Jedro

Glede na 325. člena ZPP znaša rok, v katerem lahko stranka zahteva dopolnitev sodbe, petnajst dni, zato je bil predlog tožene stranke nedvomno pravočasen.

Sodišče prve stopnje v sodbi ni odločilo o vseh priglašenih stroških tožene stranke. Taka napaka je seveda vsebinska, ravno njeni odpravi pa je namenjena izdaja dopolnilnega sklepa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje sodbo z dne 24. 3. 2016 dopolnilo tako, da se v 2. točki izreka pravilno glasi: "Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.110,53 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila le-teh".

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku ? ZPP) in predlagala, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlog tožene stranke za izdajo dopolnilnega sklepa zavrže. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni (prvi odstavek 325. člena ZPP). Če se predlog za dopolnitev sodbe nanaša samo na stroške postopka, odloči o njem predsednik senata brez naroka (četrti odstavek 326. člena ZPP). V skladu s 332. členom ZPP navedena določila veljajo tudi za sklepe.

6. Tožeča stranka ima sicer prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve navedlo, da rok za vložitev predloga za dopolnitev sodbe v skladu s prvim odstavkom 325. člena v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP znaša osem dni, v 5. točki obrazložitve pa je navedlo, da je predlog, vložen petnajstega dne po prejemu sodbe, pravočasen. Tako ima tožeča stranka sicer prav, ko navaja, da obstaja nasprotje med samimi razlogi obrazložitve. Vendar pa ne gre za tako kršitev, ki je višje sodišče ne bi moglo samo odpraviti.

7. V zadevi se je obravnaval zahtevek tožeče stranke za ugotovitev obstoja prerekane terjatve v višini 420.241,74 EUR. Taka pravda ne predstavlja spora majhne vrednosti (da bi šlo za spor majhne vrednosti sicer tudi sodišče prve stopnje nikjer ne trdi). V postopku v gospodarskih sporih so namreč spori majhne vrednosti le spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Glede na navedeno ni mogoče uporabiti določila 458. člena ZPP, katerega četrti odstavek določa, da znaša rok za podajo predloga za izdajo dopolnilne sodbe oziroma sklepa osem dni. Glede na prej navedeni 325. člena ZPP znaša ta rok petnajst dni, zato je bil predlog tožene stranke nedvomno pravočasen.

8. Tožeča stranka v pritožbi ne napada stališča izpodbijanega sklepa, da sodišče prve stopnje v sodbi ni odločilo o vseh zahtevanih pravdnih stroških, saj ni odločilo o stroških za sestavo pripravljalne vloge. V takem primeru pa je sodišče dolžno izdati dopolnilni sklep, v kolikor prizadeta pravdna stranka to zahteva. Predlog za izdajo dopolnilnega sklepa je tako utemeljen, pri tem pa tožeča stranka same višine teh stroškov niti ne napada.

9. Izpodbijani sklep v svojem izreku vsebuje tako že pravnomočno prisojene stroške v znesku 3.430,59 EUR, kot tudi dodatno priznane stroške za pripravljalno vlogo, saj je odločeno, da mora tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške v višini 5.110,53 EUR. Praviloma sicer sodišče v dopolnilni sodbi ali v dopolnilnem sklepu odloči le o tistem delu zahtevka, o katerem še ni odločilo. Vendar pa, čeprav je morda sam izrek neobičajen, to še ne pomeni, da je tudi napačen. Iz celotnega sklepa namreč izhaja, da sodišče prve stopnje ni ponovno odločalo o že pravnomočno prisojenih stroških, temveč je odločalo le o stroških, o katerih v sodbi ni bilo odločeno. V izpodbijani sklep pa je nato dalo celoten znesek teh stroškov.

10. Kot je bilo navedeno že zgoraj, sodišče prve stopnje v sodbi ni odločilo o vseh priglašenih stroških tožene stranke. Taka napaka je seveda vsebinska, ravno njeni odpravi pa je namenjena izdaja dopolnilnega sklepa. Pritožnik pa se pri tem neutemeljeno sklicuje na 328. člena ZPP, ki se nanaša na popravo sodbe, ne pa na njeno dopolnitev. Trditev, da vsebinske spremembe niso mogoče, je lahko upoštevna le glede poprave sodbe oziroma sklepa, ne pa tudi glede izdaje dopolnilnega sklepa.

11. Sodišče prve stopnje je tako imelo pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa, določila 325. člena ZPP pa je tudi pravilno uporabilo. Določila 458. člena ZPP, čeprav ga je navedlo v 4. točki obrazložitve, pa pri odločitvi ni uporabilo in je pravilno upoštevalo, da je rok za podajo predloga za izdajo dopolnilnega sklepa 15 dni, zaradi česar je predlog upoštevalo kot pravočasen.

12. Odločitev je torej pravilna, zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

13. Izrek o stroških tožene stranke temelji na 155. členu ZPP. Stroški odgovora na pritožbo namreč po oceni višjega sodišča niso bili potrebni, saj ta k odločitvi ni prispeval, zato jih bo tožena stranka morala nositi sama.