Jedro

Delavec je upravičen do višjega plačila za drugo, zahtevnejše delovno mesto le, če po odredbi delodajalca opravlja vse naloge zahtevnejšega oziroma drugega delovnega mesta in ne le posamezne naloge, ki spadajo v delokrog drugega zahtevnejšega delovnega mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika (1) za razveljavitev odločbe Komisije za pritožbe v zvezi z novim plačnim sistemom pri toženi stranki z dne 25. 10. 2008, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke, (2) da se tožeča stranka pri toženi stranki uvrsti na delovno mesto asistent TV in filmskega snemalca, ki je uvrščeno v 25. plačni razred, (3) da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti ustrezen aneks k pogodbi o zaposlitvi glede delovnega mesta asistent TV in filmskega snemalca, osnovne plače, dodatkov ter dela plače za delovno in dodatno delovno uspešnost, v roku 8 dni, (4) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za vsak mesec od 1. 8. 3008 dalje obračunati plačo za 25. plačni razred, odvesti ustrezne davke in prispevke ter na to izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejemal z upoštevanjem 25. plačnega razreda, izplačati zakonske zamudne obresti na to razliko za vsak mesec od 1. 8. 2008 dalje, obračunane od vsakokratnega mesečnega plačilnega dne do plačila, v 8 dneh pod izvršbo in (5) da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka (vse I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 358,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila prevedba pravilna, kar sodišče prve stopnje v sodbi obrazloži na podlagi navedb tožene stranke in izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Tožnik je nasprotoval sklenitvi aneksa k pogodbi o zaposlitvi in se pritožil na Komisijo za pritožbe pri toženi stranki, pri kateri je zatrjeval, da je pričakoval, da se bo z aneksom uredilo njegovo delovno razmerje, saj dejansko opravlja delo in naloge delovnega mesta asistent TV in filmskega snemalca. To delovno mesto je bilo uvedeno z novim plačnim sistemom. Sodišče se tako ne opredeli do bistvenega vprašanja, ali je bilo tožniku ponujeno tisto delovno mesto, katerega dela in naloge dejansko opravlja. Sodišče prve stopnje opira svojo odločitev na izpoved priče A.A., za katero šteje, da je prepričljiva, priča pa je tudi sodelovala pri prevedbi pri toženi stranki. Delovno mesto asistent snemalca I se je po izpovedi priče prevajalo v delovno mesto asistent TV snemalca ali asistent TV in filmskega snemalca, pri tem pa še pove, da se je na slednje delovno mesto prevajalo tiste delavce, ki so imeli sklenjen aneks za opravljanje dodatnega dela k pogodbi o zaposlitvi. Enako je izpovedala tudi priča B.B.. Dejansko delo delavca se ni upoštevalo, saj se je prevedba izvajala le na podlagi pogodbe o zaposlitvi in sklenjenega aneksa, priča pa ne pozna vsebine tožnikovega dela. Pri prevedbi ni sodeloval nihče, ki je imel dejanski vpogled v delo tožnika. Sodišče se je oprlo zgolj na dokaze tožene stranke, medtem ko dokazov tožnika ni upoštevalo. Sodišče ugotovi, da obsega tožnikovega dela pri snemanju filmov ni moglo opredeliti, ni pa povzelo izjave C.C., televizijskega in filmskega producenta, da je tožnik odgovorno in kvalitetno opravljal zahtevane naloge filmskega asistenta kamere na največjem igranem projektu v letu 2008 z naslovom S.. Tožnik je kot asistent ves čas celoten projekt samostojno opravljal vse naloge na delovnem mestu asistent TV in filmskega snemalca, med drugim tudi asistiranje pri snemanju zahtevne elektronske in filmske produkcije ter ostrenja slike pri filmski produkciji. To sta bistveni nalogi, po katerih se delovno mesto asistent TV in filmskega snemalca razlikuje od delovnega mesta asistent snemalca I. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo ter tudi ne mnenja direktorja fotografije D.D., ki je potrdil, da je tožnik opravljal poklic asistenta kamere, snemalca zvoka in asistenta, poleg tega pa je opravljal tudi novo delovno mesto spremljevalca kamere. Novembra 2008 je tožnik sodeloval pri snemanju filma A., kjer je opravljal delo prvega asistenta, t.i. „focus puller“ oz. ostrilec slike, kar je povsem drugačno in predvsem bolj odgovorno delo, kot pa delo asistenta TV snemalca. To lahko potrdi tudi E.E., ki je opravljal delo snemalca na obeh projektih. Sodišče zgolj ugotavlja zahtevano izobrazbo, ne upošteva pa dejstva, da so bili sodelavci tožnika z enako stopnjo prevedeni na delovno mesto asistenta TV in filmskega snemalca. Tako navedba sodišča prve stopnje, da je pogoj za zasedbo izobrazba, ne drži, ampak se je prevedba izvedla izključno na podlagi pogodbe o zaposlitvi in aneksa. Iz navedb tožene stranke izhaja, da je bila skupaj z uvedbo novega plačnega sistema začeta tudi racionalizacija in težko se je otresti očitka, da je bil tožnik uvrščen na delovno mesto asistenta TV snemalca bolj zaradi racionalizacije in varčevanja, pri tem pa se kot razlog navaja neobstoj aneksa in dodatka, česar pa tožnik zaradi kasnejše sklenitve rednega razmerja praktično sploh ni mogel biti deležen. V 15. točki sodišče zaključi, da je bila prevedba pravilna in da tožnik ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta asistent TV in filmskega snemalca, saj je naloge tega delovnega mesta opravljal le krajši čas na treh projektih. Da tožnik ni opravljal del asistenta TV in filmskega snemalca le občasno izhaja iz tega, da je ves čas sodeloval pri največjem igranem projektu v letu 2008, kot izhaja iz izjav strokovnjakov, ki so sodelovali pri projektih. Poleg filmov S. in filma A. je tožnik sodeloval tudi pri filmu B., kjer je opravljal naloge asistenta filmskega snemalca ter sodeloval še pri drugih velikih filmskih projektih, dokumentarcih in večjih TV prenosih. Tožnik je eden redkih asistentov, ki obvlada posebno in zahtevno tehniko „steadycam“, ki se uporablja pri snemanju filmov, večjih oddajah ter športnih prenosih in je kot strokovnjak za to tehniko na takih projektih več kot aktivno sodeloval. Zato se ne strinja, da se njegovo delo opredeli kot občasno delo asistenta filmskega snemalca.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilo uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je o tej zadevi že odločilo. S sklepom opr. št. I Pd 2584/2008 z dne 16. 5. 2011 je tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 627/2011 z dne 13. 12. 2011 pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločilo meritorno s sedaj izpodbijano sodbo.

V zvezi s prevedbo tožnika po novem plačnem sistemu v 21. plačni razred je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v starem plačnem sistemu, ki je veljal do 1. 8. 2008, razporejen na delovnem mestu asistent snemalca I, ki je bilo uvrščeno v V. tarifni razred. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2007 (A1) mu je je bil določen količnik 1,87. Na podlagi določb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji; ZSPJS), Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008; KPJS) ter Aneksa h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija (Ur. l. RS, št. 69/2008; Aneks) je bila dolžna tožena stranka s 1. 8. 2008 prevesti vsa delovna mesta ter vse javne uslužbence v nov plačni sistem. V novem plačnem sistemu velja t. im. numerus clausus delovnih mest. To pomeni, da se lahko delavci uvrščajo le na delovna mesta, ki so v kolektivnih pogodbah izrecno določena. Ta delovna mesta so bila določena na podlagi usklajevanj in pogajanj med socialnimi partnerji, pri čemer je bil predmet pogajanja tudi uvrščanje posameznih delovnih mest v plačne razrede. Tožena stranka torej ne more sama določiti vrednosti posameznega delovnega mesta oziroma kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, je tožena stranka vezana na takšno vrednotenje, kot je določeno v kolektivni pogodbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je izpodbijana prevedba osnovne plače in uvrstitev v plačni razred pravilna in zakonita. Pri prevedbi so bila upoštevana določila ZSPJS, in sicer 49.a, 49.b, 49.c in 49.č člen. Tožeča stranka je imela na delovnem mestu G025039 asistent TV snemalca osnovni količnik delovnega mesta v višini 1,87 ter dodatke, ki so skladno s 49.b členom ZSPJS predmet prevedbe, v višini 0,01122 količnika. Skupen količnik je tako znašal 1,88122, tako da je nominalni znesek plače tožnikovega delovnega mesta znašal 768,91 EUR. Najbližji plačni razred iz priloge 1 ZSPJS je bil 13. plačni razred, katerega vrednost je znašala 755,75 EUR. Delovno mesto asistent TV snemalca I je bilo prevedeno v delovno mesto G025039 asistent TV snemalca, ki je bilo z Aneksom uvrščeno v 21. izhodiščni plačni razred. Prevedba je bila odvisna od tega, ali je imel delavec k pogodbi o zaposlitvi sklenjen aneks za opravljanje dodatnega dela in s tem določen tudi dodatni količnik za izračun osnovne plače. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi imela sklenjen takšen aneks k pogodbi o zaposlitvi. Tako je sodišče prve stopnje štelo, da je bila prevedba pravilna. Ugotovilo pa je tudi, da tožnik ni opravljal vseh del in nalog delovnega mesta G026024 asistent TV in filmskega snemalca, oziroma jih je opravljal le občasno, saj je ugotovilo, da je tožnik v letu 2008 in 2010 sodeloval pri treh filmskih projektih, ki niti niso trajali daljši čas. Iz tega razloga je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno, dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena le še dodaja: Tožnik je imel pred prevedbo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto asistent snemalca I, ki ga je tožena stranka prevedla v delovno mesto G025039 asistent TV snemalca. Skladno z avtentično razlago 49.a člena ZSPJS je potrebno pri prevedbi izhajati iz zadnje formalno sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podlaga za prevedbo je nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca in delovnega mesta, določen v individualnem pravnem aktu, ne pa dejansko delo javnega uslužbenca. Delovna mesta, ki so določena v Aneksu, so bila določena na podlagi usklajevanj in pogajanj med socialnimi partnerji, pri čemer je bil predmet pogajanja tudi uvrščanje posameznih delovnih mest v plačne razrede. Tožena stranka je bila tako dolžna pri določanju vrednosti posameznega delovnega mesta oziroma njegovega izhodiščnega plačnega razreda spoštovati vrednotenje, kot sta ga socialna partnerja dogovorila v Aneksu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik zatrjeval, da bi moral biti prevedena na delovno mesto G026024 asistent TV in filmskega snemalca zato, ker je pred in po prevedbi opravljal dela in naloge tega delovnega mesta in je tako želel, da ga tožena stranka prevede na delovno mesto glede na delo, ki ga je dejansko opravljal. Delavec pa je upravičen do višjega plačila za drugo, zahtevnejše delovno mesto le, če po odredbi delodajalca opravlja vse naloge zahtevnejšega oziroma drugega delovnega mesta in ne le posamezne naloge, ki spadajo v delokrog drugega zahtevnejšega delovnega mesta. Kot pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik sicer sodeluje tudi pri filmskih produkcijah, vendar je na podlagi zaslišanja priče F.F., ugotovilo, da gre za občasno opravljanje dela, ki se lahko opravlja trikrat na teden, enkrat na mesec ali pa tudi toliko ne, oziroma da tožnik naloge opravlja le krajši čas in še to na treh projektih.

Ker pritožbeno sodišče ne dvomi v takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje, sodišču tudi ni bilo treba zasliševati drugih prič, ki naj bi izpovedale o vsebini tožnikovega dela. Bistveno je, da obseg dela filmskega snemalca ne more vplivati na drugačno prevedbo, poleg tega pa se za delovno mesto G026024 asistenta tv in filmskega snemalca po Aneksu zahteva višja stopnja izobrazbe (VI.). Zato tudi iz tega razloga tožnik ni mogel biti preveden na to delovno mesto. Posledično tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da so bili nekateri tožnikov sodelavci prevedeni v višje vrednoteno delovno mesto.

Tožnik tudi ni sklenil posebnega aneksa k pogodbi o zaposliti za opravljanje dodatnih del, ki ga je tožena stranka upoštevala pri prevedbi.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).