Jedro

Ni mogoče pritrditi, da je kmetija pridobila status zaščitene kmetije šele v letu 2002. Iz odločbe Upravne enote izhaja, da je bila izdana v postopku preveritve statusa te kmetije, saj je bila že z Odlokom o določitvi kmetij, za katere velja posebna ureditev dedovanja, določena kot zaščitena kmetija. Postopek preveritve iz 25.čl. Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev je pokazal, da sporna kmetija izpolnjuje pogoje zaščitene kmetije tudi po novem zakonu. Med odlokom iz leta 1985 in odločbo Upravne enote iz leta 2002, kot je pokazala vsebina zadnje odločbe, je podana kontinuiteta.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je upnica druge toženke N.M., da je toženkina izjava o odstopu dednega deleža, ki ga je podala v zapuščinski zadevi po pokojnem očetu F.H. na naroku dne 05.04.2000, s katero je odstopila svoj dedni delež materi - prvi toženki A.H., napram B.K. brez pravnega učinka, kolikor je potrebno za poplačilo banke po sklepih o izvršbi, zaradi česar naj bi bila prva toženka A.H. dolžna dopustiti poplačilo iz odstopljenega premoženja - nepremičnin, vpisanih v vl.št. 99 in 133 k.o. M., iz zneska, ki predstavlja pol razlike pokojnine za mesec september 1999 in iz vrednosti kmetijskega traktorja UTB. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da te nepremičnine spadajo v sklop zaščitene kmetije, katere druga toženka tudi sicer ne bi dedovala. Tožbenemu zahtevku je ugodilo zato le v tistem obsegu, kolikor se je toženkin odstop dednega deleža nanašal na nepremičnine, vpisane v vl.št. 101, 117 in 146 k.o. M., ki ne spadajo v sklop zaščitene kmetije, na znesek, ki predstavlja polovico salda na zapustnikovi hranilni knjižici in na vrednost 53 delnic NFD. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 89.380,00 SIT stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.01.2005 dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bila kmetija, na katero se nanaša tožbeni zahtevek, ob uvedbi dedovanja zaščitena kmetija po določbah Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Kmetija je pridobila status zaščitene kmetije šele s pravnomočno odločbo UE S. z dne 08.07.2002. Odločba o določitvi zaščitene kmetije je oblikovalne narave, zato dokler taka odločba ni izdana, kmetija ne uživa varstva po določbah ZDKZ (pravilno ZDKG). V nadaljevanju pritožbe navaja, da v izvedenih dokazih sodišče ni imelo podlage za zaključek, da sta bila prva tožena stranka in pokojni F.H. solastnika ali skupna lastnika kmetije. Ta je bila namreč izključna last pokojnega F.H., saj jo je pridobil kot dedič in kot darilo, ne pa tekom trajanja zakonske zveze s prvo toženko. Prva toženka je zgolj navajala, da je zaradi vlaganj v zaščiteno kmetijo postala njena solastnica, pri tem pa obsega oziroma višine vlaganj sploh ni dokazala. Tudi ni pravilno stališče sodišča, da bi lahko le prva toženka dedovala zaščiteno kmetijo. Kmetija je bila v izključni lasti pokojnega F.H., zato ni bilo ovir, da ne bi druga toženka v skladu s 1.tč. 1.odst. 7.čl. ZDKG dedovala kmetije v celoti. Druga toženka živi na kmetiji in je zato logično, da sodeluje pri njenem obdelovanju. Z I.M. si delo na kmetiji deli. Da je imela namen obdelovati kmetijo, pa izhaja tudi iz dejstva, da je po smrti očeta prenehala opravljati dejavnost samostojnega podjetnika. Dogovor, da bo prav prva tožena stranka dedovala kmetijo v celoti in da je ne bo dedovala druga tožena stranka zato predstavlja škodno dejanje v smislu 281.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), zato je tožeča stranka upravičena zahtevati, da to dejanje zanjo nima učinka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem se zavzema za razlago materialnega prava na način, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je kmetija, ki jo je podedovala prva tožena stranka A.H., pridobila status zaščitene kmetije šele v letu 2002. Iz odločbe UE v S. z dne 08.07.2002 (priloga B4 spisa) izhaja, da je bila izdana v postopku preveritve statusa te kmetije, saj je bila že z Odlokom o določitvi kmetij, za katere velja posebna ureditev dedovanja po Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Uradne objave št. 19/85), določena kot zaščitena kmetija. Postopek preveritve iz 25.čl. Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG - Ur. l. RS, št.70/95) je pokazal, da sporna kmetija izpolnjuje pogoje zaščitene kmetije tudi po novem zakonu (po 2.čl. ZDKG). Čeprav je 25.čl. ZDKG nalagal upravnim enotam, da se prednostno preverijo tiste kmetije, ki so predmet zapuščinskega postopka, upravna enota pa v obravnavani zadevi tako ni ravnala, saj je bil zapuščinski postopek po pokojnem F.H. zaključen pred izdajo odločbe, ta okoliščina ne more spremeniti dejstva, da je kmetija ves čas izpolnjevala pogoje zaščitene kmetije, saj je med odlokom iz leta 1985 in odločbo UE S. iz leta 2002, kot je pokazala vsebina zadnje odločbe, podana kontinuiteta. Tak status kmetije v zapuščinskem postopku po pokojnem F.H. ima v skladu s posebnim režimom dedovanja kmetijskih gospodarstev za posledico, da jo je lahko dedoval le en dedič. Po 2.odst. 7.čl. ZDKG deduje tako kmetijo tisti zakoniti dedič, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče, prednost pa ima (ob odsotnosti dogovora) po 2. in 3 odst. 7. člena ZDKG vedno zapustnikov zakonec. S tem, ko sklep o dedovanju po pokojnem F.H. ni upošteval takega posebnega režima dedovanja, čeprav bi ga zapuščinsko sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti, v tem primeru kljub razpolaganju dedinje N.M., ki je svoj dedni delež v zapuščinskem postopku odstopila materi, po vsebini ni šlo za oškodovanje upnice. Res sicer 2.odst. 7.čl. ZDKG omogoča tudi zapustnikovim potomcem konkurirati pri dedovanju zaščitene kmetije z zapustnikovim zakoncem, vendar ima slednji prednost. Zato bi bil rezultat ne glede na razpolaganje druge toženke z dednim deležem v vsakem primeru enak: kmetijo bi (oziroma jo je) po volji dedičev dedovala prva toženka A.H. Tudi okoliščina, da naj bi druga toženka na tej kmetiji živela in skupaj z možem sodelovala pri njenem obdelovanju na odločitev ne more vplivati, saj se ne zatrjuje, da A.H. kmetije ne obdeluje.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Stroškov za odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj navedbe v vlogi niso pripomogle k dodatni razjasnitvi zadeve in ne gre zato za potrebne pravdne stroške v smislu 155.čl. ZPP. Tožeča stranka pa ni upravičena do povrnitve stroškov, ker s pritožbo ni uspela.