Jedro

Tožbi je sodišče ugodilo, saj tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa ni ugotovila višine dohodka, ki ga je tožnica dejansko pridobila po sklenjeni sodni poravnavi, iz podatkov upravnega spisa pa izhaja, da je bil dogovor realiziran le v manjšem delu in da je pretežni del dolga ostal neporavnan.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Delovnega sodišča v Kopru, št. Bpp 78/2011 z dne 27. 11. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Služba za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki naložila plačilo 444,00 EUR-a. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožeči stranki z odločbo št. Bpp 78/2011 z dne 31. 8. 2011 odobrena brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe in zastopanje pred sodiščem, v delovnem sporu zoper delodajalca zaradi plačila prejemkov iz delovnega razmerja. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je bila z navedeno odločbo določena odvetnica A.A., kateri so bili poravnani stroški v znesku 440,00 EUR-a. Iz pravnomočne sodne poravnave Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1489/2011, z dne 21. 11. 2011 pa izhaja, da je tožeča stranka s sodno poravnavo pridobila finančna sredstva oziroma premoženje ter se zavezala, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, pa je v skladu s 46. oz. 48. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka. Ob upoštevanju navedenega je bilo treba odločiti kot izhaja iz izreka sklepa.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ji je bilo ob sklenitvi poravnave obljubljeno, oziroma vsiljeno sprejeti, namesto denarja bone v vrednosti 1.020,00 EUR-ov, preostalih 2.640,00 EUR-ov pa v 12-ih obrokih po 220,00 EUR-ov. Po izdaji izpodbijanega sklepa pa je prejela le 440,00 EUR-ov in 400,00 EUR-ov v bonih. Ostalega dolgovanega zneska pa ni prejela, saj je bil zoper dolžnika uveden stečaj. Navaja še, da živi v družini z možem in dvema otrokoma, zaposlen je mož, zato ob kreditu za stanovanje in nizkih dohodkih, komaj shajajo in smiselno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Tožba je utemeljena.

Zakon o brezplačni pravni pomoči v prvem odstavku 48. člena določa, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, kadar je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. V tretjem odstavku iste določbe ZBPP pa je še določeno, da se v nobenem primeru ne sme od upravičenca do brezplačne pravne pomoči terjati več kot je v postopku dejansko dobil. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zgolj ugotavlja, da je tožeča stranka na podlagi pravnomočne sodne poravnave pridobila finančna sredstva oziroma premoženje, zato je dolžna, v skladu s 46. oziroma 48. členom ZBPP povrniti 440,00 EUR-ov, ki so bili plačani odvetnici v skladu z odobreno brezplačno pravno pomočjo. Iz upravnega spisa pa izhaja, da je bila sodna poravnava sklenjena za plačilo zneska v skupni višini 2.640,00 EUR-ov, ki ga bo dolžnik tožeči stranki poravnal v 12-ih mesečnih obrokih po 220,00 EUR-ov. Iz dopisa odvetnice, ki je zastopala tožečo stranko v individualnem delovnem sporu, skladno z odločbo št. Bpp 78/2011 z dne 31. 8. 2011, poslanega toženi stranki (listovna 58 upravnega spisa) pa izhaja, da je od navedenih 12-ih obrokov po 220,00 EUR-ov tožena stranka prejela le dva obroka. Kasneje je bila vložena izvršba za izterjavo ostalih neplačanih obrokov na Okrajnem sodišču v Kamniku, opr. št. I 83/2012, vendar je bila izvršba neuspešna. Po večkratnih opominih in zapadlosti obrokov je dolžnik povedal, da je nelikviden, da ima blokirane vse račune, zato se mu verjetno bliža stečaj. V tožbi pa tožeča stranka navaja, da je manjši del (400,00 EUR-ov) prejela še v bonih trgovine s tekstilom katere lastnik je bil dolžnik.

Iz vsega navedenega torej izhaja, da je bil dogovor sklenjen s sodno poravnavo št. I Pd 1489/2011 realiziran v manjšem delu, po podatkih iz upravnega spisa celo v manjšem znesku kot se od tožeče stranke z izpodbijanim sklepom zahteva (tretji odstavek 46. člena ZBPP) oziroma naj bi, po navedeni sodni poravnavi tožeča stranka prejela le 440,00 EUR-ov nakazanih na njen bančni račun in 400,00 EUR-ov v obliki bonov trgovine dolžnika. Iz tega izhaja, da je večji del dolga (1.800,00 EUR-ov) ostal neporavnan, čeprav bi moral biti, zadnji obrok od skupnega zneska 2.600,00 EUR-ov, poravnan najkasneje do 5. 11. 2012. Ob upoštevanju vsega navedenega, predvsem podatkov iz upravnega spisa, sodišče ocenjuje, da bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa preveriti navedbe odvetnice v dopisu, z dne 31. 8. 2012, ki ga je prejela 3. 9. 2012 in šele po nesporni ugotovitvi višine dejansko pridobljenega premoženja oziroma dohodek tožeče stranke po sklenjeni sodni poravnavi ugotoviti ali so sploh izpolnjeni vsi pogoji iz 48. člena ZBPP. Zato bo tožena stranka morala v ponovljenem postopku ugotoviti dejansko višino prejetih sredstev v skladu s sodno poravnavo in šele nato ugotavljati ali so izpolnjeni pogoji iz 48. člena ZBPP za izdajo sklepa za povrnitev stroškov odvetnika določenega za izvajanje brezplačne pravne pomoči. Glede na vse navedeno je sodišče, v skladu z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo ter ga v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.