Jedro

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožena stranka pri ugotavljanju finančnega kriterija ni pravilno izvzela celotnega stanovanja v stanovanjski hiši, ki je v solasti tožnice. Po določbi 1. točke prvega odstavka 24. člena ZSVarPre se kot premoženje prosilca med drugim ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja. Zato je tožena stranka presežek stanovanjske kvadrature, ki presega primerno stanovanje za dvočlansko družino, pravilno štela kot njeno premoženje, katerega vrednost presega zakonsko določen cenzus.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja A.A. (tožnice v tem sporu) za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp) z dne 14. 1. 2013, kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi tožena stranka razlaga, da je prosilka dne 14. 1. 2013 vložila prošnjo za bpp zaradi postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti. Tožena stranka razlaga listine, ki jih je tožnica predložila za odobritev bpp, ki se nanašajo na njene dolgove, kot tudi na sklepe o izvršbi zaradi neplačanih terjatev upnikom. V nadaljevanju pojasnjuje določila od 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerih morata biti izkazana dva pogoja in sicer finančno materialni pogoj oziroma tako imenovani subjektivni kriterij, katerega tožena stranka presoja na podlagi listinskih dokazil o finančnem in materialnem položaju in objektivni kriterij v skladu z določilom 24. člena ZBPP. Po kriterijih minimalnega dohodka, ki mora znašati 260 EUR, kar pomeni, da povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek), ne sme presegati dvakratnika tega zneska, torej 520 EUR, tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev bpp. Tožnica pa ne izpolnjuje finančno premoženjskega pogoja v skladu z določbo 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) v povezavi s tretjim odstavkom 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), po katerem se bpp ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki se upošteva in dosega ali presega 13.780 EUR. V nadaljevanju našteva, katero premoženje se po predpisih o izvršbi in zavarovanju ne upošteva. Tožena stranka na podlagi listin ugotavlja, da prosilka živi skupaj z možem kot družinskim članom v stanovanjski hiši, vpisani pri parcelni številki 517 in *499/0 k.o. …, pri kateri je solastnica do ½ celote. Gre za stanovanjski objekt, leto izgradnje 1978 z neto uporabno površino 221,30 m² in ovrednoteno na 149.720,00 EUR. Prosilkin solastninski delež tako znaša 74.860,00 EUR. Po prvem odstavku 24. člena ZSVarPre, se kot prosilkino premoženje ne upošteva del stanovanja in sicer do vrednosti primernega stanovanja. Po Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj znaša površina stanovanja brez plačila lastne udeležbe in varščine za dvočlansko gospodinjstvo od 30 do 45 m². Maksimalna površina primernega stanovanja, ki se ne upošteva kot premoženje je 90 m², izmera uporabne površine prosilkinega stanovanja, glede na solastni delež pa znaša 110,65 m². Tožena stranka je presežek kvadrature 20,65 m² upoštevala kot premoženje prosilke, kar vrednostno znaša 13.970,75 EUR. Tožena stranka v nadaljevanju ni presojala, če ima prosilka še kakšno drugo premoženje večje vrednosti in tudi ne, ali izpolnjuje objektivni pogoj po določbi 24. člena ZBPP za dodelitev bpp, ki mora biti kumulativno izpolnjen.

2. Tožnica v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da mora prosilec kumulativno izkazati dva pogoja in sicer finančno materialni kriterij oziroma tako imenovani subjektivni kriterij in objektivni kriterij v skladu z določbo 24. člena ZBPP. Z razlago, da tožnica ni uspela dokazati subjektivnega kriterija, vsled česar je njena prošnja zavrnjena, tožnica ne more soglašati. Res je, da je solastnica nepremičnine vpisane pri parcelni številki 517/2 in *499/0 k.o. … do ½ celote. Tožena stranka je upoštevala celotno nepremičninsko vrednost stanovanja, ki ga po določbi 27. člena ZSVarPre ne bi smela, saj se kot premoženje po tem zakonu med drugim ne upošteva stanovanje, v katerem prosilec živi in ga zakon šteje za primerno stanovanje. Tožena stranka je dejansko stanje napačno ugotovila in izdala napačno zavrnilno odločbo. Dejstvo je, da je tožnica že dalj časa nelikvidna in prezadolžena, zato je tudi sama na naroku v stečajni pisarni predlagala uvedbo stečajnega postopka ter odpust obveznosti. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in da se ji dodeli bpp v obliki oprostitve plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, razen plačila vseh sodnih taks od 14. 1. 2013 dalje. Za izvajanje bpp se določi Okrožno sodišče v Celju.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne določbe ZBPP, ki se nanašajo na ugotavljanje subjektivnega (finančno premoženjskega) kriterija oziroma pogoja in objektivnega (vsebinskega) pogoja za dodelitev bpp, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja;

6. Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da tožena stranka ni pravilno, iz ugotavljanja premoženjskega pogoja, izvzela celotnega stanovanja v stanovanjski hiši, stoječi na parcelni številki 517/2 in *499/0 k.o. …, kar bi morala storiti po določbi 27. člena ZSVarPre. Tožena stranka mora pri presoji tega pogoja upoštevati tudi določbo 1. točke prvega odstavka 24. člena ZSVarPre, ki določa, da se kot premoženje po tem zakonu med drugim ne upošteva tudi stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja. Kriterije za določitev primernega stanovanja, v obravnavanem primeru dvočlanske tožničine družine, določa Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Pravilnik). Ta v 14. členu, kot je že navedla tožena stranka, določa za takšno družinsko skupnost kot je tožničina, površino v izmeri od 30 do 45 m². Tožena stranka v obrazložitvi določno pojasnjuje, katero premoženje se ne upošteva, kot tudi presežek stanovanjske kvadrature v izmeri 20,65 m², ki se šteje kot premoženje prosilke. Tožničino premoženje, ki se upošteva, glede na izračunano vrednost kvadratnega metra, tako presega znesek 13.780 EUR, kot ga določa 27. člen ZSVarPre, v povezavi s tretjim odstavkom 152. člena ZUJF. Glede na to, da tožnica ne prereka površine primernega stanovanja, niti površine, ki presega s Pravilnikom določeno primerno stanovanje za dvočlansko družino, niti izračuna vrednosti m² celotne stanovanjske površine, kot tudi ne presežka z zakonom določene vrednosti premoženja, ki se ne upošteva kot pogoj za dodelitev bpp, sodišče ne more sprejeti drugačne odločitve kot tožena stranka. Neutemeljeno je tako tožničino sklicevanje na 79. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki določa, katero premoženje je izvzeto iz izvršbe. Ker tožnica ne izpolnjuje subjektivnega, to je premoženjskega pogoja za dodelitev bpp, se tožena stranka utemeljeno ni spuščala še v nadaljnjo presojo vsebinskega objektivnega pogoja za dodelitev bpp, ki ga določa 24. člena ZBPP.

7. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.