Jedro

Ker odgovor na vprašanja, ki jih revident izpostavlja, dajejo že same določbe ZUP in ZGO-1, taka vprašanja niso pomembna pravna vprašanja, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Tako tudi ni vprašanje, ki se ne nanaša na vsebino zadeve.

Za to, da Vrhovno sodišče lahko presodi, ali so zelo hude posledice izkazane, mora revident izpolniti tako trditveno kot tudi dokazno breme, ki je na njegovi strani. Tega revident ni izpolnil, zato tudi ta pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Republike Slovenije, Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06122-3259/2007-35(24415) z dne 31. 7. 2013. Prvostopenjski upravni organ je z navedenim sklepom: ugotovil, da je 1. točka inšpekcijske odločbe istega organa, št. 06122-3259/2007-21(8204) z dne 23. 11. 2011 postala izvršljiva in dovolil njeno izvršbo (1. točka izreka); inšpekcijskim zavezancem, med njimi tudi revidentu, določil dodatni rok (do 16. 9. 2013) za uskladitev gradnje tam navedenega zidanega objekta s tam navedenim gradbenim dovoljenjem in jih opozoril, da če v dodatnem roku obveznosti ne bodo izpolnili, bo to storil pooblaščeni izvajalec, o datumu izvršbe pa bodo obveščeni naknadno (2. točka izreka); odločil, da stroški postopka niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa (3. in 4. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-635/2011-25-06421133 z dne 25. 11. 2013, revidentovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep o dovolitvi izvršbe zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.(1) To pomeni, da je pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega Vrhovno sodišče revizijo sprejme v obravnavo, le tisto pravno vprašanje, ki se nanaša na vsebino konkretne zadeve in od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi ter je hkrati pomembno za enotno uporabo prava, njegov razvoj preko sodne prakse ali za zagotovitev pravne varnosti. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča.(2)

7. Revident je v reviziji navedel tri vprašanja, in sicer: „1. Ali so lahko zakonite izdane upravne odločbe uradne osebe, ki skladno z ZGO-1A ne izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta gradbenega inšpektorja in bi ji morali skladno z ZGO-1A prekiniti delovno razmerje?; 2. Ali sta lahko izvršljivi odločbi: št. 06122-3259/2007-21(8204) z dne 23. 11. 2011 in št. 06122-32259/2007-8204-3 z dne 25. 9. 2007?; in 3. Ali je personalno stvarno pristojna uradna oseba za uvedbo prekrškovnega postopka in izdajo sankcije, ob neizpolnjevanju pogojev, kot to predpisuje ZP-1?“. Dodatno pa je kot pomembno pravno vprašanje navedel še vprašanje: „Ali je inšpekcijska odločba nična, glede na to, da je postopek vodil in jo izdal inšpektor brez ustrezne izobrazbe?“.

8. Ta vprašanja po presoji Vrhovnega sodišča niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

9. Vprašanje o uvedbi in vodenju prekrškovnega postopka (pod zap. št. 3) se ne nanaša na vsebino tega spora, v katerem se je presojala zakonitost sklepa o dovolitvi izvršbe. Odgovor na vprašanji pod zap. št. 1 (zakonitost upravne odločbe, ki jo izda oseba brez strokovne izobrazbe) in pod zap. št. 2 (izvršljivosti odločb, izdanih v inšpekcijskem postopku) pa izhaja že iz določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Odgovor na prvo vprašanje daje že sama določba drugega odstavka 237. člena ZUP. V zvezi z drugim vprašanjem ZGO-1 v tretjem odstavku 146. člena določa, da pritožba ne zadrži izvršitve inšpekcijske odločbe, ZUP pa v šestem odstavku 224. člena, da v takem primeru odločba postane izvršljiva, ko se sporoči oziroma vroči strankam. Poleg tega revident prvo vprašanje gradi na predpostavki, ki niti v upravnem niti v sodnem postopku ni bila ugotovljena,(3) in že zato ni pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

10. Tudi revidentovo dodatno vprašanje o ničnosti upravnih odločb ni vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odgovor nanj daje že določba 279. člena ZUP. Ta v prvem odstavku v 1. do 6. točki določa šest (ničnostnih) razlogov, zaradi katerih se upravna odločba lahko izreče za nično. Med temi neustrezne izobrazbe kot razloga za ničnost ne določa. Revidentu je treba tudi pojasniti, da je ničnost upravne odločbe v upravnem postopku izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega se za nično lahko izreče odločba le iz razlogov, ki so izrecno navedeni v 1. do 6. točki omenjenega člena ZUP in ki predstavljajo najtežje kršitve pravil postopka. Zato uporaba tega pravnega sredstva ne dopušča široke razlage ničnostnih razlogov.(4)

11. Glede na obrazloženo uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

12. Revident tudi ni izkazal, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta namreč določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

13. Navedel je le, da izpodbijana odločitev pomeni poslabšanje pravnega položaja solastnikov nepremičnine, ker legalizira odvzem že pridobljenih pravic s tam navedenim gradbenim dovoljenjem, in posega v načelo enakosti pred zakonom, ker uvaja razlikovanje med gradbenimi inšpektorji, ki imajo strokovno znanje, in tistimi, ki predpisanega strokovnega znanja nimajo.

14. Ta navedba za izkazanost zelo hudih posledic ne zadošča. Za to, da Vrhovno sodišče lahko presodi, ali so zelo hude posledice izkazane, mora revident izpolniti tako trditveno kot tudi dokazno breme. V okviru trditvenega bremena mora navesti, kakšne konkretne posledice mu bodo zaradi izpodbijane odločitve nastale, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude. V okviru dokaznega bremena pa mora svoje navedbe vsaj verjetno izkazati.(5) Revident opisanega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnil, zato tudi ta uvaljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen.

15. Ker revident ni izkazal izpolnjevanje uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

16. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.

(2) Odločbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 290/2009, X Ips 414/2009, X Ips 249/2010, X Ips 393/2011, X Ips 55/2012, X Ips 318/2012, X Ips 180/2013, X Ips 243/2013, X Ips 167/2014, X Ips 301/2014 in druge.

(3) Revidentu je treba pojasniti, da tudi listina v sodnem spisu, ki jo je priložil tožbi (priloga A11), ne izkazuje domnevno neustrezne izobrazbe inšpektorja, ampak izkazuje ravno nasprotno.

(4) Glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 276/2007, 9. točka obrazložitve.

(5) Enako tudi odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012 in druge.