Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je sicer nekaznovanemu obdolžencu izreklo dvomesečno zaporno kazen za storitev kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 2. odstavku 303. člena KZ, saj okoliščine storitve kaznivega dejanja (zahteva sostorilca po vrnitvi pravilno začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, izražena ob 2. uri zjutraj in v vinjenem stanju ter ugotovljeno grdo ravnanje vseh obdolžencev z dvema policistoma) izključujejo možnosti izreka pogojne obsodbe. Ker sta bili tudi preostalima storilcema izrečeni primerni - višji zaporni kazni (šest mesecev in štiri mesece zapora), je pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrnilo pritožbi državnega tožilca in zagovornika enega od obdolžencev.

Izrek

Pritožbi obdolženčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi I. I. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. - 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kočevju obdolžene M. K., V. Š. in I. I. spoznalo za krive kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti po členu 303/II in I KZ ter izreklo obdolženemu K. kazen šestih mesecev, obdolženemu Š. kazen štirih mesecev in obdolženemu I. kazen dveh mesecev zapora. Obdolženemu K. in Š. je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in povprečnino, česar je obdolženega I. oprostilo. Zoper sodba sta se pritožila okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenskih sankcijah s predlogom, naj sodišče druge stopnje vsem obdolžencem izreče višje zaporne kazni in zagovornik obdolženega I. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in temu obdolžencu izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa naj jo razveljavi ali pa temu obdolžencu izreče pogojno obsodbo s primernim kaznovanjem. Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal ugoditev pritožbi državnega tožilca le glede obdolženega K., v preostalem pa naj se njegova pritožba in pritožba zagovornika obdolženega I. zavrne kot neutemeljena. Pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedb zaslišanih policistov, v celoti podprtih z listinsko dokumentacijo, prepričljivo ugotovilo, kako je prišlo do obravnavanega dogodka, kaj je bil neposredni povod zanj in kakšne so bile vloge posameznih udeležencev, pri čemer je svoje ugotovitve tudi obširno obrazložilo ter zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da so vsi trije obdolženci storili kazniva dejanja v obsegu in na način, kot je to opisano v izreku izpodbijane sodbe. V zvezi s tem so povsem neutemeljena pritožbena izvajanja zagovornika obdolženega I., ki preko, s strani tega obdolženca danih pooblastil izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s kazensko odgovornostjo vseh treh obdolžencev, sklicujoč se pri tem na ugotovljeno stopnjo alkohola v njihovi krvi dobri dve uri po obravnavanem dogodku. Le ta (K. 1,55 - 1,61 g/kg, Š. 2,45 - 2,47 g/kg, I. 1,96 - 2,00 g/kg) sama po sebi v nobenem primeru sodišča prve stopnje ni zavezovala k pritegnitvi izvedenca psihiatra v kazenski postopek, še posebno, ker tudi na podlagi zagovora vseh treh obdolžencev ter izpovedb zaslišanih prič ni imelo nikakršnega razloga podvomiti v njihovo prištevnost oziroma v zavestni in voljni element njihovega direktnega naklepa kot pravilno ugotovljene krivdne oblike. V zagovoru obdolžencev namreč ni bilo spominskih vrzeli, ko so podrobno opisovali dogodek in udeležbo vsakega od njih, pri čemer tudi njihov motiv (zahteva po vrnitvi vozniškega dovoljenja) in ugotovljene reakcije med in po dogodku (beg drugo in tretje obdolženega s policijske postaje, sposobnost obdolženega K. upravljati svoje vozilo) gornje ugotovitve le še dodatno potrjujejo. Prepričljivi so tudi razlogi sodišča prve stopnje glede skladnih trditev obdolžencev o ravnanju policista K., katerega izpovedbo tudi sodišče druge stopnje ocenjuje kot resnično in prepričljivo, saj je bila podprta z ostalimi izvedenimi dokazi, med drugim tudi z obvestilom o telesnih poškodbah. Preostalega, večjega dela pritožbenih navedb zagovornika obdolženega I., pa sodišče druge stopnje ni presojalo, saj se nanašajo predvsem na ravnanje obdolženega K., pri čemer so brez spisovne podlage in s tem neutemeljena opozorila odvetnika na ravnanje policista K. v drugih primerih, znanih obrambi "iz krajevnih prilik". Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna tudi glede odločbe o izrečenih kazenskih sankcijah, saj ugotovljene in pravilno ovrednotene obteževalne okoliščine ne nudijo nikakršne osnove za izrek pogojne obsodbe nobenemu od obdolžencev. Dejstvo je, da so vsi trije napadli in grdo ravnali z obema policistoma, pri čemer v nobenem primeru niso bili izzvani z nikakršnim nezakonitim ravnanjem policistov, ko so samovoljno prišli na policijsko postajo ob 2. uri zjutraj in v vinjenem stanju z zahtevo po vrnitvi vozniškega dovoljenja, ki je bil pred tem pravilno odvzet obdolženemu K. zaradi vožnje pod vplivom alkoholola. Izrečena zaporna kazen obdolženemu I. je ustrezna glede na njegovo vlogo pri storitvi kaznivega dejanja ter pravilno ovrednotenimi olajševalnimi okoliščinami (vinjenost, mladostna nepremišljenost in zaletavost ter nekaznovanost pred sodiščem in pred sodnikom za prekrške). Zato se ni mogoče strinjati z njegovim zagovornikom, da bi bil pri tem obdolžencu tudi s pogojno obsodbo dosežen namen kaznovanja, saj pravilno ugotovljene in ocenjene obteževalne okoliščine takšnega pritožbnega izvajanja ne potrjujejo. V zvezi z izrečenimi kaznimi pa se ni mogoče strinjati niti s pritožbenimi izvajanji okrožnega državnega tožilca, ki se v pritožbi zavzema za določitev višjih zapornih kazni vsem trem obdolžencem. V obravnavanem primeru namreč niso bile precenjene olajševalne okoliščine, kot to zatrjuje ta pritožnik, niti ni mogoče kot poseben razlog za višje zaporne kazni upoštevati sicer pravilno ugotovljenega motiva za storitev kaznivih dejanj (vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja), zgolj zato, ker je enak motiv bil neposredni povod za tragičen dogodek pred obravnavanim dogodkom in na drugi policijski postaji. Ker je bila tudi v zvezi s tem stopnja ogrožanja in kršitev zavarovane dobrine pravilno ocenjena in ovrednotena ter so bile glede na težo storjenih dejanj in njihovo krivdo obdolžencem izrečene ustrezne zaporne kazni in ker sodišče druge stopnje tudi sicer ni našlo nobenih kršitev določb kazenskega postopka ali Kazenskega zakona, na katere je dolžno vselj po uradni dolžnosti paziti po določbi 1. odstavka 383. člena ZKP, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega I. oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.