Jedro

Šele od opozorila sodišča na določbi 452. in 453. člena ZPP se šteje rok za vložitev pripravljalne vloge.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. opr. št. I 05/01662 z dne 26.9.2005 v 1. in 3. točki izreka tako, da mora toženec plačati tožeči stranki v roku 8 dni glavnico v višini 609,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila ter izvršilne stroške v višini 57,75 EUR z zakonskimi z zamudnimi obrestmi od 26.9.2005 dalje do plačila in povrniti še nadaljnje pravdne stroške v višini 173,27 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper sodbo se je toženec pritožil iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno presodilo, da v tem primeru ne pride v poštev razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Tožencu ni bila skupaj z vabilom za narok vročena tudi pripravljalna vloga nasprotne stranke, kot zmotno ugotavlja sodišče ampak, je to vlogo prejel šele v drugi pošiljki, kar je razvidno iz vročilnice, zato je napačno štetje roka v izpodbijani sodbi. Toženec je že v ugovoru pojasnil, da Kurilni odbor ni bil legitimen in zato so bili tudi vsi sklepi Kurilnega odbora, ki so se sprejemali, nelegitimni. Predlagal je dokaze, ki pa jih sodišče ni upoštevalo. Podlago za uveljavljanje pravice zoper toženca je tožeča stranka iskala na delovanju nelegitimnega Kurilnega odbora, ki naj bi zastopal etažne lastnike pri upravljanju kotlovnice. Tožeča stranka bi kot gospodarski subjekt morala ravnati z večjo skrbnostjo pri opravljanju svoje dejavnosti na trgu, morala bi predložiti pisna dokazila, ki bi izkazovala, da je bil Kurilni odbor legitimen zastopnik etažnih lastnikov. Najmanj enkrat letno bi moral Kurilni odbor sklicati zbor lastnikov, sodišče pa je kljub temu štelo Kurilni odbor kot pooblaščenca etažnih lastnikov in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Od tega naprej je odvisna aktivna legitimacija tožeče stranke, ki jo je toženec že v ugovoru izpodbijal. Ni razumljivo zakaj sodišče ni upoštevalo, da je toženec večkrat poskušal odpovedati dobavo toplotne energije, kar je potrdila tudi tožeča stranka in torej to ni sporna okoliščina. V zvezi z načinom odpovedi toženec opozarja na odločbo VSK I Cp 446/2006, kjer je bilo zavzeto stališče, da etažni lastniki nimajo objektivnih možnosti predložiti vse listine kot določa 44.a člen Splošnih pogojev, zato tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja plačilo celotnih stroškov ogrevanja. Tožeča stranka bi morala sprejeti njegovo zahtevo po odklopu, bila je seznanjena z neuporabo stanovanja, primerjava z odločitvijo v zadevi P 532/97 ni primerna, ker gre za drugačno dejansko stanje. Končno pa tožena stranka opozarja tudi na bistveno kršitev postopka, ker je sodišče upoštevalo pripravljalno vlogo tožeče stranke, ki jo je vložila šele 20.12.2007, torej dve leti po prejemu ugovora. Tudi v tem primeru bi moralo izhajati iz določbe 2. odst. 452. člena ZPP, saj bi tožeča stranka lahko odgovorila na ugovor kvečjemu v osmih dneh od tega datuma. Zatrjuje še, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi, ti pa v nasprotju s podatki spisa in predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je v tej zadevi tekel postopek v sporu majhne vrednosti, se sme sodba po prvem odstavku 458. členu ZPP izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, niti ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

Samo navržen - brez kakršnekoli argumentacije – je očitek, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi in ti v nasprotju s podatki spisa oz. z vsebino listin. Takšnega nasprotja pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu sodbe ni ugotovilo. Nasprotno izpodbijana sodba ima jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti imajo oporo v listinah v spisu in izrek je v skladu z obrazložitvijo.

Drži pritožbena navedba, da je bila tožencu pripravljalna vloga tožeče stranke vročena 5.1.2008 in ne 27.12.2007, ko mu je bilo vročeno samo vabilo za narok 17.1.2008. Osemdnevni rok za odgovor na to vlogo zato ni potekel 3.1.2008, kot zmotno ugotavlja v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje, ampak je potekel v ponedeljek 14.1.2008. Kljub temu pa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da toženec ne more uveljavljati vrnitve v prejšnje stanje, saj je odpotoval 7.1.2008 in se vrnil 11.1.2008, zato je imel možnost odgovoriti na pripravljalno vlogo tožeče stranke pravočasno ali pred odhodom, ali po prihodu.

Zmotno pa je stališče pritožbe, da bi morala tožeča stranka odgovoriti na ugovor v osmih dneh od prejema ugovora in razveljavitve sklepa o izvršbi v dajatvenem delu in da je bila pripravljalna vloga, ki je bila vložena dve leti kasneje, prepozna. Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje poslalo tožeči stranki opozorilo, da bo pri vložitvi pripravljalne vloge upoštevalo člen 452. in 453. ZPP šele z vabilom za narok za dne 17.1.2008, ki ga je tožeča stranka prejela 12.12.2007 in v roku osem dni od prejema tega opozorila je 20.12.2007 poslala pripravljalno vlogo. Torej je pripravljalno vlogo poslala pravočasno, saj se določbe ZPP, ki jih izpostavlja pritožba, v sodni praksi pri specifičnih postopkih, ki so se začeli kot izvršba na podlagi verodostojne listine in nato prešli v primeru ugovora v pravdni postopek, uporabljajo tako, kot jih je v tem primeru uporabilo sodišče prve stopnje. Šele od opozorila sodišča na določbi 452. in 453. člena ZPP se šteje rok za vložitev pripravljalne vloge.

Pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka zato ni utemeljen.

Pri preizkusu pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava mora pritožbeno sodišče izhajati iz dejanskega stanja, ki je ugotovljeno v prvostopenjski odločbi (1. odst. 458. člena ZPP). Ko je preizkušalo aktivno legitimacijo tožeče stranke je zato upoštevalo, da je pogodba o prevzemu v upravljanje kotlovnice, ki je bila sklenjena med tožečo stranko in Kurilnim odborom te kotlovnice z dne 15.12.1993, bila z aneksom podaljšana do 30.9.2005. Pogodbo o prevzemu kotlovnice v upravljanje je sklenil po pooblastilu solastnikov kotlovnice Kurilni odbor, ki je podpisal tudi aneks, s katerim se je 15.9.2003 podaljšala veljavnost te pogodbe do 30.9.2005. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec ni z ničemer dokazal, da bi pri oblikovanju Kurilnega odbora kot pooblaščenca solastnikov kurilnice bile kakšne nepravilnosti. Na te dejanske ugotovitve je pritožbeno sodišče, kot povedano, vezano in ker se terjatev, ki jo v tem postopku iztožuje tožeča stranka, nanaša na obdobje za katerega je bila z aneksom podaljšana pogodba o prevzemu kotlovnice v upravljanje s strani tožeče stranke, je ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije utemeljeno zavrnjen. Vprašanje na katerega je v zvezi s tem ugovorom bilo potrebno odgovoriti, je bilo, ali je tožeča stranka lahko terjatev uveljavljala v svojem imenu, ali bi jo morala uveljavljati kot zastopnica etažnih lastnikov. Odgovor na to vprašanje daje 2. odst. 10. člena sporne pogodbe o prenosu kotlovnice v upravljanje tožeči stranki. V tej določbi je jasno zapisano, da zbira upravnik sredstva solastnikov in uporabnikov, ki jih pridobiva iz te pogodbe, obresti in druge dohodke iz naslova njihovega investiranja, na ločenem računu in niso sestavni del premoženja upravnika. Na teh sredstvih, ki so sicer na računu upravnika, imajo solastniki izločitveno pravico. Upravnik tudi izkazuje poslovanje kotlovnice ločeno od ostalega poslovanja in v skladu s stanovanjskim zakonom je dolžan izdelati poseben zaključni račun poslovanja kotlovnice. To določbo je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo, ko je zaključilo, da so lastniki etažnih stanovanj svoja materialnopravna upravičenja prenesli na upravnika, zato je upravnik aktivno legitimiran, da stroške, ki jih zbira na posebnem – svojem računu, terja v svojem imenu, saj je prav zaradi tega prenosa tudi moral odpreti poseben račun. Nenazadnje je tudi Kurilni odbor v Splošnih pogojih za dobavo in odjem toplotne energije z dne 25.4.2002 v 43.a členu jasno določil, da prenaša materialnopravna upravičenja iz sodnih postopkov za izterjavo neplačanih obveznosti na upravnika in naroča upravniku, da ta v svojem imenu izterja obveznosti iz naslova ogrevanja, s čimer je upravnik aktivno legitimiran.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno tudi stališče, da večkratno obvestilo toženca upravniku, da ima prazno stanovanje, ki naj se ga zato ne ogreva, ne zadošča za odklop stanovanja iz sistema ogrevanja. V Splošnih pogojih za dobavo in odjem toplotne energije je v 44.a členu predviden poseben postopek, ki bi se ga moral poslužiti toženec, da bi lahko prišlo do odpisa variabilnih stroškov. Sklicevanje na določeno odločbo Višjega sodišča v K. v zvezi s to določbo Splošnih pogojev, ni pomembno, saj so bile okoliščine, ki so bile upoštevane ob izdaji odločbe VSK I Cp 446/2006 drugačne od okoliščin, ki jih je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v celoti neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).