Jedro

Ugotavljanje veljavnosti ali neveljavnosti sporazuma (pogodbe) tudi v delovnem razmerju ni tako dejanje, ki bi ga bilo mogoče izpeljati v postopku varstva pravic, kot da bi šlo za enostransko odločitev in enostranski poseg delodajalca v delavčevo pravico. Izpodbojnost sporazuma zaradi omejene poslovne sposobnosti oziroma napak volje pri sklepanju, s kasnejšo možnostjo razveljavitve sporazuma, je po mnenju revizijskega sodišča obligacijsko pravni institut, ki ga je (v letu dni po tem, ko se je izvedelo za razlog izpodbijanja - določba 117. člena ZOR) tako kot na primer denarno terjatev, možno uveljavljati pri pristojnem sodišču tudi brez predhodnega postopka pri delodajalcu.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožničinemu zahtevku in ugotovilo, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 11.10.1996 neveljaven, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da jo je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo in ji izplačati pripadajoče plače z zamudnimi obrestmi in ji povrniti odmerjene pravdne stroške.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da niso izpolnjene procesne predpostavke, ker se tožnica pred vložitvijo tožbe ni obrnila na pristojen organ znotraj tožene stranke.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajala, da je sodišče napačno označilo že naravo spora. Tožnica namreč sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni prejela, zato ga ni mogla izpodbijati, tožba je bila vložena zaradi ugotovitve neveljavnosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Ta je bil (določba 81. člena ZTPDR) izvršilni naslov in zato za reševanje spora ni mogoče uporabljati določb 83. člena ZTPDR. Sporazum, ki je izvršilen naslov, je mogoče izpodbijati samo s tožbo, kakor je v podobnih zadevah že tudi pravilno odločalo sodišče. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane, revidentka pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka samo formalno, ne pa tudi vsebinsko zatrjuje, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkusilo.

Revizija je izredno pravno sredstvo in se zato izpodbijana sodba preizkuša samo v skladu z določbo 386. člena ZPP, revizijsko sodišče mora zavzeti stališče tudi glede uporabe določb 369. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je pri obravnavanju pritožbe ugotovilo, da ni podana procesna predpostavka, ker tožnica ni sprožila ustreznega postopka pri delodajalcu, kot to zahtevajo določbe prvega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Zato je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo. Po mnenju revizijskega sodišča pritožbeno sodišče ni imelo pravne podlage za tako odločitev. Določbe drugega in tretjega odstavka 369. člena ZPP predvidevajo tako možnost, vendar samo v primerih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki izhajajo iz 3., 10. in 11. točke 354. člena ZPP. Ker teh v spornem primeru pritožbeno sodišče ni ugotovilo, tožbe samo ne bi smelo zavreči. Revizijsko sodišče kot bistveno za odločitev ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi napačno uporabilo določbo drugega odstavka 83. člena ZTPDR. Ta določa, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen če gre za pravico do denarne terjatve. Vendar sodišče pri tem spregleda, da je tak postopek predviden samo v primerih, kjer gre za odločanje delodajalca o pravici delavca, torej za enostranski akt. Sporazum, katerega veljavnost je sporna v konkretnem primeru, pa je dvostranski akt, za katerega sta se enakopravno odločili obe stranki, in obe stranki enako zavezuje. Tak sporazum (pogodbo) je zato možno spremeniti samo sporazumno ali pa v posebnem postopku ugotavljanja neveljavnosti sporazuma. Čeprav je delovno razmerje poseben odnos in se pri reševanju sporov iz delovnega razmerja, razen pri sporih, ki že sami po sebi izvirajo iz obligacijskih razmerij, določbe zakona o obligacijskih razmerjih ne uporabljajo neposredno, pa se vendar uporabljajo smiselno v vseh razmerjih, ki so podobna ali enaka obligacijskim razmerjem. Ugotavljanje veljavnosti ali neveljavnosti sporazuma (pogodbe) tudi v delovnem razmerju ni tako dejanje, ki bi ga bilo mogoče izpeljati v postopku varstva pravic, kot da bi šlo za enostransko odločitev in enostranski poseg delodajalca v delavčevo pravico. Izpodbojnost sporazuma zaradi omejene poslovne sposobnosti oziroma napak volje pri sklepanju (določba 111. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), s kasnejšo možnostjo razveljavitve sporazuma, je po mnenju revizijskega sodišča obligacijsko pravni institut, ki ga je (v letu dni po tem, ko se je izvedelo za razlog izpodbijanja - določba 117. člena ZOR) tako kot na primer denarno terjatev, možno uveljavljati pri pristojnem sodišču tudi brez predhodnega postopka pri delodajalcu.

Zavrženje tožbe že samo ob upoštevanju delovnopravnih predpisov ni bilo dopustno, saj tožena stranka postopka prenehanja delovnega razmerja ni izpeljala v skladu s predpisi. Tudi če bi sodišče odločalo o spornem vprašanju zakonitosti prenehanja delovnega razmerja (enostranski akt), namesto o ugotavljanju neveljavnosti sporazuma (pogodbe), bi moral za zakonito prenehanje delovnega razmerja delodajalec (tožena stranka) tudi na podlagi sklenjenega sporazuma delavki (tožnici) izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja v pisni obliki in s poukom o pravici do ugovora (določba 78. člena ZTPDR), čeprav tak postopek v zvezi z določbama 2. točke prvega odstavka 75. člena ZTPDR in 2. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ni določen. Iz dokazov ne izhaja, da je bil tak sklep izdan, niti iz njih ne izhaja, da je bil delavki dan pravni pouk glede morebitnega varstva pravice. Šele izdan sklep (ta sicer glede možnosti izpodbijanja veljavnosti sporazuma zaradi napak volje oziroma omejene poslovne sposobnosti ne bi imel neposrednega vpliva) bi pomenil odločitev pristojnega organa, zoper katerega bi imela delavka (tožnica) možnost zahtevati varstvo pravic in kasneje varstvo pravic pri pristojnem sodišču (83. člen ZTPDR). Sporazum, ki je celo brez vsakega pravnega pouka, tega sklepa ne more nadomestiti, opustitev pravnega pouka pa tudi ne more biti v škodo delavki - tožnici.

Revizijsko sodišče na podlagi ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bilo zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev sporazuma o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, materialnopravno zmotna in je zato v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep, da bo pritožbeno sodišče ponovno odločalo.

Sodišče je določbe ZPP, ZTPDR in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).