Jedro

Toženec je s tem, ko je postal solastnik nepremičnine, na kateri stoji prizidek, postal solastnik vsega, kar je na, nad ali pod zemljiščem, torej tudi prizidka (8. člen SPZ). Z vlaganji (gradnjo prizidka) ni bil obogaten, saj je (ob upoštevanju tožnikovih trditev) nepremičnino dobil v solast po izvršenih vlaganjih in zato tožniku tudi ni dolžan ničesar plačati. Ker je vlaganja tožnik po lastnih trditvah opravil še v času, ko je bila solastnica nepremičnine M. L., bi lahko bila le ona tista, ki je bila z vlaganji tožnika obogatena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tem postopku s trditvijo, da je toženec brez pravnega temelja in na njegovo škodo neupravičeno obogaten, zahteval, da mu ta plača 31.063,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2015 dalje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in tožniku naložilo, da tožencu vrne 2.247,63 EUR stroškov postopka s pripadki.

Presodilo je, da toženec ni bil neupravičeno obogaten, saj mu je tožnik vtoževani znesek plačal na podlagi pravnomočnih sodnih odločb (sklepa nepravdnega in sklepa izvršilnega sodišča).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno do višine 28.359,84 EUR oziroma njeno (delno) razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišču prve stopnje očita kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Storilo jo je s tem, ker je v sodbi navedlo, da toženca ni zaslišalo, čeprav ga je. Meni še, da sodbe ni mogoče preizkusiti.

Opozarja na to, da sta bili pravdni stranki solastnika nepremičnine ID znak 000, da je tožnik na tej nepremičnini zgradil prizidek in da v nepravdnem postopku večjega solastnega deleža zaradi z gradnjo povečane vrednosti nepremičnine (za 59.083,00 EUR) ni mogel uveljaviti. V nepravdnem postopku mu je bilo v sklepu I Cp 270/2013 pojasnjeno, da ima le verzijski zahtevek zoper obogatene solastnike. Tožnik je zato tak zahtevek tudi podal in ravnal v skladu z navodili v tem sklepu. V nadaljevanju navaja, da nikoli ni zatrjeval pravnega temelja v nepravilni odločitvi nepravdnega in izvršilnega sodišča, ampak je podlaga toženčeve obogatitve v zahtevanem plačilu kupnine za nepremičnino, katere izključni lastnik je bil pred razdružitvijo tožnik. Podlaga je torej lastninska pravica tožnika, kar je nesporno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pravni temelj obogatitve je v povečani vrednosti solastne nepremičnine na račun tožnikovih vlaganj v izgradnjo prizidka. Ker toženec na izdelanem prizidku ni imel nobenih pravic, kljub temu pa je prejel znesek kupnine za ta del nepremičnine, je bil obogaten brez pravnega temelja in na škodo tožnika. Sodišče bi zato moralo za znesek previsokega plačila, to je 28.359,84 EUR, zahtevku ugoditi.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je odločitev pravilna in pritožba neutemeljena. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi res (napačno) zapisalo, da toženca ni zaslišalo, čeprav je ta dokaz izvedlo, a to ne predstavlja kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana le takrat, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov in gre pri napačnem prenosu za odločilno dejstvo. Do tega pa v konkretnem primeru ni prišlo.

6. Storjena ni bila niti kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo mogoče preizkusiti. Ker pritožnik to kršitev utemeljuje s sklicevanjem na izpovedbo toženca oziroma dejstva o katerih naj bi izpovedal, pa pritožbeno sodišče dodaja, da pomanjkanje razlogov o dejstvih, ki so odločilna z vidika pravne presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa tudi z vidika pravne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne predstavlja pomanjkljivosti, ki bi onemogočala pritožbeni preizkus. V takšnem primeru ne gre za postopkovno kršitev, pač pa bi lahko šlo za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je lahko tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki s pritožbo niso izpodbijane, izhaja, da je tožnik tožencu sporni znesek plačal 30. 7. 2015 na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 302/2008 z dne 21. 10. 2013 oziroma na njegovi podlagi izdanega sklepa o izvršbi In 2220/2014, ki ga je izdalo isto sodišče 17. 10. 2014. Ker je pravni temelj za plačilo obstajal, je zaključek sodišča prve stopnje, da v tem pogledu ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi toženca oziroma prikrajšanju tožnika, pravilna1. 8. Tožnik pa v pritožbi izpostavlja še svoje trditve o (zaradi izgradnje prizidka) povečani vrednosti nepremičnine in posledični obogatitvi toženca. Do te obogatitve oziroma prehoda koristi naj bi po njegovih trditvah prišlo ob izplačilu po sklepu Okrajnega sodišča N 302/2008 z dne 21. 10. 2013 zato, ker je bila vrednost toženčevega solastnega deleža2 ugotovljena tudi ob upoštevanju vrednosti prizidka. S tem vsaj smiselno uveljavlja (verzijski) zahtevek na podlagi 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)3 oziroma 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vendar pa tudi na tej podlagi drugačne odločitve ni mogoče sprejeti, saj pritožnik spregleda, da je tožba v tem pogledu (neodpravljivo) nesklepčna4 in zato, tudi če bi se izkazalo, da so trditve resnične, zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi. Tožnik je tako med drugim navedel, da je prizidek, ki naj bi povečal vrednost nepremičnine, zgradil še preden sta nepremičnino v izvršilnem postopku pridobila v solast pravna prednika toženca in še preden je nato postal njen solastnik toženec5. Toženec je s tem, ko je postal solastnik nepremičnine, na kateri stoji prizidek, postal solastnik vsega, kar je na, nad ali pod zemljiščem, torej tudi prizidka (8. člen SPZ). Z vlaganji (gradnjo prizidka) ni bil obogaten, saj je (ob upoštevanju tožnikovih trditev) nepremičnino dobil v solast po izvršenih vlaganjih in zato tožniku tudi ni dolžan ničesar plačati. Ker je vlaganja tožnik po lastnih trditvah opravil še v času, ko je bila solastnica nepremičnine M. L., bi lahko bila le ona tista, ki je bila z vlaganji tožnika obogatena.

9. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožencu so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi toženec sam.

1 Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da pritožbena navedba, da je sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je toženec obogaten za znesek 28.359,84 EUR, ne drži, saj takšne ugotovitve sklep ne vsebuje. 2 Tožnik v nepravdnem postopku z uveljavitvijo višjega deleža oziroma ugotovitvijo, da je izključni lastnik dela nepremičnine, ni uspel. 3 Prvi odstavek 48. člena SPZ določa:" Če nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prezida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil obogaten." 4 Tožba je nesklepčna, če iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. 5 Toženec je potrditvah tožnika pridobil solastni del nepremičnine z darilno pogodbo dne 1. 6. 2008, v zemljiško knjigo pa se je vpisal 13. 6. 2008.