Jedro

Dolžnica v pritožbi nasprotuje višini zarubljivega dela plače in se pri tem sklicuje na svojo preživninsko obveznost. Ker sodišče prve stopnje ni določno navedlo višine zarubljivega dela dolžničine plače, izpodbijanega sklepa ni moč preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 04.10.2000 razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 04.10.2000 s sklepom ugodilo predlogu upnika in odločilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom opr. št. Ig 1737/1998 z dne 18.11.1998, nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom in sicer rubežem dolžničine plače. Odločilo je tudi, da se smeta zarubiti največ dve tretjini plače, vendar tako, da dolžnici ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače. Nezarubljivi del plače pa je višji v primeru, če dolžnica preživlja otroke ali druge osebe, za katere obstaja zakonska dolžnost preživljanja. Dolžnica se je zoper navedeni sklep pravočasno pritožila. Navedla je, da ji dovoljeni dve tretjini plače že odtegujejo in da sodišče ni upoštevalo dejstva, da mora preživljati dva otroka, ki obiskujeta prvi in četrti letnik srednje šole. Pritožba je utemeljena. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 1. točki 1. odst. 102. člena določa, da je na plačo moč seči do dveh tretjin (kadar ne gre za izterjavo priviligiranih terjatev), vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače. Vendar je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da je navedena določba ZIZ v nasprotju z ustavo, kolikor ne določa, da je nezarubljiv del plače sorazmerno višji v primeru, če dolžnik preživlja otroke ali druge osebe, za katere obstoji zakonita dolžnost preživljanja (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-339/98 z dne 21.01.1999, objavljena v Ur.l. RS št. 11/99). Navedeno odločbo Ustavnega sodišča je sodišče prve stopnje sicer povzelo v izreku izpodbijanega sklepa (2. odst. izreka), vendar pa zarubljivega dela plače ni določno opredelilo. Navedlo je le, da je nezarubljivi del plače sorazmerno višji v primeru, če dolžnica preživlja otroke ali druge osebe, za katere obstaja zakonska dolžnost preživljanja. Dolžnica pa v pritožbi nasprotuje prav višini zarubljivega dela plače in se pri tem sklicuje na svojo preživninsko obveznost. Ker sodišče prve stopnje ni določno navedlo višine zarubljivega dela dolžničine plače, izpodbijanega sklepa ni moč preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Zaradi opisane bistvene kršitve določb postopka je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZIZ izpodbijani sklep razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o predlogu upnika za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Pri tem bo moralo upoštevati morebitne dolžničine preživninske obveznosti in na podlagi ugotovljenih pravno pomembnih dejstev kot so: število oseb, ki jih je dolžnica po zakonu dolžna preživljati, višina dolžničinih dohodkov, višina preživninske obveznosti ipd., določno navesti znesek zarubljivega dela dolžničine plače.