Jedro

Tožnik je dejansko, ne le formalno, zasedal delovno mesto, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da tožnik pri toženi stranki vse od 1. 5. 2011 dejansko opravlja dela delovnega mesta z nazivom samostojni strokovni sodelavec I. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku predložiti v podpis pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom in za nedoločen čas za navedeno delovno mesto, ter da mu je za čas od 1. 5. 2011 dalje dolžna obračunati razliko v bruto plači z dodatki med plačo s količnikom 4,12 in plačo s količnikom 3,56, odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v višini 988,03 EUR, po poteku roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da sta se obseg in narava njegovega dela pri toženi stranki dvakrat bistveno spremenila, in sicer v letu 2009, nato še leta 2011. Ves ta čas opravlja dela, ki po vsebini in zahtevnosti ne sodijo v okvir delovnega mesta strokovni sodelavec I. Izpodbija ugotovitve sodišča, da glede na listinske dokaze, izpovedbo priče A.A. (v postopku sploh ni bilo te priče, ampak B.B., pisno izjavo pa je podala priča C.C.) in tožnika, vsebina dela ni odstopala od del in nalog tožnikovega delovnega mesta. Tožnik ni zatrjeval le povečanega obsega, ampak tudi povečano zahtevnost in strokovnost dela. Delo, ki ga je opravljal do leta 2009, je bilo manj zahtevno, zanj je dobival navodila, ni bil samostojen. Res opis delovnega mesta ne more zajeti vseh opravil in je smiselno navesti, da bo delavec opravljal tudi druga dela po nalogu delodajalca. Vendar pa morajo ta vsebinsko soditi k bistvenim opravilom določenega delovnega mesta. Tožena stranka tožniku že vse od leta 2009 obljublja sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in posledično višjo plačo. Tožena stranka že vrsto let ne sprejme drugega plana kadrov, opisi delovnih mest so presplošni, ne ustrezajo dejanskemu stanju. Delavci, ki opravljajo različna dela, imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za enako delovno mesto. Tožnik je opozarjal tudi na diskriminatoren odnos tožene stranke. Ta je s tremi delavkami sklenila pogodbo o zaposlitvi in jim priznala višji količnik po sklepu poslovodstva, mimo planov kadrov, kar pomeni, da je bil neenakopravno obravnavan. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Predvsem pa ne drži, da ni uspel dokazati, da njegova dela ne ustrezajo nalogam delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec I. Bistvena razlika med tem in njegovim delovnim mestom je v večji samostojnosti in odgovornosti pri tožnikovem delu. Predlaga, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zahtevku ugodi oziroma, da se jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Pritožba izpodbija predvsem ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so dokazni zaključki pravilni, pri čemer je sodišče prve stopnje utemeljeno kot ključno izpostavilo izpoved priče B.B..

6. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je ključno vprašanje za odločitev v tem sporu, ali tožnik dejansko opravlja naloge višje vrednotenega delovnega mesta (samostojni strokovni sodelavec I), ki presegajo naloge delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi (strokovni sodelavec I).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikova ugovora, da naj bi dejanska podlaga zahtevka obstajala že vse od leta 2009. Ugotovilo je, da se je takrat tožnikovo delo sicer spremenilo v smislu, da je bil premeščen iz sekcije za vleko v pravno službo tožene stranke, vendar pa so kljub tej spremembi tožnikove naloge še vedno ostale v okviru delovnega mesta strokovni sodelavec I. Prav tako je pravilno zaključilo, da tudi okoliščine iz leta 2011, povezane z upokojitvijo sodelavca A.A., ki niti ni zasedal delovnega mesta, za katerega se zavzema tožnik, ne dajejo podlage za ugoditev zahtevku.

8. Četudi je sodišče prve stopnje pritrdilo tožniku, da gre pri toženi stranki za zelo splošne opise delovnih mest, pa je med opisoma delovnih mest vendarle izpostavilo razlike1 . Predvsem pa je raziskalo dejansko izvajanje nalog tudi po vsebini ter nato na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnik tudi dejansko, ne le formalno zasedal delovno mesto, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

9. Kot pravilno navaja pritožba, je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve resda omenilo izpoved priče A.A., ki pa ni bila priča v tem postopku, ampak upokojeni sodelavec, na katerega se je skliceval tožnik. V postopku je bil kot priča zaslišan le B.B., medtem ko je priča C.C. podal zgolj pisno izjavo. Kljub očitno napačnemu zapisu imena zaslišane priče, pritožbeno sodišče ne ugotavlja zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj je očitno, da A.A. sploh ni bil priča v tem sporu. Pomen izpovedi priče B.B. je izpostavljen na več mestih v obrazložitvi sodbe, tako da je tudi iz preostale obrazložitve sodbe jasno razbrati, da je šlo na spornem mestu zgolj za pomoten zapis pričinega imena.

10. Prav tako niso odločilne tožnikove trditve, ki jih ponavlja v pritožbi, da mu je bila od leta 2009 obljubljena sklenitev nove pogodbe in posledično višja plača. Odločilna podlaga za ugoditev zahtevku bi bile ugotovitve, da tožnik dejansko opravlja naloge višje vrednotenega delovnega mesta, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Eventualne obljube, ki jih navaja tožnik, ne morejo omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na bolj relevantnih dejstvih.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ne opravlja nalog delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec I, ampak naloge delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, kar vse je tudi natančno obrazložilo. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bilo tožnikovo delo (po obsegu, zahtevnosti, strokovnosti in odgovornosti) do te mere spremenjeno, da ni več sodilo pod opis njegovega delovnega mesta. Do uspeha v pritožbenem postopku ne more privesti niti tožnikovo poudarjanje, da je naloge opravljal samostojno. To, da se naziv delovnega mesta, za katerega se zavzema tožnik, glasi samostojni strokovni sodelavec I, še ne pomeni, da je tožnik v primeru samostojnega opravljanja delovnih nalog upravičen do priznanja tega delovnega mesta. Četudi je torej priča B.B. potrdila, da je tožnik pri opravljanju dela samostojen, to še ne pomeni, da opravlja naloge delovnega mesta s takšnim nazivom - samostojni strokovni sodelavec I. 12. Tožnik v zvezi s pritožbeno navedbo, da je tožena stranka trem sodelavkam priznala višji količnik, kot je dopustno, uveljavlja diskriminacijo oziroma neenako obravnavo, kar pa za ta spor, ki ni npr. iz naslova odškodnine zaradi diskriminacije, ampak iz naslova priznanja pravic zaradi opravljanja višje vrednotenega dela, ne more biti relevantno.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe (154., 165. člen ZPP).

1 Opis delovnega mesta strokovni sodelavec I zajema naloge: strokovno usmerjanje dela na posameznem področju, izdelovanje analiz in poročil, sodelovanje pri izobraževanju delavcev v internih izobraževalnih oblikah ter druga opravila (dela) po naročilu nadrejenega, ki so tehnološko in funkcionalno povezana v delovnem procesu. Opis nalog delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec I zajema naloge: sodelovanje pri projektih iz svojega delovnega področja, izvajanje delno standardiziranih opravil, usklajevanje tehnološko povezanih procesov dela med družbami.