Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožena stranka (oziroma njen zakoniti zastopnik) vedela za ravnanje tožnice že več kot 30 dni pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato je zmotno zaključilo, da je odpoved prepozna. ZDR-1 v 109. členu namreč določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v šestih mesecih od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega ravnanja, ki ima znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 27. 10. 2015 in da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo, ampak je trajalo do vključno 23. 3. 2016 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici od 28. 10. 2015 do 23. 3. 2016 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, med temi tudi bruto plače, od katerih za tožnico obračuna in vplača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici od bruto denarnega povračila v višini 5.937,39 EUR obračuna in za tožnico vplača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni pod izvršbo, višji zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da tožnici povrne njene stroške postopka v višini 817,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Po oceni tožene stranke izpodbijana sodba ni pravilna in zakonita. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti s tem, ko si je izplačevala sredstva tožene stranke na svoj s.p., vendar pa v nadaljevanju zmotno ugotovi dejansko stanje, ko oceni, da je direktor tožene stranke odpovedni razlog ugotovil več kot 30 dni pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnice in njenih otrok, pri tem pa sodišče prihaja v nasprotje samo s seboj. Sodišče ni sledilo izpovedi tožnice v delu, kjer je izpovedala, da je za toženo stranko opravila vse zaračunane storitve, po drugi strani pa je za verodostojno ocenilo njeno izpoved, da je tožena stranka oziroma njen direktor ves čas vedel za tožničino ravnanje. Enako velja tudi glede izpovedi tožničinih otrok. Oba sta izpovedala, da jima je znano, da je tožničin s.p. opravljal storitve za toženo stranko, čeprav je dokazni postopek pokazal, da tožnica storitev dejansko (vsaj v pretežni meri) ni opravljala. Ob tem je poudariti, da je A.A. v svoji izpovedi govorila zlasti o letu 2008, ko je bila pri toženi stranki zaposlena, medtem ko se tožnici očitajo kršitve v letih 2015, 2014 in 2013. V zvezi s tem tožena stranka izpostavlja, da priča A.A. (hči) že vsaj tri leta in pol ne živi doma s staršema, zato se je njena izpoved lahko nanašala zgolj na leta pred očitanimi kršitvami. Navedeno dejstvo sicer tožena stranka prvič navaja šele v pritožbi, ker šele iz obrazložitve sodbe izhaja, da je takšno dejstvo pravno relevantno, zato ga tožena stranka brez svoje krivde ni navajala v postopku na prvi stopnji. Sicer iz sodbe in izpovedi priče ni jasno, za katero obdobje naj bi sploh šlo, zato je sodba v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Navedeno obdobje, ko naj bi se doma pogovarjali o poslih, sicer v nobenem primeru ne more veljati za obdobje očitanih kršitev, ker prej omenjena priča v tem obdobju ni živela doma (na naslovu, na katerem je sicer prijavljena). Enako velja tudi za tožničinega sina B.B., ki že sedem let živi v C. in se vrača na naslov zgolj enkrat na mesec za kakšen dan. Če sodišče zgolj delno sledi izpovedi stranke (ali priče), delno pa ne, mora biti obrazložitev argumentirana, kar pa v predmetni zadevi ni. To velja še toliko bolj glede na izpoved D.D., ki je prepričljivo izpovedala o reakciji direktorja tožene stranke na njeno vprašanje, ali naj poknjiži račune tožnice. Glede na njegovo vprašanje: „kakšne račune?“ je jasno, da z računi tožnice ni bil seznanjen. Navedeno je tudi sicer logično, saj je tožnica račune za leto 2015 predložila šele na zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da direktor tožene stranke v nobenem primeru sploh ni mogel biti seznanjen s temi računi. Navedeno sicer ne drži, vendar pa tudi morebitnega vedenja za njegovo preteklo ravnanje (npr. za leti 2013 in 2014) ni mogoče širiti tudi na leto 2015, ko računi s strani tožnice sploh še niso bili izdani oziroma predloženi vse do postopka izredne odpovedi. Tožnica je izpovedala, da je v letu 2015 dvignila ceno najprej iz 30,00 na 50,00 EUR na uro, nato pa še na 60,00 EUR na uro. Vse navedeno je razvidno šele iz računov, ki so bili predloženi šele v postopku izredne odpovedi. Upoštevaje navedeno je pravno nevzdržno stališče, da je tožena stranka vedela za ravnanje tožnice več kot 30 dni pred izdajo izredne odpovedi. Tako je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna najmanj glede očitkov glede protipravnega izplačevanja sredstev tožene stranke v letu 2015. Za utemeljenost izredne odpovedi v skladu s sodno prakso zadostuje že ena kršitev. Glede navedenega sodba nima razlogov, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka in kršitev 22. člena Ustave RS. Zgolj podredno se tožena stranka pritožuje tudi zoper prisojeno višino denarnega povračila, pri čemer je sodišče tožnici prisodilo tri plače, čeprav je ugotovilo, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica si je v treh letih protipravno prisvojila za preko 23.000,00 EUR sredstev tožene stranke. Tako bi bilo v tem primeru primerno denarno povračilo v višini ene plače. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnica podaja pritožbo zoper III. točko (v zavrnilnem delu) in IV. točko sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve enakega varstva pravic, kakor tudi iz razloga 22. člena Ustave RS ter pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku v III. točki v celoti ugodi, tožbenemu zahtevku glede denarnega povračila ugodi tudi v celoti in naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka. Tožnica se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ter da je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 23. 3. 2016, strinja se tudi z odločitvijo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti vse plače za čas od izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do 23. 3. 2016, ne strinja pa se z odločitvijo, da je upravičena do denarnega povračila le v višini treh plač, ker naj bi storila očitane kršitve, saj bi sicer bila upravičena do denarnega povračila v višini petih plač. Sodišče je v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer prepoved škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. Pri toženi stranki je direktor (za zdaj še) mož tožnice E.E.. Razvezni postopek tožnice in direktorja E.E. še ni zaključen. V 37. členu ZDR-1 je določeno, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. V konkretnem primeru sta se tožnica in delodajalec dogovorila, da bo tožnica izstavljala račune preko svojega s.p.-ja za opravljeno svetovanje tako, da bo lahko pritožnica krila dodatne potrebe njune družine. Dokazno breme, da je izredna odpoved zakonita je na strani delodajalca, to je tožene stranke. Slednja je v postopku zatrjevala le, da njen zakoniti zastopnik vse do septembra 2015 ni vedel, da je tožnica izdajala račune toženi stranki preko s.p.-ja. Zmotno in nepopolno je sodišče ugotovilo dejansko stanje, češ da tožnica ni dovolj natančno pojasnila opravljenega - svetovanja po izstavljenih računih. Bistvo konkretnega primera je, da je tožena stranka družinsko podjetje tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke E.E., pri čemer so se poslovne odločitve prepletale s siceršnjim življenjem skupne družine. Tako zadeve ni mogoče presojati zgolj kot razmerje delavec - delodajalec. Glede na navedeno tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče zmotno uporabilo določilo 8. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in potrdi sodbo v izpodbijanem delu. Odpoved tožnici z dne 27. 10. 2015 je nezakonita. Opravljanje storitev preko s.p.-ja tožnice za toženo stranko in izdajanje računov je bil skupni dogovor med tožnico in E.E.. D.D. je še vedno zaposlena pri toženi stranki in tako odvisna od tožene stranke. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Pritožbi tožene stranke in tožnice sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

7. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter zaslišalo tožnico, direktorja tožene stranke E.E., njune otroke A.A. in B.B. ter računovodjo tožene stranke D.D. in delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi in odločilo o sodni razvezi ter tožnici prisodilo denarno povračilo v višini 5.937,39 EUR.

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da direktor tožene stranke ni mogel biti seznanjen z računi za leto 2015, ki jih je tožnica predložila šele ob zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi tožnica sama je izpovedala, da direktor tožene stranke njenih računov ni potrjeval. Tudi če drži stališče sodišča prve stopnje, da je direktor vedel za tožničino ravnanje glede na izpovedbe njunih otrok, to dejansko velja kvečjemu za leto 2013 in 2014, pri čemer računi za leto 2015 niso bili predloženi vse do postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Upoštevaje navedeno je tako sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožena stranka (oziroma njen zakoniti zastopnik E.E.) vedela za ravnanje tožnice že več kot 30 dni pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in je nepravilno stališče, da je odpoved vsaj za račune, izdane za leto 2015 prepozna. ZDR-1 v 109. členu namreč določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v šestih mesecih od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega ravnanja, ki ima znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje to upoštevati in sicer glede izdaje računov, ki jih je tožnica sama predložila v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer glede protipravnega izplačevanja sredstev za leto 2015. 9. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe, da je bilo tožnici prisojeno previsoko denarno povračilo glede na dejansko stanje, ko si je tožnica prisvojila 23.000,00 EUR tožene stranke. Tako so tudi pritožbene navedbe tožnice o tem, da je sodišče tožnici prisodilo prenizko denarno povračilo v tej fazi postopka brezpredmetne, saj bo sodišče v ponovljenem postopku moralo odločiti najprej glede podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Denarno povračilo po določilih 118. člena ZDR-1 pa delavcu pripada v primeru, ko sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in sodišče v nadaljevanju glede na predlog delavca ali delodajalca ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče. 10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama tožene stranke in tožnice ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 355. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.