Jedro

Res je dovoljena samopomoč (in v takšnem primeru oškodovalec ni dolžan povrniti škode tistemu, ki je povzročil potrebo po samopomoči - prvi odstavek 162. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), vendar le v primerih, ko gre za to, da se odvrne kršitev pravice, in to kadar grozi neposredna nevarnost, če je takšna zaščita nujna in če način odvračanja kršitve ustreza okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost (drugi odstavek 162. člena ZOR). Splet vseh pravkar naštetih okoliščin mora biti podan, da je mogoče storilčevo dejanje obravnavati kot dovoljeno samopomoč, saj sicer nihče ne sme svoje pravice, čeprav je ta prizadeta, uveljavljati sam.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v odločbi o pritožbi tožene stranke tako spremeni, da se glasi: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod I./1. spremeni tako, da se glasi: Toženec mora plačati tožnici 112.000,00 SIT in tožniku 280.000,00 SIT, obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.10.1996 dalje do plačila.

V ostalem se ta pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje." V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z dogodkom 3.10.1993 je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 144.000,00 SIT tožniku pa 350.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške. Tožničin prispevek k nastanku škode je sodišče ocenilo z 20 odstotki. Sicer pa je menilo, da bi ji šla odškodnina za telesne bolečine v znesku 100.000,00 SIT od zahtevanih 150.000,00 SIT in za strah 80.000,00 SIT od zahtevanih 100.000,00 SIT, medtem ko je njen zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zavrnilo. Ob upoštevanju sokrivde ji je tako prisodilo 144.000,00 SIT. Tožniku pa je prisodilo 200.000,00 SIT od zahtevanih 300.000,00 SIT za telesne bolečine in za strah 150.000,00 SIT od zahtevanih 250.000,00 SIT, enako kot tožnici pa mu ni priznalo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank proti tej sodbi zavrnilo - ker je ugotovilo, da razen tožničinega verbalnega napada na toženca drugega napada ni bilo. Verbalni napad na eni strani in fizični na drugi ne dopušča drugačnega sorazmerja soodgovornosti. Stvarnopravna razmerja med strankama za rešitev tega odškodninskega spora niso pomembna, izvajanje novih dokazov pa je nepotrebno.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o višini odškodnine.

Proti tej sodbi je vložila revizijo tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je imel toženec vso pravico, upreti se samovoljnosti obeh tožnikov in preprečiti njuno protipravno dejanje. Oba tožnika sta fizično grozila. Sorazmerje odgovornosti bi moralo biti prav obratno.

Odškodnina za telesne bolečine je upravičena samo, če so te močnejše in trajajo dalj časa, kar velja tudi za odškodnino za strah, ki ga tožnica sploh ni izkazala.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Res je dovoljena samopomoč (in v takšnem primeru oškodovalec ni dolžan povrniti škode tistemu, ki je povzročil potrebo po samopomoči - prvi odstavek 162. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), vendar le v primerih, ko gre za to, da se odvrne kršitev pravice, in to kadar grozi neposredna nevarnost, če je takšna zaščita nujna in če način odvračanja kršitve ustreza okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost (drugi odstavek 162. člena ZOR). Splet vseh pravkar naštetih okoliščin mora biti podan, da je mogoče storilčevo dejanje obravnavati kot dovoljeno samopomoč, saj sicer nihče ne sme svoje pravice, čeprav je ta prizadeta, uveljavljati sam. Že na prvi pogled je mogoče razbrati iz dogajanja, kakršno sta ugotovili nižji sodišči, da zaščita, po kakršni je posegel toženec, ni bila nujna. Tudi, če naj bi tožnika posegla v toženčevo pravico služnosti poti, le-ta ne bi smel vzeti pravice v svoje roke, saj bi se lahko, kot to v reviziji pojasnjuje za dogajanje v letu 1996, obrnil na sodišče z motenjsko pravdo. Nadalje, toženec ne razloži, zakaj je bilo potrebno njegovo takojšnje ukrepanje. Če si je, kot sam domneva, tožnica želela s svojim početjem izboljšati izhodiščni položaj v nameravanem sodnem postopku, že to samo ob sebi dovolj zgovorno priča o tem, da toženčeva reakcija s fizičnim napadom ni bila nujna. Ko torej ne trdi niti, da bi mu grozila kakšna pravno upoštevna škoda, če ne bi ukrepal takoj, ni niti elementa nujnosti in tako o dovoljeni samopomoči ni mogoče govoriti.

Ni šlo niti za zatrjevano ravnanje v silobranu. Zakon o obligacijskih razmerjih ne daje definicije silobrana (prvi odstavek 161. člena), ga pa civilno pravo obravnava enako kot kazensko. Silobran je tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad. Na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da tožnika nista fizično napadla nikogar, verbalni napad pa ne opravičuje fizičnega odgovora nanj.

Končno, nikakor ni mogoče sprejeti večjega kot 20-odstotnega prispevka tožnice k nastali škodi (192. in 205. člen ZOR). Nižji sodišči sta utemeljeno šteli, da tožnik ni nič prispeval k nastali škodi. Ugotovili sta namreč, da je le držal kramp v roki. Gotovo je sicer, da je imel kramp za to, da bi skopal jarek. Vendar je bilo tudi ugotovljeno, da je bilo njegovo obnašanje v nastalem prepiru pasivno. Če je kramp držal trdneje, da mu ga toženec ne bi izpulil iz rok, pač ni mogoče takšnega ravnanja označiti kot prispevka k nastalemu prepiru. Kar zadeva tožničin prispevek, pa ni mogoče mimo dejstva, da je na njene besede toženec reagiral fizično, in to surovo z udarcem v prsi tako močno, da je padla, vrhu tega pa je šlo še za starejšo žensko. Ob takšnem dogajanju in stopnjah krivde za ravnanje tožnice in toženca ni nobenega razloga, da bi bila porazdelitev odgovornosti ugodnejša za slednjega.

Delno utemeljena pa je revizija zoper odločbo o višini odškodnine za strah za oba tožnika. Ko revizija trdi, da tožnica strahu sploh ni izkazala, skuša poseči v dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah, kar pa pri tem izrednem pravnem sredstvu ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ugotovljeno je bilo namreč, da je šlo pri tožnici za strah ob samem dogodku (ne pa tudi za tako imenovani sekundarni strah). Toda, ker je strah, očitno intenziven zaradi ostrega toženčevega napada, trajal kratek čas, je ob merilih iz 200. člena ZOR ustrezen znesek kot pravično zadoščenje le 40.000,00 SIT. Povedano velja tudi za tožnika, v zvezi s katerim je sicer sodišče upravičeno upoštevalo tudi njegov sekundarni strah - za izid zdravljenja, pri obeh oblikah strahu pa tudi tožnikovo zdravstveno stanje (zdravi se zaradi epileptične psihoze), vendar je le za polovico previsoko odmerilo odškodnino iz tega naslova, tako da mu gre le znesek 80.000,00 SIT.

Spet pa ni mogoče pritrditi reviziji, češ da odškodnina za telesne bolečine tožnikoma sploh ne gre ali pa ne v tolikšnem znesku. Ob ugotovljeni intenziteti in trajanju bolečin obeh tožnikov in še posebej spričo številnih udarnin pri tožnici in občutljivem mestu (oko) pri tožniku, nikakor ni mogoče šteti, da niso ne tako intenzivne ne tako dolgotrajne, da odškodnina sploh ne bi šla. Višina prisojenih odškodnin iz tega naslova pa tudi ne izstopa iz okvirov pravnomočno prisojanih odškodnin v primerljivih primerih.

Po povedanem je sodišče revizijo v pretežnem delu zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP), ugodilo pa ji je delno le glede prisojene odškodnine za strah. Izpodbijano sodbo je zato spremenilo (prvi odstavek 395. člena ZPP) kot je razvidno iz izreka te odločbe. Pri tožnici je seveda upoštevalo njeno soodgovornost in tako znesek 140.000,00 SIT (40.000,00 SIT za strah in 100.000,00 SIT za telesne bolečine) znižalo za 20%, kar da vsoto 112.000,00 SIT.

Sprememba odločbe o glavni stvari ni narekovala spremembe odločbe o pravdnih stroških, nastalih do pravnomočnosti sodbe, niti ne prisoje zahtevanih revizijskih stroškov. Glede prvih velja vse tisto, kar je v zvezi z njimi zapisano v izpodbijani odločbi, glede revizijskih stroškov pa tudi podobno. Toženčev uspeh je namreč minimalen. Glede samega temelja odgovornosti, kateremu je namenjen pretežni del revizije, je toženec propadel. Propadel je tudi s trditvijo, da sploh ni podlage za prisojo odškodnine. Le delno je uspel s tem, da je sodišče znižalo odškodnini za strah.