Jedro

Ker se sodišče po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, Vrhovno sodišče obsojenčevih pripomb na glavni obravnavi in pritožbenih navedb ni upoštevalo v okviru obravnavanja tega izrednega pravnega sredstva.

Če je z izpodbijano sodbo izrečena kazenska sankcija v mejah, ki jih določa KZ in torej ni bil kršen kazenski zakon, Vrhovno sodišče v okviru odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ne presoja primernosti izrečene kazenske sankcije. To je le pritožbeni razlog (4. točka 370. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi obsojenega M.K. in zagovornika obsojenega M.U. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojenca sta dolžna povrniti stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku vsak po 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 8.11.1999 obsojenega M.K. spoznalo za krivega kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, omogočanja uživanja mamil po 2. v zvezi s 1. odstavkom 197. člena KZ in napeljevanja h kaznivemu dejanju neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 1. odstavkom 26. člena KZ in mu izreklo enotno kazen šest let zapora in denarno kazen v znesku 1.000.000,00 SIT. Obsojenega M.U. je spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in mu izreklo kazen devet mesecev zapora in denarno kazen v znesku 215.180,00 SIT. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 19.4.2000 pritožbam obsojenega M.K. in njegovega zagovornika in zagovornika obsojenega M.U. delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o kazenskih sankcijah znižalo, tako da je obsojenemu M.K. izreklo enotno kazen pet let zapora, obsojenemu M.U. pa kazen sedem mesecev zapora.

Zoper uvodoma navedeni sodbi sta obsojeni M.K. in zagovornik obsojenega M.U. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti (zagovornik obsojenega M.U. jo sicer imenuje zahteva za sodno varstvo), vendar jo je Vrhovno sodišče glede na vsebino štelo za zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obsojeni M.K. je navedel, da mu je sodišče druge stopnje sicer znižalo enotno zaporno kazen, vendar ni razveljavilo izrečene stranske kazni in plačila stroškov kazenskega postopka. Poleg tega ni imel pravice do korektne obrambe, s čimer je bila kršena Ženevska konvencija o človekovih pravicah. Sodišče ni upoštevalo niti enega dokaznega predloga, ki sta ga predlagala on sam in njegov zagovornik, s čimer je bil kršen 16. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Sodiščema prve in druge stopnje očita, da različno navajata dejansko stanje in se pri tem sklicuje na pripombe na glavnih obravnavah in pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da je šlo v celotnem sodnem procesu za osebno maščevanje državnih tožilcev B.P. in A.A. Dodaja še, da je slabega zdravstvenega stanja ter da sta njegova starša že v letih in bolna.

Zagovornik obsojenega M.U. vlaga zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Navaja, da izpodbijana sodba glede dejanja z dne 4.3.1999 nima utemeljenih razlogov in mu to dejanje ni bilo dokazano. Meni, da je prišlo do pomote pri snemanju pogovorov in njihove kronološke registracije, v tej zvezi sodišču očita zavrnitev dokaznega predloga, da se pri Telekomu preveri redosled snemanih pogovorov. Če bi obsojeni storil kaznivo dejanje z dne 4.3.1999, ko mu mamilo ni bilo zaseženo, bi ga tako kot dejanje z dne 13.3.1999 priznal, kar je storil kljub grožnjam soobsojencev in s tem pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja. Poleg tega zagovornik meni, da bi sodišče glede na obsojenčevo osebnost in prejšnje življenje moralo izreči pogojno obsodbo. Nazadnje pa navede tudi, da izpodbijani sodbi nimata razlogov glede po obsojencu zatrjevane prisile in groženj, na podlagi katerih naj bi storil kaznivo dejanje dne 13.3.1999. Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da zahteva, ki jo je vložil obsojeni M.U., izključno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Poleg tega so v zahtevi navedbe, ki ne izhajajo iz izpodbijane odločbe. Obsojeni M.K. ničesar, kar navaja v zahtevi, ni obrazložil oziroma utemeljil s konkretnim opisom kršitev oziroma z navajanjem okoliščin, zaradi katerih meni, da so bile storjene navedene kršitve.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Trditev obsojenega M.K., da naj bi sodišči prve in druge stopnje ugotovili različno dejansko stanje, v izpodbijanih sodbah nima opore. Poleg tega obsojenec te navedbe ni konkretiziral in se je skliceval na pripombe, ki jih je podal na glavnih obravnavah in v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vrhovno sodišče zato obsojenčevih pripomb na glavni obravnavi in pritožbenih navedb v okviru odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu ne upošteva. Navedbe o maščevalnosti državnih tožilcev, na podlagi katere naj bi bil voden kazenski postopek zoper obsojenca, so brez podlage in nekonkretizirane. Ne glede na to te trditve pomenijo uveljavljanje razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in jih Vrhovno sodišče po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more upoštevati.

Ne drži trditev, ki jo v zahtevi podaja zagovornik obsojenega U., da naj bi izpodbijana sodba ne imela razlogov glede dejanja z dne 4.3.1999 in domnevnih groženj, zaradi katerih naj bi ta storil kaznivo dejanje. Sodba sodišča prve stopnje na straneh 41 do 46 vsebuje obširne razloge o tem, da je obsojenemu U., ne glede na to, da mu 4.3.1999 mamilo ni bilo zaseženo, dokazano tudi dejanje, storjeno tega dne. Poleg tega ugotavlja tudi, da je šlo pri kaznivih dejanjih, pri katerih je sodeloval obsojeni U., za vnaprej dogovorjeno in usklajeno delovanje med njim in obsojenim K., s čimer je izpodbit njegov zagovor, da naj bi kaznivo dejanje storil zaradi groženj. Pritožbeni očitek torej ni podan, kolikor pa meri vložnik zahteve na drugačno presojo ugotovljenega dejanskega stanja, pa tega z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more doseči (2. odstavek 420. člena ZKP).

Kolikor je z izpodbijano sodbo izrečena kazenska sankcija v mejah, ki jih določa KZ in torej ni bil kršen kazenski zakon, Vrhovno sodišče v okviru odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ne presoja primernosti izrečene kazenske sankcije. To je namreč pritožbeni razlog (4. točka 370. člena ZKP), iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Navedb v zahtevah, ki se nanašajo na izrečeno kazensko sankcijo in predlogov obeh vložnikov, naj bi Vrhovno sodišče obsojencema izreklo pogojno obsodbo, zato ni mogoče upoštevati.

Pravica obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist je eden bistvenih elementov pravice do poštenega sojenja in je del ustavnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije. Pri tehtanju, ali je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena pravica izvajanja dokazov v korist obsojenca, je treba upoštevati znane kriterije, da: 1) glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; 3) mora biti predlagani dokaz pravno relevanten in 4) da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, in sme zavrniti izvedbo dokazov za ugotovitev dejstev tudi, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Zakaj ni ugodilo dokaznim predlogom strank mora sodišče v sodbi obrazložiti (7. odstavek 364. člena ZKP).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, ki niso zadostili zgoraj opisanemu standardu. Takšen sklep je povsem ustrezno obrazložilo tako na glavni obravnavi, kot tudi v sodbi (na straneh 12 do 14), na pritožbene očitke v tej smeri pa je odgovorilo tudi sodišče druge stopnje. Ta ugotovitev velja tako za predlog odvetnika D. za zaslišanje osebe, ki je vršila tehnično izvedbo prisluhov, kateremu se je pridružil zagovornik obsojenega U., kot tudi za dokazne predloge obsojenega K. in njegove zagovornice.

Ker ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicujeta vložnika, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Obsojenca sta v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, in sicer vsak od njiju povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.