasprotju z ustavo Republike Slovenije. V 3. točki dispozitiva navedene odločbe pa je tudi odločeno, da je veljavna zakonska ureditev kazenskega postopka v nasprotju z ustavo, ker ne omogoča odprave vseh v procesnem in vsebinskem pogledu krivičnih odločb, izdanih na podlagi predpisov revolucionarne, medvojne in povojne oblasti, in odprave posledic teh odločb z izrednimi pravnimi sredstvi. Zato je Ustavno sodišče Republike Slovenije pozvalo Državni zbor Republike Slovenije, da v najkrajšem možnem roku odpravi ugotovljeno neskladnost. Glede na to, da v času izdaje te odločbe Državni zbor Republike Slovenije še ni izdal predpisa, s katerim bi bila uredba o vojaških sodiščih razveljavljena, pravne posledice, ki izvirajo iz sodne odločbe, izdane na podlagi uredbe, še veljajo. Tožena stranka doslej tudi ni prejela pravnomočne odločbe sodišča, s katero bi bila sodba, ki jo je izdalo vojaško sodišče, odpravljena v obnovi postopka.

Tožnik v tožbi meni, da bi tožena stranka morala upoštevati odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije tako, da bi sklenila, da na podlagi protiustavnega predpisa sodišče ni moglo odvzeti L. državljanstva, zlasti pa ne z dnem izdaje sodbe, torej z dnem 20.8.1945, in sicer na podlagi mnenja Ministrstva za pravosodje z dne 7.1.1993, ki razlaga uredbo o vojaških sodiščih, čeprav je za razlago te uredbe lahko pristojen le Državni zbor Republike Slovenije. S tem, ko sta tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka oprla svoji ugotovitvi o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe vojaškega sodišča z dne 20.8.1945 na mnenje Ministrstva za pravosodje, ne da bi priskrbela uradno razlago zakonodajalca, sta ne le nepravilno ugotovila dejansko stanje v zvezi z odvzemom državljanstva L., ampak kršila tudi zakon ter pravila postopka, saj bi glede tega morala priskrbeti razlago zakona po pristojnem organu. Še zlasti, ker je v konkretnem primeru vprašanje, kdaj je obsodba postala pravnomočna in izvršljiva, ključnega pomena, saj sta se upravna organa zaradi te sodbe postavila na stališče, da ob uveljavitvi zakona o državljanstvu DFJ dne 28.8.1945 pokojni L. ni več imel dotedanjega državljanstva in zato po 1. odstavku 35. člena tega zakona ni postal državljan FLRJ in tedanje LR Slovenije. Ob tem stališču upravnih organov gre pri odločitvi, ali je pokojni L. v času zaplembe premoženja bil državljan Slovenije ali ne, le za 8 dni, ki so bistvenega pomena. Saj bi upravna organa očitno odločila, da je bil L. državljan takratne LR Slovenije, če bi sodba postala pravnomočna in izvršljiva po 28.8.1945. Sporna uredba o vojaških sodiščih sploh nima določb o pritožbi, kar je protiustavno, saj je bila po vseh dosedanjih ustavah pravica do pritožbe zagotovljena, razen, če je sam predpis določal, da pritožba ni dovoljenja. Tudi iz tega razloga je zelo vprašljivo mnenje Ministrstva za pravosodje. Zaradi tega, ker obstajajo razlogi za obnovo kazenskega postopka, in sicer novi dokazi, to je izjave prič, iz katerih je razvidno, da pokojni L. ni bil sodelavec okupatorja, je tožnik vložil pri javnem tožilcu pobudo za obnovo kazenskega postopka. Poleg tega pa bo vložil še pobudo javnemu tožilcu Republike Slovenije za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, in sicer prav iz razlogov, ki jih navaja ustavno sodišče v svoji odločbi. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vzraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe. Meni, da s svojo odločitvijo ni kršila niti procesnega niti materilanega predpisa. Zato sodišču predlaga, da zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Med upravnim sporom je tožnik poslal sodišču sklep Okrožnega sodišča z dne 2.12.1996, ki je postal pravnomočen dne 13.12.1996, s katerim je bil kazenski postopek zoper obsojenega A.L. (L.) ustavljen in razveljavljena sodba vojaškega sodišča z dne 20.8.1945, s katero je bil imenovani obsojen med drugim tudi na izgubo državljanstva.

Ker je bila ta sodba vojaškega sodišča podlaga za odločitev prvostopnega organa in tožene stranke, ta podlaga pa je očitno odpadla, čeprav šele med upravnim sporom, sodišče ne more rešiti spora, saj za ugotovitev državljanstva na drugi pravni in dejanski podlagi upravni postopek sploh še ni bil izpeljan.

Po določbi 2. odstavka 35. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48), se za državljane FLRJ iz prednjega odstavka (za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki se bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ) ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Citirana določba pride v poštev v zvezi z uporabo določbe 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) in jo mora upravni organ po presoji sodišča uporabiti v konkretni zadevi, ne glede na to, da je pokojni L. umrl dne 23.1.1948, torej še pred njeno uveljavitvijo (4.12.1948), saj je ta določba dejansko retroaktivno učinkovala glede na datum 28.8.1945 (1. odstavek 35. člena citiranega zakona), ko je bil pokojni L. še živ. Pri tem bo seveda treba upoštevati tudi določbe 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Zahtevo za ugotavljanje državljanstva pokojnega L. je namreč prvostopnemu organu po navedeni določbi ZDen dne 7.7.1992 podal Sekretariat za gospodarstvo in splošne zadeve Občine.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo. Zakon o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).